Zelenje Nove Gorice

Identiteta nekega mesta je zagotovo kompleksno vprašanje. Predvsem je prej antropološko vprašanje, kot pa vprašanje načrtovane arhitekturne forme in prostorskega ureditvenega obrazca. Težko je zagovarjati tezo, da odstopanje od prvotne ureditvene zasnove samodejno izniči identiteto mesta. Trditev, da je Nova Gorica mesto brez identitete, lahko razumemo bolj kot poskus utemeljitve kritike poznejših urbanističnih posegov v prvotno zasnovo mesta.
Nova Gorica ni mesto brez identitete. Je mesto, v katerem ni mogoče spregledati, da mu posebno podobo daje njegovo zelenje. Stavbe se izgubljajo med drevesi. Rastlinje »polni« prostor med zgradbami. Rastlinstvo je gotovo zelo opazna »osebna izkaznica« Nove Gorice. Ne nazadnje, poglavitni mestni simbol izvira iz te mestne »zakladnice«.

»Zeleni« del mesta v prvotni zasnovi

 Iz članka Adrijana Cingerleta povzemam nekaj namigov o tem, kakšno naj bi bilo mestno zelenje po prvotnem »Ravnikarjevem načrtu«. Načrt je prof. E. Ravnikar pospremil z besedami: »Sotočje Soče in Vipave, stik dveh dolin, prehod gorovja v ravnino, stalen vpliv morja, Mediteran, s tem prepletena primorska mentaliteta in ambient, v katerem uspeva oljka in palma, omogočajo zasnovo mesta pod provansalskim nebom. … Nastal bi torej center mediteranskega tipa ob skoraj 2 km dolgi cesti z gosto zasaditvijo platan, z javnimi zgradbami ob robu in na pločnik odprtimi poslovalnicami.«
Na risbi, ki prikazuje glavno mestno ulico Magistralo, prepoznamo drevored. Drevesa bi lahko bila platane. V ozadju prepoznamo stebrasta drevesa. Lahko bi bile ciprese. Namig o tipu rastlinja, ki naj bi bilo zasajeno v novem mestu, je tudi v besedah »Mediteran … ambient, v katerem uspevata oljka in palma« in »pod provansalskim nebom«.

Zelenje kot »nadomestek« za mestne zgradbe, ki jih ni bilo

Nastanku mestnega zelenja je gotovo bolj kot želja ustvariti mesto pod provansalskim nebom botrovala funkcionalistična zasnova mesta z veliko odprtega, nepozidanega prostora, ki je kot nekakšen »nič« v mestnem tkivu spodbujal ambicije za vrtnarske posege. Spričo takratnega dometa vrtnarske stroke – ravni strokovnega znanja in razgledanosti – so vrtnarski posegi ostajali v miselnih okvirih hortikulture. In to je presenetljivo. Pri urejanju nepozidanih mestnih zemljišč bi v Novi Gorici pričakovali, da bodo mestne zelene površine predvsem funkcionalne, uporabne za potrebe sprostitve prebivalcev. To bi bilo skladno s funkcionalistično zasnovo mesta. Glede na začetno število prebivalcev, za kaj takega sicer ni bilo prave potrebe. Vrtnarski posegi so lahko bili, pravzaprav so morali biti, povsem drugače »funkcionalni«. Ni težko zagovarjati teze, da so želeli takratni urejevalci mestnega zelenja z zasajevanjem zimzelene drevnine, ki je bila drugačna od drevnine v okoliški krajini, prispevati k mestnemu videzu prostora, ko v njem mesta še ni bilo.Zimzeleno in nasploh okrasno rastlinje je pomenilo »mesto«. Bilo je nadomestek mestnega grajenega tkiva. To pa je nedvomno bil začetek ustvarjanja »zelene identitete« Nove Gorice.

Funkcionalizem in mestne zelene površine

Funkcionalizem poudarja tehniški in tehnološki pogled na bivanje. »Une maison est une machine-à-habiter« (Hiša je stroj za bivanje),je znana misel Le Corbusierja, osrednje osebnosti funkcionalizma v arhitekturi in urbanizmu. V urbanizmu funkcionalisti poudarjajo tudi družbeni značaj prostorskih ureditev in njihov pomen za družbeno povezano življenje v mestu. Prebivalci mesta so kolektiv. Imajo tudi skupne potrebe. Ker so skupne, so še toliko pomembnejše, ali kot je zapisano v Atenski listini, v znamenitem funkcionalističnem manifestu iz leta 1933: »Zasebni interesi morajo biti podrejeni interesom skupnosti.«
Funkcionalizem je bil »otrok« prepoznavanja socialnih disfunkcij in zagat mestnega bivanja. Okoljske zagate, ki so v prostorskem načrtovanju spodbudile premisleke o intrinzičnih značilnostih prostora in o pomenu naravne samoraslosti, v času oblikovanja funkcionalističnih načel urejanja mestnega prostora še niso kulminirale v resen in vsepovsod prisoten družbeni in s tem tudi prostorsko ureditveni problem, kakršnega prepoznavamo danes. Začetkov Nove Gorice pač ne smemo postaviti v današnji prostorsko-načrtovalni kontekst.

