Zapiski iz Phnom Penha

Delavci pod vročim soncem na gradbišču vlivajo cement v jekleno konstrukcijo. Več kot deset jih od jutra do večera dela brez osnovne varovalne gradbene opreme. Na vogalu se v senci igrajo zapuščeni psi oziroma psi brez lastnikov. Na drugem vogalu vozniki tuk-tukov neumorno čakajo na morebitne stranke. V sosednji stavbi v prostorih garaže odprejo instantno restavracijo, postavijo plastične stole in mize, ki jih zvečer pospravijo, saj se restavracija spremeni v počivališče za japonski trikolesnik. Lučaj stran deluje hotel za zahodne turiste, ki ga ti le redko zapustijo, saj se vanj zatekajo kot v kakšen zapor. Še malo dlje se po sosednji cesti, ki kot ostanek francoske kolonialne dediščine spominja na pariške bulvarje, podijo motoristi, vozniki tuk-tukov in avtomobili. Prometna pravila spoštujejo le redki. Policisti so odsotni. Če koga le ustavijo, za nekaj dolarjev hitro pogledajo stran. Ob ulicah delavci marljivo popravljajo motorje v majhnih avtomobilskih delavnicah. Štiri šivilje v notranjosti nekega preurejenega prostora neumorno šivajo in popravljajo oblačila.
Ljudje se na vse načine borijo za vsakdanje preživetje. Država je vsepovsod bolj kot ne odsotna. Posamezne okoliše nadzorujejo vplivne interesne skupine in hudodelske združbe. Na drugem koncu mesta ob kanalih Mekonga pa se rišejo drugačne podobe. Ob rečni promenadi si druga za drugo sledijo restavracije in bari, ki so namenjeni predvsem obiskovalcem in tujcem, ki živijo v Phnom Penhu. Tu si običajni mestni prebivalci ne morejo privoščiti postanka, saj so cene zanje popolnoma nedostopne. Tja zahajajo samo na travnik pred kraljevo palačo, kamor si prinesejo svojo hrano in pijačo. Za ograjami mondenih hotelov s prelepimi fasadami ležijo smetišča, kjer po smeteh brskajo in se igrajo mački. V nočnih klubih se domača dekleta sama ali preko zvodnikov ponujajo belim evropejskim, severnoameriškim in avstralskim obiskovalcem poznih srednjih let. Pari starejših belcev in kamboških deklet, ki bi bile lahko po starosti njihove vnukinje ali vsaj hčerke, so v mestu nekaj vsakdanjega. Nihče se zaradi tega ne razburja ali obrača glave. Običajna praksa. Kamboška dekleta v takšna razmerja verjetno privlači debela denarnica, starejši gospodje pa večinoma želijo pobegniti iz sivega zahodnjaškega vsakdana, pred neuspehi v zasebnem oziroma poklicnem življenju. Dokler starejši beli moški razpolagajo z denarjem, še nekako gre. Ko denar izpuhti, se tudi večina zvez prekine. Pravice žensk v Kambodži niso učinkovito varovane, saj so podrejene moškim. Sočasno so popolnoma zapostavljene tudi v javnem življenju. Od njih se pričakuje le, da bodo skrbele za družino in opravljala domača opravila. Vse to lahko najdemo v Phnom Penhu.
Medtem ko se večina mestnega prebivalstva vozi s cenenimi motorji in tuk-tuk motornimi trikolesniki, ni tako redek pojav, da na ulicah Phnom Penha srečamo več deset tisoč dolarjev vredne štirikolesnike japonske, korejske in evropske izdelave. Izjemen razkorak med premožnim slojem in revno večino je viden na vsakem koraku. Do nedavnega Kambodža ni poznala srednjega sloja, ki je začel naraščati šele v zadnjem desetletju. Kambodža je zelo kompleksna, tako kot mnoge druge razvijajoče se države globalnega juga. Naključni opazovalec tako zlahka potegne vzporednice s številnimi drugimi revnimi in razvijajočimi se azijskimi in afriškimi državami, kjer se večina prebivalstva vsakodnevno bori za preživetje v neformalnih oblikah zaposlitve, medtem ko si peščica na njihovih plečih zgradi ekstravagantni življenjski stil. Večina prebivalstva v mestu ni stara več kot trideset let, kar daje urbanemu okolju izjemen zagon in elan. Mladi garajo od jutra do večera sedem dni na teden, večina za mizerno mesečno plačilo od sto do dvesto dolarjev. Druge izbire nimajo, le z vsakodnevnim garanjem si bodo lahko kupili instant postavljeno hišo in ustvarili družino. Vrtinec garanja se za tamkajšnje ljudi redko konča srečno. V Kambodži se je večina prebivalstva v zadnjem desetletju v iskanju boljšega zaslužka preselila na obrobja večjih mest. Kamboško podeželje je še vedno preveč odvisno od vremenskih pogojev, ki jim mora večina prebivalstva slediti in kljubovati.

