V Sloveniji je vroče in glede tega ne moremo nič. No, da ničesar ne moremo, ni prav res. Zelena država bi mogoče že davno nazaj lahko ugotovila, da okoli 100.000 ljudi dnevno migrira v njeno Zeleno prestolnico, ne samo zaradi njenih lepot, temveč in predvsem zato, ker so se skoraj vse službe v zadnjih desetletjih preselile tja oz. se tam vzpostavile zaradi koncentracije javnega denarja in institucij. Teh 100.000 pa se mora v prestolnico pripeljati z avtom, saj temu primernega javnega prevoza v mali Sloveniji praktično ni. V zadnjih nekaj desetletjih se je dolžina železniškega omrežja celo skrajšala za 270 km, obstoječe proge pa so tako dodelane, da kmalu ne bodo več primerne niti za tovorne vagone, kot se je pred kratkim izkazalo, ko je pri Hrastovljah iztirila cisterna in je odtekajoči kerozin skorajda zastrupil rižanski vodotok.
Slovenija je v zadnjih letih postala tranzitna dežela za šleperje iz vzhoda in Balkana. Na avtocestah ljudje stojijo tudi po dve uri in ves naš ponos in bogastvo, naše gozdove in zelenice, osmrajujejo z izpušnimi plini in grejejo s svojim plehom.
Ko vstopijo v Zeleno prestolnico Evrope, jih ne čaka nič boljšega. Medtem ko je Župan sicer uresničili dolgo načrtovano zaporo centra in s tem Ljubljano približal evropskim trendom, se ni niti lotil prenove povsem zastarele sheme javnega prometa. Še več, če smo pričakovali nov premik k trajnostni mobilnosti, je MOL celo povišal ceno javnega prevoza in znižal frekvenco avtobusov. Že tako nepopularen in nefunkcionalen javni prevoz se je še dodatno oddaljil rednim in potencialnim uporabnikom. Ni čudno, da je po statistikah v zadnjih 13 letih beležen upad obiska LPP za 14 %, medtem ko je v istem času denimo na Dunaju beležen porast za celih 40 %.
Seveda pa Zelena prestolnica še zdaleč ni največja črna pika naše zelene države. Ostale mestne občine v državi beležijo eno večjih koncentracij avtomobilov na prebivalca v Evropi. Med njimi Nova Gorica s svojimi 65 avtomobili na 100 prebivalcev sodi v sam vrh. S takim številom vozil izgleda bolj ameriško kot evropsko mesto. Že tako statistično najbolj vroče slovensko mesto z vsemi temi avtomobili deluje kot radiator. Samo kraj Nova Gorica, ozki pas nove poselitev dobrih treh kvadratnih kilometrov med starejšima Kromberkom in Solkanom in državno mejo, si tako lasti okoli 10.000 avtomobilov. Če optimistično ocenimo, da je od teh 40 % skritih v garažah, je na zelo majhnem prostoru še vedno 6.000 avtomobilov, ki se segrevajo tudi do 70 ºC in to toploto oddajajo v ozračje.
Primeri, ki so tu tako nemarno nanizani, želijo služiti kot prikaz popolne odsotnosti kakršnekoli resne zelene strategije. Tu bi lahko omenili tudi še vedno nenaslovljena vprašanja glede sanacije azbestnih streh, ali pa neupoštevanje zavez, da bo Slovenija do 2020 pridobivala 25 % energije iz obnovljivih virov ipd. Tistih nekaj dokumentov, ki jih je pripravljala država, kot je npr. osnutek energetsko-podnebnega načrta, pa je bil s strani European Climate Foundation ocenjen kot najslabši med osemindvajsetimi članicami Unije.
V podobni luči moramo gledati tudi napovedani odstrel skoraj dvestotih medvedov. Res je, da se je število velikih zveri v Sloveniji drastično povečalo, vendar bi to za evropske razmere še nekaj let nazaj veljalo za prednost. Volk in medved sta namreč praktično izginila iz Evrope. Poleg tega je razlog za tako veliko širitev števila zveri v naših gozdovih prav pogozdovanje. Slovenija ima vsako leto več gozda, vendar ne zaradi tega, ker je država videla v gozdu dodano vrednost, temveč zato, ker ima vedno manj pašnikov in obdelanih površin. Pomislite na to naslednjič, ko pijete mleko.
Če je bila narava vedno vir navdiha in identitete Slovenije in smo Slovenci bili nanjo ponosni, kot da je del nas, našega ustvarjanja in življenja, lahko bolj kot kadarkoli zatrdimo, da je narava nekaj, kar nam beži in živi paralelno z nami. Kot je prikazal Sašo Braz v eni izmed prejšnjih številk na primeru načrta o zajezitvi soške doline za potrebe hidroenergije, načrta, ki k sreči ni uspel zaradi nesposobnosti države pri vodenju velikih infrastrukturnih projektov, je zelenost naše države bolj posledica civilizacijske zaostalosti, kot namenske strategije. Na to nas opozarja alarmanten manko kolesarskih tras in podpornih dejavnosti, ki jim pritičejo, pomanjkanje katerekoli strategije za trajnostno mobilnost in nenazadnje pomanjkanje strategije za upravljanje naravnih virov, tako lesa kot tudi divjih zveri. Ko bodo tuji mediji povzeli zgodbo o pokolu dodatnih dvestotih medvedov, bo novica o Salvinijevi žici povsem zbledela. Morda se bo komu ob pogledu na kup medvedjih trupel zdela celo upravičena. Saj veste, »barbari so pred vrati!«