Mladenič je bil priljubljen med starimi in mladimi. Ko je vstopil v prostor, so se vanj uprle vse oči. Njegovi sovrstniki so postali vznemirjeni in osupli, dečki so gledali vanj kakor v božjo podoboga opazovali kot božjo podobo, celo odrasli možje so nanj gledali z naklonjenostjo. Slišati je bilo, da lepoto njegovega obraza prekaša le lik njegovega mladostnega telesa. Še najzmernejšim, najrazumnejšim, najbolj premišljenim je s svojo pojavo tako zmešal glavo, da so bili povsem iz sebe. In ko je pristopil k skupini odraslih, so se, da bi naredili prostor zanj, začeli prerivati kot otroci, eden od njih je celo zgrmel po tleh.
Morda vse skupaj zveni kot trač iz rumenega tiska, kjer se kakšen zvezdnik ob spremljavi očaranih oboževalcev sprehaja po rdeči preprogi, nasmiha kameram in deli avtograme evforičnim mladenkam. Vendar ne: s temi besedami, položenimi v Sokratova usta, Platon opiše prihod Harmida v telovadnico, v kateri je bil tudi Sokrat, ki se je šele dan poprej vrnil iz vojaškega tabora v Potedaji. Na bojišču se je, kakor izvemo iz Apologije in Simpozija, Sokrat izkazal kot neustrašen, hraber bojevnik, kot nekdo, ki se ne boji smrti. Vendar Platon tega v dialogu, naslovljenem Harmid, ne izpostavlja. Prisotnim, ki Sokrata sprašujejo, kako se je rešil iz bitke, ta odvrne le, da tako, kot vidijo. Iz bitke je odnesel celo kožo in sedaj stoji pred njimi. Sokrata namreč ne zanima bitka, ne zanima ga razkosavanje teles, vaja v mesarskem klanju na bojnem polju, katerega namen je – poleg zmage – ohranitev lastnega telesa. Veliko bolj ga zanima stanje filozofije v polisu, zanimajo ga mladi, ki se odlikujejo po lepoti in modrosti. In Harmid po mnenju Atencev velja za pravo poosebljenje lepote.
Sokrat o sebi pravi, da sicer ne poseduje merila lepote, da se mu vsi v mladih letih zdijo lepi. Pa vendar se mu zdi Harmid še posebno lep, celo tako lep, da ob soočenju z njim kar otrpne. Če je bil še trenutek prej povsem zagret, da stopi na pot razgovora z njim, da mu razgali in razišče dušo, pa je sedaj zašel na brezpotje. Ljubezen do modrosti, to najlepše potovanje duše, je zamenjala ljubezen do mesa, sla po telesu. Sijoča zunanjost Harmida je zatemnila Sokratov pogled v njegovo notranjost. Sloviti zaničevalec teles je podlegel svoji živalski naravi in zablodil po svetu. Platon tako inscenira to preprosto, vendar največjo, najtežjo oviro na poti filozofije – njen začetek. Sokrat tako le mukoma stopi na pot pogovora s Harmidom.
V pogovor s Sokratom Harmida zvabi Kritija, njegov starejši bratranec, češ da Sokrat pozna zdravilo proti glavobolu, ki vsako jutro tare mladeniča. To zdravilo je neki list, rastlina, vendar pa ta sama po sebi ne zadostuje. Potrebna je še zarotitev oziroma nekakšen urok, ki pa ne zdravi samo glave, telesa, temveč celotno dušo. Zakaj dobro in zlo, tako za telo kakor tudi za celotnega človeka, izhajata iz duše. S temi zarotitvami, tj. z lepimi besedami, góvori, se torej zdravi dušo, tako da v njej nastane premišljenost, zmernost. Ko pa je ta že prisotna, je povsem enostavno ozdraviti tudi telo in njegove dele. Da bi torej tista zdravilna rastlina lahko učinkovala, mora Harmid že biti premišljen, v tem primeru pa zarotitve sploh ne potrebuje.
Sokrat mora zato skupaj s Harmidom stopiti na pot raziskovanja duše, na pot iskanja premišljenosti v njej. Tako Harmid kot Kritija poskušata najti opredelitev premišljenosti, vendar pa se vsi njuni poskusi zaključijo na brezpotju, saj prave opredelitve ne najdeta. Zato se zdi, da je rezultat dialoga neuspeh, da torej Sokrat ne more ozdraviti Harmidovega glavobola, saj ni jasno, ali je potrebno na njem izvesti zarotitev ali ne. Po drugi strani pa prav njun neuspeh in sáma Harmidova boleča glava, ki je verjetno posledica ponočevanja v družbi vina, kažeta na to, da tako mladenič kakor tudi njegov starejši bratranec nista premišljena, nista zmerna. Tako bi bila za oba zarotitev vsekakor na mestu.
