Ali prepoved suženjstva odpravi tudi z rasizmom, ki ga je upravičeval? Vzpostavitev koncepta bele superiornosti anglosaške rase v ZDA se je zgodil kot način razdora med revnimi belci in črnci, da se ne bi nikoli več skupaj uprli kolonialni eliti. To je bil tudi način, kako revnim belcem dati občutek večvrednosti nad črnci in občutek svobode, ne da bi poleg tega prejeli kakršnokoli ekonomsko spodbudo. Ideja bele nadvlade je služila kot upravičenje suženjstva. Ko pa so suženjstvo ukinili, to še ni pomenilo, da so ukinili tudi samo rasno hierarhijo. Borba za ukinitev suženjstva hkrati ni bila tudi borba za rasno enakopravnost. Bila je borba za temeljno ameriško idejo svobode, ki je mnogi niso več tolmačili kot svobodo imeti v lasti druge ljudi. Ukinitev suženjstva črncem ni avtomatsko prinesla tudi veliko boljših pogojev, pa tudi sama ideja belega supremacizma se je dejansko zares začela razvijati šele kasneje, ko so morali nekdanji sužnjelastniki in belci nasploh dobiti novo utemeljitev belske nadvlade. Abolicija in kasneje uvedba državljanstva črncem je mnogim belcem sesula njihov naravni red stvari, naravni red, v katerem je bistvo črne rase v tem, da služi beli. Ustavna prepoved suženjstva je zgolj odprla prostor drugačnim oblikam nadvlade, kar je kmalu pripeljalo do zakonsko regulirane segregacije črncev in belcev.
Neuspela bombažna taktika
Zgodovinarji so si bolj ali manj enotni, da je bilo vprašanje suženjstva ključni povod za ameriško državljansko vojno, najbolj uničujočo vojno v zgodovini ZDA z okoli 800.000 žrtvami. A to, da je bilo suženjstvo povod za vojno, še ne pomeni, da se je Unija borila tudi za enakost črncev in belcev. Borila se je samo za ukinitev suženjstva kot najvišjega izraza nesvobode v deželi svobode, na drugi strani pa so se sužnjelastniške države, kasneje znane kot konfederativne, borile za svojo svobodo proti vmešavanju federalne vlade. Borile so se za ohranitev svojih privilegijev, še posebej ekonomskih, in za zakonsko utemeljitev superiornosti bele rase, iz katere so črpali svoj ponos. Obe strani sta se torej borili v imenu lastnega razumevanja svobode, ne pa enakosti.
Zanimivo vprašanje pri tem je, zakaj so se južnjaške države sploh čutile dovolj močne, da bi lahko izvedle odcepitev. Čeprav so imele manj prebivalstva in skorajda nobene industrije, je bila njihova strategija za zmago v vojni bombaž, surovina, okoli katere se je vrtela njihova celotna ekonomija.. Leta 1860, leto pred začetkom vojne, so pridelale kar 75 % celotne svetovne produkcije bombaža, s katerim so zalagale tekstilne tovarne razvijajoče se industrijske revolucije Anglije in Nove Anglije. Bombaž je predstavljal tudi 60 % celotnega izvoza ZDA. Ta kmetijska panoga je prinašala velikanske zaslužke predvsem zato, ker je temeljila na suženjskem delu. Svetovno povečanje povpraševanja po bombažu je povečalo proizvodnjo, ta pa je povečala povpraševanje po sužnjih.
Abraham Lincoln je kot eno izmed volilnih obljub leta 1860 napovedal ukinitev suženjstva na ozemlju ZDA, torej na prostranem celinskem ozemlju Amerike, ki še ni bilo razdeljeno in še ni imelo statusa države, je pa bilo pod upravo zveze. Napovedal je torej, da države, ki bodo šele nastale in se priključile zvezi, ne bodo smele biti sužnjelastniške. To obljubo južne države razumejo kot prvi korak proti velikemu republikanskem načrtu popolne odprave suženjstva v celotni uniji. Razumejo jo kot kratenje njihove svobode, kratenje njihovih ustavnih pravic, in se zato zelo hitro po volitvah odločijo odcepiti od unije. Države, ki prve razglasijo neodvisnost, so tudi države z največjim številom sužnjev glede na celotno prebivalstvo, in hkrati države z največjim odstotkom sužnjelastnikov glede na vse svobodne prebivalce[1]. Odprava suženjstva zanje ni bila zgolj udarec njihovi beli superiornosti, ampak potencialno pomenila tudi izgubo njihove (človeške) lastnine in s tem velikansko gospodarsko škodo.