Breme preteklosti

Vendar takšne razmere niso nastale same po sebi, ampak so jih ustvarile pretekle in sedanje sistematične kršitve človekovih pravic, korupcija, netransparentno vladanje, odsotnost vsakršne vladavine prava in odgovornosti ter predvsem tiho vzdrževanje stanja izpred desetletji. Država ni nikoli šla čez temeljito tranzicijo, predvsem pa ni obračunala s silami preteklosti. Te so konec sedemdesetih let obračunale z nasprotniki, pozneje pa zamenjale maske v bolj demokratične barve. Vse se je oprostilo in nadaljevalo skoraj enako, kot da ni na skrivnih lokacijah in zaradi revščine življenja izgubilo skoraj tri milijone ljudi. Umorjeni, pobiti in izstradani na skrivaj, podobno kot v pobojih drugod po svetu. Večina prebivalstva ve le to, da so njihovi ljubljeni izginil neznano kam.
Kdor meni, da se je s padcem režima Rdečih Kmerov začela nova doba, se hudo moti. Prvič, večmilijonske izgube življenj ni mogoče nadoknaditi v nekaj desetletjih. To je dolgotrajen proces, ki bo zahteval dve, tri ali več generacij. Uspešno izvedena tranzicija iz totalitarnega sistema v zrelo demokratično in pravno državo pa je tudi predpogoj za nadaljnji gospodarski razvoj in preoblikovanje Kambodže v državo, ki ne bo več delovala na avtokratskih temeljih, temveč na osnovnih pravilih integritete in poštenosti. Odsotnost vsakršne odgovornosti za hudodelska dejanja Kambodžo še vedno drži v primežu preteklosti. Prav tako kot nadaljevanje arbitrarnih praks preganjanja in izginjanja političnih nasprotnikov. Na prvi pogled je Kambodža še ena razvijajoča se država globalnega juga, ki se težko spoprijema z vsakdanjikom. Vendar se v ozadju, za fasado formalne parlamentarne demokracije, skriva avtokratski režim z zmesmi totalitarnih sistemov, kot so široke pristojnosti policijskih in vojaških oblasti ter kult predsednika vlade. V državi se še vedno dogajajo izvensodne eksekucije in izginotja posameznikov in celih družin, ki nasprotujejo vladajoči kamboški ljudski stranki (Cambodian People’s Party). Ta stranka, ki je naslednica Rdečih Kmerov, nadzoruje vse plasti kamboške družbe, od državne volilne komisije, ki jo sestavljajo izključno njeni člani, do izvršilne, zakonodajne in sodne veje oblasti. Dokaj neodvisno delujejo le Extraordinary Chambers for War Crimes oziroma izredni sodni oddelki za vojna hudodelstva, ki preganjajo najbolj odgovorne za genocid in hudodelstva zoper človečnost v času režima Pol Pota, ko je takratna kamboška oblast v kratkih treh letih usmrtila vsaj tri milijone civilnega prebivalstva. Do pred kratkim za ta hudodelstva ni bil kaznovan nihče. Ker je povprečna starost v državi zelo nizka, se grozodejstev osebno spominja le malokdo. Rdeči Kmeri so v pobojih likvidirali ali pa pregnali vse politične nasprotnike, kar jim je v nadaljnjih treh ali več desetletjih omogočilo nemoteno vladanje in okoriščanje z javnimi financami. Zato se tudi omenjeni oddelek sooča z neprestanimi pritiski kamboške vlade, naj preneha s svojim delovanjem, saj naj bi bilo bolj smiselno gledati v prihodnost. A njihov namen je jasen – ohraniti želijo popolno nekaznovanost za storjena hudodelstva. Zato se kritično in samostojno razmišljajoči posamezniki iz previdnosti umikajo v zasebnost oziroma delovanje vladajoče elite kritizirajo le potihoma, saj se zavedajo, kakšne posledice bi lahko imela preglasna ali celo javna kritika. Tranzicijsko obdobje v kamboški družbi tako še zdaleč ni končano, postavlja se vprašanje, ali kdaj sploh bo, saj se država razvija v smeri avtokratskega kapitalizma po vzoru Vietnama in Kitajske. Zato se evropski in japonski investitorji vzdržujejo investicij v državo. Takšno stanje pa ustreza sosednjim avtokratskim oziroma totalitarnim državam, na primer že omenjenima Vietnamu in Kitajski, ki izkoriščajo odsotnost oziroma nizko prisotnost ameriških in evropskih investitorjev.

