George Costanza se je »vedno hotel pretvarjati, da je arhitekt«. Čokati in nevrotični George, del nepozabne četverice prijateljev iz sitcoma Seinfeld, poklic arhitekta smatra za najvrednejše med vsemi človeškimi poslanstvi in svojo fascinacijo z arhitekturo nedvoumno izrazi v več epizodah. Bolj kot za fascinacijo s predmetom arhitekture pa gre za fascinacijo z javno podobo arhitekta in specifičnim odnosom okolice, ki jo ta prinaša posamezniku. Videti je, da George ne želi zares postati arhitekt, sploh ne želi biti vpleten v arhitekturni proces – za to nima discipline, izobrazbe, niti potrpežljivosti – njegova želja je usmerjena predvsem v to, da bi ga okolica zaznavala kot arhitekta.
Zakaj? Gre pri tem resnično za takšen privilegij? Je odnos družbe do arhitektov resnično tako poseben, da bi se splačalo o tem lagati? George v eni od epizod naplete, da je načrtoval prizidek h Guggenheimovemu muzeju in da mu to »sploh ni vzelo veliko časa.« Za svoje početje si izmisli celo psevdonim: postane arhitekt Art Vandelay. Tisto, k čemur Costanza stremi, in kar je diametralno nasprotno njegovemu lastnemu značaju, je predstava o ležerni in samozavestni profesionalnosti arhitektov, o njihovi skorajda nadzemeljski sposobnosti in razgledanosti, ki naj bi na preseku med humanistiko, umetnostjo in tehniko presegala vse ostale discipline. Biti arhitekt je biti povzdignjen, v ljudeh vzbuja naklonjenost in strahospoštovanje. To je tisto, kar mika Costanzo, in kar mu »pretvarjanje, da je arhitekt« začasno tudi v resnici omogoči.
Kaj drugi mislijo, da arhitekti počnejo?
Arhitektura je (kot seveda še mnogo drugih) kompleksna dejavnost, zato ustvarjalci v popularni kulturi le redko posežejo po upodobitvah dejanskega arhitekturnega dela. Neskončni sestanki z naročniki in izvajalci, spopadanje z nesmiselno birokracijo in monotone ure, preživete pred zasloni ob usklajevanju debelin črt ali izrisovanju detajlov namreč niso dejavnosti, ki bi lahko brez težav poganjale narativo. Temu navkljub pa se v filmski in literarni fikciji relativno pogosto srečamo z likom arhitekta. Ta je pogosto stereotipiziran – načeloma gre za visoko izobraženega, razgledanega in inovativnega posameznika, načeloma belega moškega. Rasno, etnično in spolno bolj raznolika reprezentacija arhitektov v popularni kulturi se v opaznejši meri načrtno začenja pojavljati šele v zadnjih letih.
Arhitekt lahko zaradi dvoumne in neoprijemljive narave arhitekturnega dela, katere definicija tudi stroki sami povzroča nemalo težav, kot karakter deluje kompleksno, konfliktno in zato zanimivo. Predpostavljajmo, da je narava stroke temelj za oblikovanje stereotipnega lika arhitekta v popularni fikciji. Zaradi tehnične plati arhitekture je ta prikazan kot intelektualno razvit in prizemljen posameznik, vendar vsled tiste plati arhitekture, ki meji na umetnost in humanistiko, njegov značaj vodijo navdih, idealizem in predanost lastnemu delu. Arhitektura je od nekdaj zvezana tudi z velikimi investicijami, z družbeno elito in močjo, to pa arhitektov značaj nemalokrat podvrže aroganci in vzvišenosti. Predstavnik tega stereotipa o arhitektih je nedvomno Howard Roark, protagonist filma Izvir (The Fountainhead,1949), posnetega po istoimenskem romanu Ayn Rand, ki ga je na velikem platnu upodobil Gary Cooper. Roark gradi na podobi arhitekta kot ambicioznega, trmoglavega in individualističnega posameznika. V umetniškem kanonu ZDA so na tovrstno percepcijo menda vplivale dejansko živeče figure tistega časa, denimo Frank Lloyd Wright, eden izmed anekdotično najtežavnejših osebnosti iz sveta arhitekture.