Zdravje telesa
Za Platonovo pojmovanje mladosti ni pomembna dejanska starost telesa, ni pomembno trajanje človekove vrženosti v telo, vrženosti v svet, zakaj takšna starost ni resnična starost človeka. Človek je namreč primarno duša in šele nato telo. Mladost Harmida, ki je izpostavljena na začetku dialoga, se kaže v njegovi zunanji podobi, na njegovem čudovitem obličju in telesu, in je kot taka nekaj postranskega. Sokrata zanima Harmid sam, zanima ga njegova duša, zato se poda na pot pogovora z njim. Jutranja slabost mladeniča je vsekakor primeren razlog, da Sokrat s svojo babiško umetnostjo priskoči na pomoč pri Harmidovem porodu idej. Vendar je to očitno še zgodnja nosečnost, tako da gre bolj za priprave, vaje. In če se jih bo Harmid redno udeleževal, če bo skrbno negoval svoj plod, bo tudi njegova slabost slej ko prej ponehala.
Harmidova mladostna razuzdanost, katere posledica so jutranji glavoboli oziroma bolezen telesa, je torej znamenje, zgolj simptom večjega problema. Nekaj je narobe z njegovo dušo, ki je očitno še mlada – prav tako mlada kakor njegovo telo. Mladost duše je v Harmidovi ljubezni do mesa, v njegovi pretirani navezanosti, pretirani skrbi za telo, torej v takšni skrbi, ki zanemarja dušo. Vaje, ki jih je verjetno nameraval izvajati v telovadnici, preden se je zapletel v pogovor s Sokratom, bi lahko pripomogle ohranjanju lepote njegovega telesa, vendar nikakor ne temu, kar je najpomembnejše – duši. Kajti duša je vzrok vsega dobrega in slabega za človeka. Gre torej za to, da mora biti v duši pravilno mnenje, znanje o tem, kaj je dobro, da se le-to lahko uresniči. Harmidova vadba za telo mora biti torej opravljena pravilno, v skladu z védnostjo, da bo njegova zunanjost ostala čudovita. Pa vendar ta vadba ne bo pozdravila njegovega glavobola, kajti ta slabost izvira iz njegove duše. Potrebna je torej drugačna vadba, takšna, ki bo izurila dušo, da bo izšla iz svoje nedoletnosti v polnoletnost, iz svoje mladosti v odraslost, zrelost, starost.
Zdravje duše
V Platonovem dialogu Parmenid izvemo, da je bil tudi Sokrat nekoč mlad – ne samo telesno, temveč tudi duševno mlad. Tudi on je blodil po svetu, bil prepoln neupravičenih prepričanj, mnenj, predsodkov, ki so bila skupna tako njemu kot množici. Njegova človeška modrost, učena nevednost, ni nekaj, kar bi mu bilo podarjeno že ob rojstvu, temveč nekaj, za kar si je moral vztrajno prizadevati. Moral je uriti svojo dušo, da ni zaspala v svoji udobni igrivi otroškosti, mladostni brezbrižnosti, da torej ni podlegla varstvu mnenja množice. Zakaj potrebna je določena stopnja poguma in volje, da se človek uri v tem, kar je za množico zgolj prazno govoričenje. Dialektična vaja, ki nam jo predstavi eleatski filozof Parmenid, namreč na prvi pogled res izgleda kot klobasanje, kot mučno ponavljanje izdelave Ene in iste klobase osemkrat, ki pa je na koncu niti ne moremo pogoltniti, saj niti ne vemo, ali pravzaprav sploh obstaja.
Izurjenost v dialektiki je po Parmenidu pogoj pravilnega filozofiranja, je način, kako se pravilno pridobiva znanje. Da je nekaj pravilno opredeljeno, da torej vemo, kaj nekaj je, moramo to najprej miselno pretresti, preiskati. Premisliti je potrebno ne samo to, kaj sledi iz predpostavke, da nekaj biva, ampak tudi kaj sledi iz nasprotne predpostavke, da namreč to ne biva. Kot pravi Gadamer, je Platonova dialektika veščina izpeljevanja posledic iz nasprotnih predpostavk, medtem ko smo še vedno v nevednosti glede »tega, kaj je ta nekaj«, o katerem govorimo.