Dvoumni uspehi

Dežela je v zadnjih treh desetletjih sicer dosegla izjemen napredek na področju zagotavljanja socialnoekonomskih pravic, vendar se je treba zavedati, da je štartala iz izjemno slabega položaja, tako da je bil hiter napredek pričakovan. Prav tako pa vzdržen razvoj zahteva sočasno krepitev državljanskih in političnih pravic. Čeprav se je indeks človeškega razvoja v Kambodži v zadnjih dveh desetletjih krepko zvišal, pa še vedno ostaja pod povprečjem držav jugovzhodne Azije. V svetovnem merilu se Kambodža po indeksu človeškega razvoja nahaja na 136. mestu od 187 držav. Večina prebivalstva še vedno živi v revščini, tako zaradi nizkih dohodkov kot tudi zaradi slabega dostopa do zdravstvenih storitev in izobraževanja. Dostop do zdravstvenih storitev je zlasti zloglasen po svoji neučinkovitosti, saj morajo običajni ljudje podkupovati zdravnike, da njihove svojce sploh zdravijo in jih obravnavajo skladno s pravili zdravstvene etike. Premožnejši sloj in osebje mednarodnih organizacij ter diplomatskih predstavništev seveda poišče zdravstveno oskrbo le v zasebnih klinikah, ki so običajnim ljudem nedostopne.
Pričakovana starost ob rojstvu je v Kambodži od leta 1980 do 2013 doživela neverjeten skok in se iz 42.5 let zvišala na 71.9 let. Zmanjšala se je tudi otroška umrljivost in zvišala obiskanost osnovnih šol. Osnovno izobraževanje je v zadnjih letih postalo skoraj univerzalno. Vprašanje pa je, kakšna je njegova kakovost. V sekundarno izobraževanje je še vedno vključena le tretjina prebivalstva. Takšen skok je presenetljiv spričo dejstva, da primerjalno kamboška vlada namenja najmanj proračunskih sredstev za zagotavljanje socialnih storitev (po podatkih Svetovne banke le 3,5 % BDP). Slednje se mora navsezadnje nekje poznati. Izkoreninjanje revščine se je v zadnjih letih ustavilo. Enako neuspešen razvoj lahko vidimo pri izkoreninjeju neenakosti v družbenem življenju, saj je ta povezana tudi z učinkovitim uresničevanjem političnih in državljanskih pravic. Ginijev koeficient neenakosti v zadnjih letih narašča. Zato je vse več posameznikov prisiljenih zapustiti podeželje in srečo poskusiti predvsem v Phnom Penhu. Veliko prebivalstva pa tudi nezakonito emigrira v sosednje, bolj razvite države, na Tajsko, v Vietnam in tudi Laos.
V državi se krešejo različni valovi razvoja. Če v ruralnih predelih živijo in delajo v pogojih predindustrijske dobe, pa posamezni predeli Phnom Penha ustvarjajo vtis hitro razvijajočega se sodobnega azijskega mesta. Obiskovalec ima ponekod vtis, da se nahaja v premožnih delih Tokia ali Hong Konga. Lansko jesen so v mestu odprli ultra sodobni nakupovalni center, ki se ga ne bi sramovale niti najrazvitejše evropske države in je plod ene izmed največjih japonskih investicij. Cene v večini trgovin so višje kot v podobnih evropskih nakupovalnih središčih. Res, promet in življenjske razmere so še vedno kaotične, vendar se počasi ustvarja srednji delavski sloj (seveda v kamboškem merilu), ki dnevno gara v eni od stotin tekstilnih tovarn na obrobju Phnom Penha. Ta prehod iz kmetijskega v industrijski sektor, ki se je začel pred slabima dvema desetletjema, bo zagotovo trajal še nekaj let. Prehod ruralnega v urbana področja je bil v Kambodži počasen, saj je leta 2011 v mestih živelo komaj dvajset odstotkov od petnajst milijonov prebivalcev. Večina prebivalstva je še vedno odvisna od poljedelstva in živinoreje. Phnom Penh ima trenutno »le« dva milijona prebivalstva. Projekcije kažejo, da bo do leta 2020 v mestih živelo kar osemdeset odstotkov prebivalstva globalnega juga. Trenutno še vedno skoraj polovica prebivalstva dela oziroma životari v poljedelstvu. V času deževne dobe se še lahko preživijo s proizvodnjo riža in ga lahko nekaj prodajo na tržnicah, v času suhe dobe pa zaradi pomanjkanju namakalnih sistemov na podeželju dela ni. Zemlja se osuši, prebivalstvo pa mora živeti iz zalog, ki so si jih predelali med deževno dobo. Večina delovno sposobnega prebivalstva takrat zapusti podeželje in si poišče zaposlitev v mestu. Vrnejo se skupaj z deževno dobo. Gospodarska rast Kambodže je med najvišjimi v regiji, brezposelnost pa uradno zelo nizka. Ljudje iščejo razne načine za preživljanje svojih družin. Delajo od jutra do večera, da lahko kaj prihranijo in denar pošljejo svojim staršem na podeželje. Neformalni gospodarski sektor povsod na globalnem jugu zaznamuje izjemna podjetniška kreativnost, ki premaguje birokratske ovire, ki so jih za ohranitev svojih položajev postavile vladajoče elite. Perujski ekonomist De Soto denimo zagovarja, da je za počasen ravzoj v državah globalnega juga kriva predvsem neodgovornost vladajočih elit.