Stereotipni profil arhitekta predstavlja izvrstno izhodišče za ljubezenski interes glavnega protagonista oziroma protagonistke – dobra finančna preskrbljenost, ambicioznost in idealizem je menda vse, kar si filmski junak lahko želi od svojega življenjskega partnerja. V filmskih upodobitvah tako srečamo kar nekaj arhitektov, katerih dejavnost je omenjena le površno, kot da bi bilo »biti arhitekt« povsem jasno prepoznaven značajski označevalec. Zdi se, da se naziv arhitekta fiktivnim osebam pripenja kot nekakšen častni čin, ki vzbuja občudovanje. Takšen je recimo Hanksov Sam Baldwin iz Romance v Seattlu (Sleepless in Seattle, 1993), ali pa Reevesov Alex Wyler iz Romance ob jezeru (The Lake House, 2006). Lik, ki si je zaradi dolge metraže serije pridobil tudi nekaj več časa za razvoj, je Ted Mosby iz humoristične serije Kako sem spoznal vajino mamo (How I Met Your Mother, 2005–2014). Ted je sedemindvajsetletni arhitekt, ki v New Yorku išče ljubezen in mesto pod soncem, v devetih sezonah pa ga precej dobro spoznamo. Kljub temu je njegovo arhitekturno delo večinoma zreducirano na predstavljanje maket, posedanje ob velikih, s papirji prekritih mizah in delo v pisarni. Ted je arhitekt nove dobe: glamur poklica je v njegovem času v veliki meri že zbledel in Ted je zaskrbljen zaradi velike tekmovalnosti v svojem strokovnem polju. Kljub temu tudi zaradi svojega poklica ostaja idealen protagonist: zagnan, idealističen, romantičen, ambiciozen, zaupanja vreden.
Postopno spreminjanje družbene percepcije arhitekta in spremembe v sami stroki, ki se odvijajo v zadnjih desetletjih, so pri Mosbyju že močno zaznavne. Globalna finančna kriza leta 2008 je ustavila velike investicije in, pri nas, pometla z velikimi gradbenimi podjetji. Poleg vsesplošnega umanjkanja družbenega načrta, ki je denimo poganjal arhitekturo modernizma, je cel gradbeni sektor z arhitekturo vred potisnjen v utesnjujoč položaj. Z začetkom krize je veliko arhitektov v Sloveniji ostalo brez dela, največji arhitekturni biroji, ki so nastali po osamosvojitvi, pa so bili primorani drastično zmanjšati svoj obseg. Ko sem se leta 2009 vpisala na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, je bil poklic arhitekta v očeh mojih starejših sorodnikov in znancev skupaj z zdravniki in pravniki ugnezden pri samem družbenem vrhu. Kljub temu, da v tem času nisem niti projektirala niti realiziranega enega projekta in se z arhitekturo ukvarjam predvsem v sklopu arhitekturne teorije in publicistike, se taistim sorodnikom in znancem po dobrem desetletju ob pogovorih o mojem poklicu na obrazu zariše zaskrbljen, nekoliko skeptičen nasmešek in vprašanje: »In, kako kaj arhitektura?« Precej slabo, če smo iskreni: dandanes je arhitektura skrajno prekariziran poklic, ki predstavlja veliko časovno obremenitev za majhen denar in ne nudi nikakršne varnosti, njena strokovna avtonomija pa je ves čas ogrožena, saj grajeni prostor v družbi ni prepoznan kot javno dobro, temveč kot tržno blago. Časi Arta Vandelaya so davno minili. Danes si nihče več ne more zares želeti, da bi ga obravnavali kot arhitekta.
Kaj arhitekti mislijo, da počnejo?
Arhitekturne šole arhitektom privzgajajo stališče, da lahko arhitektura spreminja svet, s čimer upravičuje samo sebe. Arhitekturna dejavnost temelji na predpostavki, da lahko s poseganjem v prostor izboljša skupno fizično stvarnost, s tem pa tudi družbeno okolje in življenjske pogoje ljudi. Prav od tod bržkone izvira tudi prej omenjena prepričanost arhitektov o lastni pomembnosti, ki se iz stereotipa prepogosto preliva v resničnost. A le redkokdo se zadrži pri razmisleku o povsem logičnem odvodu zgornje misli: če lahko arhitektura vpliva, lahko izboljšuje, a lahko torej tudi škodi. V vsakem primeru arhitektura manipulira s posamezniki in družbo ter modificira njihovo vedenje, razmišljanje, čustvovanje. Če obstaja nek splošno opredeljen pozitiven način spreminjanja fizične okolice, to namreč pomeni, da ostaja neka normativnost in neko mogoče izboljšanje, ki bo prispevalo k reproduciranju te normativnosti. To pa znova pomeni, da obstaja mehanizem, prek katerega arhitektura postaja orodje vsakokratne družbene ureditve, ne da bi se tega zares hotela zavedati.