Konfederacija je računala na podporo Anglije in drugih držav v zameno za bombaž. A načrt se je izjalovil, saj jih Anglija ni želela podpreti, ker bi to pomenilo vojno s preostalimi ZDA, tega pa si ni mogla privoščiti, ker so te bile pomemben trgovski partner na mnogih drugih področjih. Prav tako je britanski imperij odpravil suženjstvo leta 1833, tako da je bilo angleško javno mnenje proti temu, da bi njihova monarhija podpirala sužnjelastniške države. Obljuba dostave bombaža čez Atlantik je postala še bolj utopična, ko je mornarica Unije blokirala vsa pristanišča na jugu ZDA, v katerih so svoj ključni produkt natovarjali, tako da ga preprosto sploh ni bilo moč dostaviti.
In čeprav so cene bombaža med vojno začele rasti, so imeli Angleži dovolj zalog, da so krizo prebrodili in se raje odločili poiskati nove možnosti drugod po svetu. Tako se je drastično povečala pridelava bombaža v Indiji in Egiptu, z veliko promocijsko akcijo so k povečanju pridelave spodbudili argentinske kmete, prav tako je svojo produkcijo za štirikrat povečala Brazilija, iskanje prostora za pridelavo bombaža pa naj bi bil celo eden od razlogov za rusko osvajanje centralne Azije.
Veliki plan se tako ni izšel, ta popolnoma zgrešena strateška odločitev je zvezo pahnila v vojno, ki je konfederativne države na koncu prikrajšala za velikanske profite in sužnje. Izguba tako simbolne kot ekonomske moči pa ni bilo nekaj, kar so enostavno sprejeli, pa tudi že sama pot do legalne abolicije je bila dolga in polna preprek.
Dolga pot do zakonske odprave suženjstva
Prvi legalni odlok o odpravi suženjstva je Lincolnov izvršni ukaz (executive order) iz leta 1863, torej še med državljansko vojno, zgodovinsko znan kot Emancipation proclamation (razglasitev emancipacije). Dejansko ta odlok ne odpravi suženjstva v celotnih ZDA, temveč samo v tistih, ki so se združile v konfederacijo in se uprle uniji. Ukaz je Lincoln izdal nad sovražnikovim ozemljem kot glavni poveljnik vojske, torej kot dejanje v vojni in ne v miru, ko takšen ukaz sploh ne bi bil mogoč. Suženjstvo torej dejansko odpravi na teritoriju, ki ga nima pod nadzorom, hkrati pa ostane legalno v Missouriju, Kentuckyju, Marylandu in Delawaru, torej v sužnjelastniških državah, ki so ostale del unije in se torej niso pridružile konfederaciji. Lincoln s tem formalno osvobodi 3,5 milijona od obstoječih 4 milijonov sužnjev.
Čeprav je torej povod za vojno suženjstvo, sužnjelastniški sistem na ozemlju unije povsem normalno deluje. Odlok je namreč uperjen v razrešitev vprašanja, kaj narediti s pobeglimi sužnji. Po zakonu in celo po ustavi so sicer morale vse države pobegle sužnje vračati njihovim gospodarjem, celo v drugo zvezno državo, izginulo privatno lastnino so torej morale vračati njenemu lastniku. Četudi so torej sužnji pobegli v nesužnjelastniško državo, jih to še ni naredilo svobodne, s tem odlokom pa so sužnji postali svobodni takoj, ko so prebegnili čez mejo. Mnogi od njih so se takoj priključili vojski, čeprav večinoma niso neposredno sodelovali v bojih – tudi vojska unije jih namreč ni imela za sebi enake. Prav tako je sužnje osvobajala taista vojska, ko je osvajala jug, in to brez kompenzacije lastnikom.