Dialektična vaja je v Parmenidu prikazana na primeru Enega. Preko štirih hipotez njegovega bivanja in štirih nebivanja se izkaže urjenje za izredno težavno. Gadamer upravičeno oceni, da se dialog bere skoraj kot komedija, ki nas pusti v zmedi glede pravega pomena, zato se moramo bralci močno truditi, uriti, da razumemo zapisano. Dialog moramo prebrati večkrat, dialektično vajo je – kakor vsako drugo vajo – potrebno ponavljati, da bi jo izvedli pravilno, da bi jo izvedli tako vešče kakor mojster Parmenid. Na začetku je vadba naporna. Dušo namreč iz svojega mladostnega spanca v temačni votlini stvari nasilno predramijo močni sončni žarki idej. Vendar če le ne odvrnemo pogleda, se duša začne počasi privajati na svetlobo. Z dialektično vadbo duša odraste in se nanjo privadi, zato je mišljenje več ne utrudi tako, kakor jo je včasih.
Dialektično vajo je torej potrebno ponavljati, vendar ne zgolj in samo na enem in istem. Kajti ponavljanje vedno istega oziroma papagajstvo ne prinese duši ničesar. Duša s tem nič več ne razume, nič več ne vé, nič ni boljša. Zato Sokrat vajo ponavlja z različnimi idejami, z različnimi sogovorniki. Tako je vajo ponavljal tudi skupaj s Harmidom in Kritijo, kajti poskusi njunega opredeljevanja premišljenosti, zmernosti so prav tako prikazi dialektične vaje kakor Parmenidova dialektika Enega. Razlika je pač v tem, da je Parmenidova dialektika izvedena dosledno, mojstrsko, gre torej za – kakor to označi Hegel – resnično mojstrovino antične dialektike. Dialektika v spisu Harmid pa se lomi, koleba in konča neuspešno. Pa vendar je tudi tá korak v pravo smer, kajti Harmid se na koncu pogovora s Sokratom zaveže, da mu bo sledil in mu omogočal, da nad njim izreka zarotitve. Po drugi strani pa so že sámi poskusi opredelitve premišljenosti nekakšna zarotitev, kajti to, kar so iskali, so lepe besede, lepi góvori o premišljenosti. Ta sicer nerodno izvedena vaja torej Harmidovo in tudi Kritijevo dušo vsaj nekoliko spodbudi k odraščanju, zrelosti. Harmid je s tem sicer dobil prvi odmerek zdravila proti glavobolu, toda pot do ozdravljenja od mladosti je dolgotrajna. Če se namreč zdravila ne jemlje redno, se glavobol lahko povrne, duša pa lahko ponovno zapade v svojo mladostniško razuzdanost.
Ponovitev bolezni
Zgodovina priča o tem, da sta Kritija in Harmid zares postala Sokratova učenca. Pristala sta na zdravljenje duše in začela odraščati. Vendar zgodovina priča tudi o tem, da sta postala člana zloglasne trideseterice tiranov, brutalne diktatorske hunte, ki je po porazu Aten v peleponeški vojni prevzela oblast ter sejala strah in trepet med državljani. V dobrem letu strahovlade je v njihovih čistkah izgubilo življenje 1500 Atencev, tj. približno 5 odstotkov populacije, še več pa jih je bilo prisiljenih v izgnanstvo. Kritija je veljal celo za enega najbolj brezobzirnih, najokrutnejših in najnasilnejših oligarhov. Sokratovo zdravljenje je bilo torej neuspešno, kajti vaja v premišljenosti, zmernosti ni prinesla želenega rezultata – premišljenosti duše. Harmid in Kritija sta očitno vadbo duše opustila, zato je ta izgubila svojo formo. Bolezen se je vrnila, tokrat močnejša kot kdajkoli prej.