Družinske mreže in odsotnost skupnega

V Kambodži velja tako kot v drugih azijskih deželah veliko spoštovanje do starejših, ki so mali družinski bogovi. Otroci se čutijo in so dolžni preživljati svoje starše. Vse je povezano z odsotnostjo vsakršnega sistema pokojninskega zavarovanja. Ko starši niso več delovno sposobni, ne morejo računati na državno pomoč, zato morajo vlogo oskrbovalca prevzeti otroci. Zato velja, da bo posameznik z več otroki v starosti bolje preskrbljen. Tako nakazila, ki iz mest in tudi tujine prihajajo na podeželje, nekako rešujejo in omogočajo preživetje tistim, predvsem starejšim, ki so ostali, s čimer je revščina vsaj nekoliko manjša. Z razvojem imajo pari vse manj otrok, na kar bo morala država odgovoriti z vzpostavitvijo pokojninskega sistema, ki bo pomagal tistim, ki nimajo otrok oziroma jih njihovi otroci ne morejo preživljati.
Korupcija je v državi še vedno visoka, zato je zaupanje v pošteno poslovanje nizko, kar tudi odganja tuje investicije. Med največjimi investitorji so seveda Kitajci, Vietnamci, Japonci in Tajci. Evropskih investicij ni opaziti prav veliko. Verjetno tudi zato, ker zahtevajo poznavanje lokalnega delovanja. Evropske investitorje odvrača nestabilno politično okolje, pravna zmešnjava in splošni dvom v pošteno poslovanje in sklepanje poslov. Zdi se, da se zahodnjaki še vedno preveč osredotočajo na obstranskosti, namesto na vsebinsko pomoč pri sklepanju pomoči potrebnim, predvsem pri izboljšanju zdravstvenega sistema. Kar kamboškemu glavnem mestu očitno primanjkuje, je delujoča javna infrastruktura in občutek za skupno dobro. Infrastruktura je pomanjkljiva do te mere, da so znotraj glavnega mesta pogoste makadamske ceste z velikanskimi luknjami, ki jih je mogoče obiti samo z izogibajočo vožnjo z motorjem. Javnega prevoza v mestu ni, niti ni potreben, saj vsaka družina poskrbi za lastne prevoze na motorjih, tuk-tukih ali v avtomobilih. Nekatera podjetja organizirajo prevoze za zaposlene, zasebniki pa upravljajo medmestne prevoze. O občutku skupnega ne moremo govoriti, saj vsakdo skrbi le za svoj motor, tuk-tuk, kolo oziroma avto. Zunaj mesta se po podeželju še vedno vije veliko makadamskih cest.
Če že obstaja nek skupen interes, ga ljudje skrivajo nekje za domačimi zidovi. Zunaj, v mestu, se krešejo različni obrazi, od neizmerne revščine do bogastva lokalne skorumpirane elite, predstavnikov mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij ter tujih poslovnežev, ki večinoma delujejo in živijo v samem središču oziroma neposredni okolici kraljeve palače. Premožnih tujcev je v sodobnejših predelih mesta opaziti kar nekaj. V omenjenem okolišu so tudi restavracije višjega razreda, elitne knjigarne v angleških in drugih tujih jezikih ter druge ugodnosti zahodnega tipa.