Uradna ustavna odprava suženjstva se zgodi šele po koncu vojne leta 1865, ko 13. amandma ustave, po skoraj letu dni od začetka procesa, ratificira tri četrt oziroma 27 od takratnih 36 držav. Eden od razlogov, zakaj je ratifikacija trajala tako dolgo, je bilo vprašanje kompenzacije sužnjelastnikom za razlastninjenje. Lincoln sprejetja ne dočaka, saj še med procesom ratifikacije, aprila takoj po koncu vojne, igralec John Wilkes Booth izvede atentat nanj in to ravno zaradi vprašanja suženjstva. Amandma je nato sprejet decembra, ko ga ratificira še zadnja za kvoto potrebna država.
Trinajsti amandma torej prepove suženjstvo, a to je zgolj prepoved brez kakršnihkoli pravic. Naslednje leto sledi Civil Rights Bill (Zakon o državljanskih pravicah), ki podeli državljanstvo vsem moškim ne glede na raso ali barvo in ne glede na to, ali je bil posameznik pred tem suženj ali ne. Andrew Johnson, Lincolnov podpredsednik, ki je po njegovi smrti postal predsednik, da veto na zakon, nato pa kongres prvič v zgodovini ovrže predsedniški veto. Temu nato leta 1868 sledi 14. ustavni amandma, ki omogoča državljanstvo vsem ljudem rojenim ali naturaliziranim v ZDA. In tudi na ta amandma da predsednik veto in tudi ta je ovržen. Johnson, demokrat iz južnjaškega Tennesseeja, torej kot naslednik predsednika, ki želi odpraviti suženjstvo, deluje, kolikor je v njegovih močeh, proti temu, da bi črnci dejansko tudi dobili kakršnekoli pravice. A samo državljanstvo sploh še ne prinese niti pravice voliti in biti voljen, to zakonsko opredelijo šele leta 1870, a tudi to še ne pomeni, da lahko črnci to možnost tudi prosto uveljavljajo.
Legalna odprava suženjstva in izenačitev vseh ljudi kot državljanov de facto še ne prineseta enakosti. Tudi Lincoln je gledal na suženjstvo kot na pravni problem in ne toliko kot na vprašanje lastništva človeškega bitja oziroma superiornosti ene rase nad drugo. Razlog za odpravo suženjstva zanj ni bila empatija do črncev, temveč motnja v sistemu vrednot, na katerih naj bi bila unija utemeljena. Ukinitev suženjstva namreč ne pomeni tudi ukinitve rasne razlike. Lincoln ne ve točno, kaj naj naredi z vsemi temi črnci in zato je bil tudi eden od njegovih predlogov, da naj se pač odpravijo nazaj v Afriko.[2]
Služenje brez suženjstva
Kot rečeno, so suženjstvo utemeljili na superiornosti ene rase nad drugo, z ukinitvijo suženjstva pa te superiornosti še niso ukinili: ta se je ohranila ne glede na sistemske spremembe. Poleg tega črnce zgolj politično emancipirajo, ne dajo pa jim nikakršnih ekonomskih ugodnosti. Tako je bila zavrnjena tudi ideja, da emancipiranim sužnjem podarijo kos zemlje, ideja torej, da ne postanejo zgolj svobodni, ampak tudi posestniki, kar je v ZDA najvišja oblika svobode. Mnogi osvobojeni sužnji tako še vedno delajo za iste lastnike, le da so tokrat plačani, čeprav seveda mizerno.
In ne samo, da ne dobijo zemlje, z odlokom jim omejijo tudi možnost kakršnegakoli posedovanja lastnine. Odprava suženjstva ni enostavno pripeljala do happy enda in odjavne špice, ponovno se je namreč odprlo vprašanje družbenega nadzora: kako vključiti vse te osvobojene črnce v družbo? Novoustanovljeni federalni Urad za osvobojene (Freedmen’s Bureau) je skrbel za zaščito črncev pred sovražno družbo belih supremacistov, ki so izgubili svojo lastnino, po drugi strani pa je skrbel tudi za zagon gospodarstva, kar je posledično pomenilo vnovično vključevanje vseh teh novih svobodnih ljudi na taiste bombažne plantaže. Ponekod so tako celo podpirali sužnjelastnike, da so svoje mlade sužnje obdržali kot vajence.