Dialog Harmid je na ta način zgodba o neuspehu, spodrsljaju ljubezni do modrosti, zgodba o neučinkovitem zdravljenju ter vrnitvi v mladostno nevednost, ki se konča nadvse tragično ne le za Harmida in Kritijo, temveč za celotne Atene. Pri tem ne gre zgolj za grozotne izgube življenj Atencev. Proces proti Sokratu, ki se konča z njegovo usmrtitvijo, lahko razumemo, kakor pravi M. I. Finley, kot politično maščevanje nad učiteljem enega izmed – ali kar obeh – najbolj zloglasnih tiranov. V tem smislu je bil vsaj del obtožnice, ki jo navaja Platon v Apologiji – da namreč Sokrat kvari mladino –, na nek način celo upravičen, saj se zdi, da je moral Sokrat vendarle nekaj početi narobe z mladim Harmidom, da se je ta vključil v takšna grozodejstva. Vendar pa je takšna interpretacija vloge Sokrata v Harmidovem življenju, ki je bila lastna njegovim atenskim tožnikom, napačna. Sokrat namreč ni učitelj v takem smislu, da bi svojim učencem, denimo Harmidu, posredoval že izgotovljeno znanje, saj – kakor sam pravi – ne vé ničesar, ničesar ne uči. Sokrat je zgolj babica, porodničar, ki pomaga drugim pri rojstvu idej, znanja, vendar sam ne rojeva. Sokrat je torej kriv tega, da mladim zgolj pomaga uvideti resnico, da torej spodbuja mlade duše k odraščanju, vendar pa tega ne more početi namesto njih. Takšno delovanje Sokrata pa bi zdrava duša težko označila za kvarno. Gre torej za to, da so Atenci z usmrtitvijo Sokrata, za kar sta vsaj deloma kriva tudi Harmid in Kritija, izgubili zdravnika, ki je – z včasih že kar nadležnim spodbujanjem k vadbi – nadvse pozorno skrbel za njihove duše.
Kriza zdravljenja
Toda zakaj sta Harmid in Kritija prekinila vadbo, zakaj sta opustila skrb za svoji duši? Odgovor na to vprašanje najdemo, če raziščemo sámo vadbo duše. Kakor za vsako drugo vadbo, je tudi za to značilno, celo nujno, da se ponavlja. Sestavlja jo torej mnogo ločenih vaj, kajti vsaka vaja ima svoj začetek, sredino in konec. In če velja, da je pri telovadbi najtežji začetek, to še toliko bolj velja za vajo duše. Kajti človek je vedno že vezan na svoje telo. Ne glede na to kaj počne na tem svetu – naj se tako kot Sokrat bori za življenje in zmago na bojišču ali pa kuha kosilo za lačne – mora biti živ, njegova duša mora biti v telesu, tako da je telovadba po tej plati ista kot katerokoli drugo vsakdanje opravilo. Začetek telovadbe je zato prav tako težak, kakor je težko začeti pomivati posodo, iti v službo ali opravljati katerokoli drugo delo.
Vaje za dušo pa niso takšne. Medtem ko delo človeka priveže na telo, ga duševna vadba odriva od njega, odriva ga od vsega navajenega. Duša se iztrga iz sveta stvari, iz te tovarne preživetja, iztrga se torej iz sveta potreb in dela, ter vstopi v nedomačni svet brezdelja telesa in naporov uma. In duševno vajo zmoti dobesedno vsaka stvar. Vsaka stvar, s katero se človek ukvarja, vrne dušo v telo, tako da je potreben vnovičen začetek vaje. Če pa se je celo Sokrat – čigar ravnodušnost do lastnega telesa in življenja je skorajda že pregovorna – ob pogledu na Harmidovo lepo zunanjost znašel v krizi, znašel pred težavno odločitvijo za pričetek vaje duše, nas ne sme prav nič čuditi, da sta tudi Harmid in Kritija obupala nad njo. Kriza vadbe duše in s tem kriza duše sáme je iz te perspektive trajna. Vedno obstaja možnost, da duša zboli, da se vrne v svojo mladostniško prezaposlenost s telesom, v svoje otroško poigravanje s stvarmi.
Harmidovo mladostno telo se je ne glede na to, koliko telesnih vaj je morda opravil, sčasoma postaralo. Njegova lepota je gotovo zbledela, če ne prej, pa gotovo takrat, ko je skupaj s Kritijo v bitki, v kateri so trideseterico premagali izgnani Atenci, izgubil življenje. Vendar Harmid ni umrl star, saj je njegova duša vseskozi ostala mladostna. S staranjem telesa se namreč ne stara tudi duša, zakaj leta sama po sebi še ne prinesejo modrosti. In že je slišati, kako odzvanjajo besede: »Starejše je treba spoštovati. Poslušajte jih, kajti v svojem dolgem življenju so se gotovo veliko naučili.« Toda česa so se naučili? Tudi bedaki in konji se postarajo, mar ne?