Tej polovični reflektiranosti povezave med arhitekturo in družbo velja med drugim pripisati zagoneten položaj, v katerem se je stroka znašla v zadnjih desetletjih. Na eni strani si arhitektura prizadeva, da bi ohranila svoj privzdignjen status discipline, ki pomembno prispeva k razvoju družbe in zaznamuje kulturno okolje na zelo vidni in otipljivi ravni. Na drugi strani pa imajo taisti arhitekti pogosto težavo pri zaznavanju svoje družbene odgovornosti. Prebojni moment, v katerem lahko arhitektura zares spreminja družbo na bolje, se namreč zgodi takrat, ko se ta zave svoje podvrženosti delovanju znotraj obstoječih družbenih obrazcev in jim zavestno ponudi alternativo. V tem je prebojna, vizionarska zmožnost arhitekture. A takšno delovanje praviloma preprečuje odvisnost od investitorjev, ki jih žene interes dobička, ne pa izgradnja boljšega sveta, in pa tudi vpetost samih arhitektov v obstoječe družbene strukture. Soočeni z družbeno odgovornostjo so arhitekti pogosto v precepu: stopiti izven napisanih pravil, ustvariti presežno in se odmakniti od reproduciranja ustaljenih družbenih vzorcev, ali pa še naprej ostati varno v sedlu in graditi na »ugledu stroke« s pozicije, ki družbene strukture afirmira in jih ne prevprašuje?
V ihtavi želji po tem, da bi arhitekturo (in poklic arhitekta) znova ustoličili na piedestal, ki naj bi ji po njihovem mnenju pripadal, se arhitekti tudi pri nas zatekajo k sodobnim metodam promocije. Naraščajoče število publikacij, portalov in drugih medijev o arhitekturi tako arhitektom kot izvajalcem služi kot mehanizem za promocijo in pridobivanje strank, ki se obenem izdaja za posrednika med strokovno in splošno javnostjo. Zaradi svoje marketinške narave pa tovrstni mediji podlegajo pritiskom kapitalskih tokov in arhitekturni projekt reducirajo na serije privlačnih fotografij, opremljene s publicističnim besedilom. Odsotnost resne arhitekturne kritike v »strokovnih«, pa tudi osrednjih dnevnih medijih botruje tako nerealni predstavi javnosti o arhitekturnem delu in problematiki, kot tudi nereflektiranemu odnosu arhitekturne stroke do lastnega dela. Projekti so v želji, da bi posameznemu biroju na visoko tekmovalnem trgu, hudo nasičenem z arhitekti, prinesli nove naročnike, estetizirani do skrajnosti. Ob pomanjkanju velikih javnih naročil, ki bi prinesla prepoznavnost in upravičen zaslužek, se tudi arhitekti obračajo k prenapihovanju projektov, ki niso v ničemer presežni, ustrezajo pa umišljeni podobi dobre arhitekture s svetlečih strani revij. Živimo vendar v družbi videza, ne vrednosti. Da bi nove projekte javnosti predstavili čim bolj pogosto in učinkovito, s tem pa se obdržali na valu klikanosti in všečnosti, mediji znižujejo kriterije za objavo arhitekturnih projektov in brez kritičnega razmisleka publicirajo vse po vrsti. S tem se v medijih ustvarja povsem distorzirana podoba »dobre« arhitekture, ki z resničnim spreminjanjem sveta na bolje nima nobene zveze. Zlikana in svetleča arhitektura je večini nedostopna in nikakor ne rešuje dejanskih družbenih problemov. Arhitekti sami prek spletnih družbenih medijev gradijo fiktivno, votlo podobo lastnega uspeha in estetizirajo svoje delo, da bi še naprej vzdrževali vtis nekdanje glamuroznosti poklica. Disonanca med dejanskim ubornim stanjem in zatečeno podobo arhitekta v javnosti pa se le povečuje. Če je Roark izpred sedmih desetletij neupogljiv idealist, strokovnjak in zanesenjak, je podoba današnjega arhitekta zreducirana na obris birokrata in nebodigatreba na robu gradbišča, ki na papirju zgolj še uresničuje ekscesne želje naročnikov.
Kaj arhitekti dejansko počnejo?