Kot protiutež federalnemu uradu so južne države za ureditev statusa svobodnih črncev takoj po vojni na lokalni ravni in na ravni posameznih držav sprejele Črne zakonike (Black Codes), s katerimi so črncem omejile pravico do posedovanja lastnine, opravljanja gospodarskih dejavnosti, kupovanja in najemanja zemlje in nasploh svobodnega gibanja v javnem prostoru. Skratka, Črni zakoniki so besedo »suženj« iz prejšnjih zakonikov bolj ali manj zamenjali z besedo »negro«. A tako kot že pred stoletji v Angliji, ko so zemljiški gospodje v novoporajajočem se kapitalizmu privatizirali zemljo, so tudi ti zakoniki kot ključen prekršek obravnavali klateštvo, torej prekerno stanje brez fiksnega delodajalca. Pojem klateštva so razširili tudi na neplačevanje določenih davkov ali upoštevanje določenih zakonov.
… »razen kot kazen za zločin«
Obsodba klateštva je bila kaznovana z zaporom, kar pa ni pomenilo, da je obsojenec enostavno ždel v zaporu. Pet od desetih južnih držav je omogočalo uporabo zapornikov za javna dela, osem pa izposojo zapornikov zasebnim podjetjem. Prisilno zaporniško delo je bilo za države izjemno dober posel, celo do te mere, da do konca 19. stoletja sploh niso gradile zaporov. Ta oblika služenja zaporne kazni je danes še posebej zloglasna v Kaliforniji, ko zaporniki za okrog 10 centov na uro pomagajo gasiti požare. Izposoja zapornikov je državam prinašala zajeten del proračuna. Tako je leta 1898 kar 73 % celotnih proračunskih prihodkov Alabame predstavljala ravno ta dejavnost.
Dejavnost služenja z neplačanim zaporniškim delom je bila izjemno priljubljena vse do dvajsetih let 20. stoletja, ko je šla praksa v zaton, še posebej po odmevnem članku o primeru Martina Taberta, ki so ga na Floridi ujeli na vlaku brez vozovnice, ga obsodili klateštva in zaprli. Čeprav so njegovi starši zatem poslali denar, je ta nekje izginil, njega so pa posodili podjetju, ki se je ukvarjalo s pridelavo lesa, kjer ga je šef prebičal do smrti. Prakso so sicer ponovno v manjši meri obudili v času Clintonove administracije v devetdesetih letih in traja še danes.
Zapiranje črncev brez pravih razlogov in dobičkonosno posojanje zapornikov, ne da bi ti karkoli zaslužili, je bilo dejansko nadaljevanje suženjstva z drugimi represivnimi in ekonomskimi sredstvi. A to sploh ni bilo ilegalno. Tako slavljeni 13. ustavni amandma ima namreč v sebi že vpisano izjemo: »Ne suženjstvo, ne prostovoljno hlapčevstvo, razen kot kazen za zločin, za katerega je bila stranka ustrezno obsojena, ne sme obstajati znotraj Združenih držav ali v kateremkoli kraju, ki je pod njihovo jurisdikcijo.« Torej takoj zatem, ko je bilo zapisano, da suženjstvo ne sme obstajati, je že bila postavljena izjema. Suženjstvo se iz dednega spremeni v nekaj, kar je vezano na kriminal, in zaradi profitabilnosti posojanja zapornikov so imele države tudi ekonomski interes za kriminalizacijo ljudi.
To, da so skorajda izključno kriminalizirali črne, pa je bil zgolj izraz za potrditev črnske inferiornosti, saj so jih s tem predstavili kot zločince po naravi. Zločinskost črncev oziroma črnih moških so morali prikazati kot nekaj naravnega in normalnega, da bi lahko s tem izrazili manjvrednost črne in superiornost bele rase, skrbnice pravičnega sveta. Rasno hierarhijo so torej prikazali tako, da so zaprli čim večje število črncev. Poleg tega so na ta račun tudi mastno zaslužili.