Neučinkovita pravna država: posledice za delavce

Phnompenhško in kamboško gospodarstvo rešuje izvoz tekstilne industrije, ki uspešno deluje zaradi prostocarinskega sporazuma z Evropsko unijo, Kanado in Avstralijo. V predmestjih prestolnice delujejo številne tekstilne tovarne, ki so dobavitelji za večino znanih svetovnih znamk, od Adidasa do H&M. V tovarnah delajo predvsem mlada dekleta, ki tam garajo vsaj šest dni na teden po deset ur in več. Od zunaj in znotraj so tekstilne tovarne lepo urejene; obiskati jih je mogoče le pod skrbnim nadzorom. Takšne naj bi bile zahteve transnacionalnih korporacij, ki pa na terenu niso vseskozi prisotne. Njihovi predstavniki lokalne dobavitelje obiskujejo le na nekaj mesecev. Dekleta tako garajo za mizerno plačilo, pri čemer nadure niso plačane. Večinoma so zaposlene na pogodbah za določen čas, če zbolijo in so nekaj dni odstotne, jim manjkajoče dneve odbijejo od plače oziroma jih morajo nadoknaditi s številnimi nadurami. Če tega ne sprejmejo, jih po hitrem postopku odpustijo in poiščejo nove delavke. Lastniki tovarn si to lahko privoščijo zaradi nedelujočega sodnega sistema, ki bi učinkovito varoval delavske pravice. Dobaviteljske tovarne so skrite očem javnosti. So skrbno varovane in zaprte, pedantnim očem njihovih varnostnih služb pa ne uide prav nič.
Oblastem takšna situacija večinoma ustreza, saj so številni vladni uradniki osebno, prek družinskih vezi, povezani z lastniki tovarn. Da to drži, dokazujejo dogodki iz januarja 2014, ko so kamboške oblasti krvavo zatrle proteste delavcev za boljše plačilo. Oblasti so takrat ubile kar pet delavcev. Za čezmerno uporabo sile ni odgovarjal nihče. A vendar so po protestih plačilo delavcem povišali za tretjino. Pri tem moramo poudariti, da kamboške oblasti ne izvršujejo svojih pozitivnih obveznosti glede varovanja pravic delavcev v tekstilnih tovarnah. Rednih periodičnih inšpekcijskih pregledov ne izvajajo. Po raziskavah domačih nevladnih organizacij je vlada v zadnjih nekaj letih samo desetkrat oglobila tekstilne tovarne zaradi nespoštovanja delovnopravne zakonodaje, čeprav jih na obrobju Phnom Phena deluje nekaj sto. Jasno je, da vladi ni v interesu, da bi izvajala restriktiven in skrben nadzor, saj bi ta odkril marsikatero nepravilnost. Vprašljiva je tudi njena institucionalna sposobnost za reševanje oziroma za nadziranje dela v tovarniških kompleksih. Vladni uslužbenci so slabo plačani in zato nemotivirani, da bi se lahko uprli pritiskom lastnikov tovarn. Bolj ključno