Če je bil nekdaj arhitekt »zidar, ki zna latinsko«, torej razsvetljeni vseznalec, enako v stiku z zemeljsko logiko tektonike kot z metafizično logiko umetnosti, je danes v svetovni arhitekturi ključna beseda specializacija. Veliki svetovni biroji so razslojeni in organizirani korporativno, podobno kot druga velika podjetja: gre za posamezne oddelke in ozko opredeljena delovna mesta znotraj njih, pri čemer določeni arhitekti ves dan preživijo med pripravo 3D predstavitev, drugi obiskujejo gradbišča, tretji pa izrisujejo načrte, ki so jih osnovali četrti.
Pri nas ne premoremo ne projektov in ne arhitekturnih pisarn takšnega formata, zato arhitekturni biroji še vedno delujejo na principu studia, kjer malo sodelavcev opravlja več različnih nalog hkrati. To je idealno gojišče za ohranjanje podobe arhitekta kot celovitega posameznika, ki je vešč sam speljati projekt od začetka do konca. Arhitekt je povezovalec in vodja, glavni človek projekta. Izobražen je za to, da celovito vrednoti prostor, da v njem prepozna potencial in uravnava silovitost posegov vanj. Takšno pozicijo arhitekta ogroža predlog novega gradbenega zakona, ki v zadnjih mesecih močno odmeva v medijih. Zakon namreč predvideva, da bi lahko vodja projekta postal predstavnik katerekoli stroke, ki sodeluje pri projektu, ne le arhitekt. S tem je arhitekt izrinjen s položaja, na katerem temelji njegova lastna samopodoba. Če vodilno mesto prepusti inženirju, bo oropan družbenega statusa in nepogrešljivosti. Poleg iskrene skrbi za dobrobit prostora je nedvomno tudi to dejstvo izzvalo buren odziv že tako podcenjene arhitekturne javnosti.
Studijska organizacija slovenske arhitekture pa povzroča še nekaj: nesposobnost arhitektov, da bi se organizirali, izkazali medsebojno solidarnost, morda celo oblikovali sindikat. Kjer je vsakdo hkrati šef in delavec, kjer vsakdo vodi podjetje, ga ustanavlja ali pa o ustanovitvi razmišlja, tam nihče ne prepozna resničnih razsežnosti svoje prekarne pozicije. Skrajno individualistična in tekmovalna naravnanost stroke, ki se bori za preživetje, preprečuje prepoznanje skupnih stisk in kolektivno organiziranje. Namesto, da bi arhitekti priznali, da so delovne razmere v panogi katastrofalne, se združili in poiskali rešitve, so pripravljeni do obnemoglosti vzdrževati iluzijo nekdanje slave, se ob izkoriščanju mladih sklicevati na tradicionalni princip mentorstva ter vztrajati na okostenelih vzorcih delovanja. Namesto da bi arhitekturo usmerili v prihodnost in poiskali prebojne točke, na katerih lahko arhitektura doseže svoj družbeni potencial, se zatekajo k idealiziranju nekdanje podobe arhitekta in glorificiranju velikih osebnosti iz arhitekturne zgodovine.
Prav v iskanju nenehnega prekinjanja z ustaljeno percepcijo arhitekture v družbi obstaja možnost za njen razvoj in vzpon. Kot je v nekem intervjuju ubesedil nekdanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik: »Arhitekti bi morali ugotoviti, kaj so resnične težave današnjega sveta, potem pa bi se morali začeti zavedati, da skoraj nobene težave ne more rešiti arhitektura sama.« Arhitekti bomo zavedanje o pravi moči svoje stroke osvojili šele, ko se bomo zavedli njene (in svoje lastne) podvrženosti delovanja v skladu z obstoječimi mehanizmi družbene moči, v svojo prakso pa uvedli več ponižnosti ter z angažiranim delovanjem svojemu primatu med prostorskimi načrtovalci povrnili nekaj teže. Morda se bomo takrat lahko nehali »pretvarjati, da smo arhitekti«, prenehali iskati družbeno potrditev svojega statusa, kot to počne Art Vandelay. Arhitektura danes prehaja svoje nekdanje meje in se udejanja v številnih praksah, ki so vezane na odgovorno rabo prostora in iskanje alternativnih načinov bivanja, vendar niso nujno povezane z gradnjo, arhitekt pa je prej kot zveličani vodja interdisciplinarni povezovalec in nosilec spremembe. Morda je vloga arhitekta ravno to, da preizpraša ustaljena razmerja v arhitekturnem procesu (arhitekt–izvajalec–investitor–uporabnik), prevetri svojo podobo ter ponudi nov, vzdržnejši spekter možnosti sooblikovanja prostora za novo dobo.×