KKK in ostale skupine za ustrahovanje
Javno mnenje na severu sicer ni bilo preveč naklonjeno vzpostavljanju Črnih zakonikov, v katerih so tudi sami videli de facto nadaljevanje suženjstva z drugimi sredstvi. Tako so se dve leti po vojni, leta 1867, odločili sprejeti pogoje, pod katerimi bodo lahko južne države ponovno sprejeli v Unijo. Točen naslov zakona se je sicer glasil »Zakon za omogočanje učinkovitejšega vladanja uporniškim državam«. Med najpomembnejšimi odločitvami, ki jih je prinašal zakon, je bila ustanovitev petih vojaških območij preko celega juga kot osnova za njegovo upravljanje. Območja so obsegala ozemlje ene same države pa vse do treh držav skupaj. Čeprav zaporniškega služenja in kriminalizacije črncev niso mogli popolnoma odpraviti, je bil eden od njihovih ciljev omogočiti vključevanje črncev v javno življenje. Ena stvar je zakon, ki daje pravice, nekaj čisto drugega pa njegova implementacija, česar ponosni predstavniki bele rase enostavno niso želeli sprejeti.
Nasprotniki takšnega nezaslišanega izenačevanja so se že zelo hitro organizirali v skupine za ustrahovanje in fizično obračunavanje. Najbolj znano organizacijo je že takoj po državljanski vojni v Tennesseeju ustanovilo šest bivših vojakov konfederacije. Ku Klux Klan sicer ni bil naperjen zgolj proti črncem, ampak tudi proti ostalim oblikam degeneracije bele rase in nižjih kultur, torej proti levičarjem, homoseksualcem, imigrantom, judom in katoličanom. Njihov osnovni teroristični boj je bil uperjen v onemogočanje črncev, da bi volili in bili izvoljeni in s tem posledično, da republikanska stranka v južnih državah ne bi prišla na oblast (do obrata v strankarskih ideologijah pride šele v 60. letih 20. stoletja). ZDA so KKK leta 1870 označile za teroristično organizacijo in ga posledično prepovedale (drugi klan je bil ustanovljen leta 1915 po navdihu filma Rojstvo naroda D. W. Griffitha). A to je bil šele začetek. Medtem so se namreč organizirale tudi mnoge druge, bolj ali manj neformalne združbe, med katerimi so še posebej izstopale prave paravojaške organizacije White Line, White Camelia, White League in Red Shirts (Beli rod, Bela kamelija, Bela liga in Rdeče srajce). Te so poleg črncev napadale in ubijale tudi bele republikance. To so bile torej skupine, ki so skrbele za fizično nezmožnost vključevanja bivših sužnjev v politično življenje, ne glede na njihove zakonske pravice.
Eno od najbolj markantnih in znanih oblik uboja je bilo linčanje, ki se je sicer razširilo po ZDA že v 30. letih 19. stoletja (takrat je bila sicer večina žrtev belcev). Po državljanski vojni začnejo linčati skorajda izključno črnce, ki so potem v opomin ostalim viseli ob glavnih cestah. Slabša kot je bila ekonomska situacija v državi (še posebej po katastrofalni ekonomski krizi leta 1873), več je bilo linčanja. Te paravojaške organizacije so torej skrbele za pravilno demokratično odločanje. Volitev niso ukinili, to ni bilo potrebno, saj so skrbeli za to, kdo po njihovem prepričanju sploh lahko fizično pride na volišče in tam odda svoj glas. Volitve so zgolj primerno usmerjali.
A kljub vsemu temu so črnci vseeno počasi vstopali v javno življenje in postajali del političnega sistema. Javne funkcije je takrat zasedalo okrog dvajset tisoč črncev, s tem pa so tudi republikanci pridobili moč v posameznih južnih državah, ki so bile do tedaj izključno demokratske.