vprašanje je, če transnacionalna podjetja, ki svoja naročila oddajo pri lokalnih dobaviteljih in podjetjih, storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečila tovrstne zlorabe. Mednarodna podjetja bi morala vsakodnevno in preko svojih predstavnikov vsaj tedensko nadzirati delovni proces v tekstilnih tovarnah, vendar to počnejo le mesečno. Prav tako bi morale vse transnacionalne družbe svojim dobaviteljev razkriti sezname, tako da bi učinkovit nadzor opravljale vsaj civilnodružbene organizacije. Sedaj imena dobaviteljev letno oziroma polletno razkrivajo le nekatera podjetja.
Transnacionalne tekstilne gospodarske družbe so zavezane poskrbeti, da vse družbe v njihovi korporacijski strukturi, ne glede na to, kje so registrirane, in tudi njihovi dobavitelji in poslovni partnerji varujejo človekove pravice. Imajo dolžnost skrbnega ravnanja pri nadzorovanju svoje korporativne verige. Težje je pojasniti, do kod se razteza dolžnost skrbnega ravnanja. Ali naj odgovarjajo za prav vsako kršitev v tovarnah v Phnom Penhu na podlagi obveznosti varovanja kot rezultata ali gre le za obveznost prizadevanja? V sodni praksi in teoriji velja stališče, da transnacionalne korporacije ne morejo odgovarjati prav za vse kršitve, ki jih povzročijo njihove hčerinske družbe, vendar pa so zavezane k prizadevanju, da do kršitev ne prihaja. Za izpolnitev obveznosti prizadevanja ne zadostujejo le retorične floskule, temveč mora uprava transnacionalne korporacije prikazati, da v sistemu upravljanja redno, sistematično in z obiski ter periodičnimi pregledi nadzoruje delovanje hčerinskih družb. Nadzor mora izvrševati skrbno in učinkovito, tudi s sankcijami in možnostjo vložitve notranjih pritožb.

Dva svetova – ena dežela

Na nabrežju blizu kamboško-japonskega mostu prijateljstva ob reki Mekong je zasidranih več ladij z zvenečimi imeni: The Jahan, Acqua Mekong, Blue cruiser in druge čakajo skupine evropskih, predvsem francoskih turistov. Vročina in vlaga močno pritiskata. V ozadju odmeva kamboška glasba. Mlad fant igra na nekakšne citre, ob njem se v ritmih tradicionalnih kamboških plesnih korakov ziba dekle v folklornih oblačilih. Tu in drugod se zabavajo pripadniki domače aristokracije. Za obalnim pasom prestolnice pa se pokaže pravi obraz mesta in dežele, kjer se prebivalci neprestano borijo za preživetje. Kambodža ima izjemen potencial v svojih mladih ljudeh. Od njih in predvsem spremembe praks domače aristokracije je odvisno, če ga bodo znali v polni meri izkoristiti.