Kompromis, ki omogoči legalno segregacijo
Nato pa se zgodi t. i. »kompromis leta 1877«: po zelo izenačenih volitvah je prišlo do težav z dodeljevanjem elektorskih glasov v določenih državah (demokrat Samuel Tilden je sicer zmagal po številu prejetih glasov volilcev). Da bi razrešili zagato, je kongres ustanovil posebno volilno komisijo, ki je morala določiti, katere elektorske glasove je treba upoštevati. Na koncu so se odločili, da bo predsednik ZDA postal republikanec Rutherford Hayes, ki je moral v zameno obljubiti umik še zadnjih vojakov z juga, izgradnjo železnice in splošno pomoč pri industrializaciji južnih držav. To kupčkanje je imelo katastrofalne posledice. Umik vojske je namreč omogočil popoln ponovni prevzem južnih držav s strani belih demokratov, ki so nasilje nad črnci in beli supremacizem privedli do najvišje točke v celotni zgodovini ZDA. Severni republikanci so torej enostavno izdali svoje južne črnske kolege in s tem neposredno omogočili zakonsko določeno rasno razlikovanje. Kar so prej bile nasilniške akcije paravojaških enot, je zelo hitro postalo tudi zakonsko urejeno.
Na jugu namreč leta 1890 uvedejo zakone Jima Crowa (slabšalno ime za črnca iz takratne popularne pesmice), de iure rasno segregacijo v javnih in zasebnih prostorih. Vzpostavita se popolnoma vzporedna ekonomija in javno življenje. Po rasah so ločene šole, prostori na avtobusih in vlakih, čakalnice, trgovine, restavracije in celo pitniki vode, vse to pa je potekalo pod zakonsko zaščito Washingtona. Segregirana je bila tudi vojska ZDA, predsednik Woodrow Wilson pa je leta 1913 začel segregirati tudi pisarne zvezne vlade. Segregacijo so sicer vzpostavili pod geslom »ločeni, a enaki,« med drugim pa naj bi služila tudi za zaščito črncev pred nasilno belo družbo. Državno sponzirirano rasno segregacijo dovoli celo Vrhovno sodišče leta 1896 z obrazložitvijo, da segregacija ni problematična, če omogoča enake pogoje za vse. Ti pogoji pa seveda niso bili enaki. A treba je počakati na leto 1954, ko se Vrhovno sodišče izreče proti šolski segregaciji, kar je sploh prvič, ko razsodi v prid medrasni enakosti. Dejanska odprava zakonov Jima Crowa in torej legalne segragacije v javnih prostorih se zgodi šele z zakonom iz leta 1964, kateremu sledi še zakon, ki prepoveduje segregacijo na volitvah.
Črnci so bili torej celih sto let po koncu državljanske vojne soočeni z brutalno in legalno segregacijo ter pomanjkanjem zaposlitev, kar je privedlo do velike migracije v industrijske obrate severnih mest. A čeprav na severu ni bilo segregacije de iure, to še ne pomeni, da jo je bilo kaj manj de facto. Dostop do dobro plačanih služb jim je bil onemogočen, celo mnogi sindikati so bili proti vključitvi črnih delavcev, polno je bilo omejitev pri vstopu v določene družbe, prav tako pa se je segregacija dogajala (in se tudi še danes) že v stanovanjskih soseskah, torej na samem kraju bivanja. Rasna hierarhija in beli supremacizem se je v 20. stoletju le še bolj razbohotil.
[1] Prva je razglasila neodvisnost Južna Karolina, ki je imela kar 57,2 % sužnjev med celotnim prebivalstvom in 8,9 % sužnjelastnikov med vsemi svobodnimi ljudmi. Sledila sta Mississippi in Florida s 55,2 % oziroma 44 % sužnjev in 8,7 % in 6,5 % sužnjelastnikov. Zadnji je bil Tennessee s 24,8 % sužnjev in 4,4 % sužnjelastnikov.
[2] Ideja vračanja osvobojenih suženjev v Afriko sega že v čas po Ameriški revoluciji, še posebej pa dobi na veljavi z ustanovitvijo Ameriške kolonizacijske družbe leta 1816. Družba, sestavljena večinoma iz abolicionističnih kvekerjev in evangelistov, začne organizirati transport na ozemlje, ki bo leta 1847 postalo Republika Liberija s prestolnico Monrovia v čast predsedniku in podporniku tega početja Jamesu Monroeju, ki je predsedoval ZDA v času začetka kolonizacije.