Kakšno naj bi torej bilo zelenje funkcionalističnega mesta?

Prva zahteva je, da naj bo veliko odprtega prostora. Ta prostor mora biti uporaben za različne sprostitvene dejavnosti, za igro otrok, za športne dejavnosti, za druženje. Zahteva meri na ustvarjanje razmer za harmonično in kakovostno skupno mestno življenje. Ob tem, kot piše v Atenski listini, je treba izkoristiti vse prednosti obstoječih naravnih značilnosti. Rastlinje je samoumevna sestavina prostora. Omogočati mora zdravo in prijetno bivanje v mestu. Funkcionalistične zgradbe imajo velika steklena okna in steklena vrata. Iz notranjosti stavbe lahko stanovalec kolikor mogoče neposredno doživlja (zeleno) okolico. Hiše so tudi na stebrih. To omogoča, da okolica, tlak, trata, grmovnice »silijo« pod stavbo. V pritličju se ustvari javni skupni in hkrati odprti prostor. Ta omogoča »stroju za bivanje« vrsto ključnih funkcij: srečevanja stanovalcev, igro otrok, neoviran prehod kamorkoli. Stavba sama ne sme biti  »prostorska ovira«, ki bi omejevala gibanje in dostopnost »narave«. Rastline, ki zasedajo odprte prostore, zagotavljajo prisotnost naravnega v prostoru. Rastlinam kot živim osebkom ni pripisana kakšna posebna vloga. Soustvarjajo okolje za sprostitev, za igro in šport, soustvarjajo bivalni prostor za stanovalce, zagotavljajo, da »la machine-à-habiter«bolje deluje.

Hortikultura

Hortikulturi kot dejavnosti, ki je povezana z zasajevanjem in gojenjem rastlin pri urejanju odprtih prostorov, lahko pripišemo vrsto značilnosti, ki funkcionalistični zasnovi mesta dajejo drugačno vsebino ali vsaj spregledajo njegovo ključno naravnanost v bivalno uporabnost. Pri rabi besede hortikultura je sicer treba biti malo natančnejši. Angleška enciklopedična razlaga besede hortikultura pravi, da je to »veja kmetijstva, ki se ukvarja z vrtnimi pridelki, nasploh s sadjem, vrtninami in okrasnimi rastlinami.«  
V slovenskem prostoru, zlasti v širši laični rabi, se je beseda hortikultura pomensko usmerila iz pridelovalnih in gojitvenih dejavnosti v vrtno urejevalne in neutilitarne dejavnosti. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je z besedo hortikultura opredeljena »dejavnost, ki se iz kulturnih nagibov ukvarja z vrtnarstvom«. Hortikulturno urejanje mestnih nepozidanih zemljišč pomeni torej »vrtnarsko urejanje mestnih nepozidanih zemljišč s kulturnimi nagibi«.
Razliko med funkcionalističnim odnosom do zelenja in urejanjem vrtov s »kulturnimi nagibi« slikovito predstavlja prof. Ciril Jeglič v knjigi spominov Med ljudmi in rastlinjem iz leta 1979 s primerom vrta:
»Ni jih malo, katerim je obhišni vrt samo med rastlinje podaljšan stanovanjski prostor. Pravijo mu ‘bivalni vrt’. Mora imeti trato, kjer odrasli sedejo na oddih, kjer se lahko igrajo otroci … Nasadi takšnega bivalnega vrta so navadno precej enostavni, nimajo nič posebno vznemirljivega, le površno se jih dotika spreminjavost letnih časov. …
Kdo drug pa je srečen, ker mu drevo in vsak grm in vsaka cvetlica zmerom kaj novega povejo. V domačem vrtu ima z rastlinami vse leto prijateljske pomenke. Zanimajo ga ubrane rastlinske združbe in neštete izrazite osebnosti. Včasih so le majhni vrtni kotički, kjer se narava in človekov duh složno zbližujeta v skupno požlahtnjevanje.«
Kar ima C. Jeglič v mislih, ko piše, da imamo lahko vrt za »med rastlinje podaljšan stanovanjski prostor – bivalni vrt«, je očitno funkcionalističen pogled na odprti, na nepozidani mestni prostor.
Kulturne nagibe pri ukvarjanju z vrtom opisuje drug možen pogled na pomen obhišnega vrta, to je, ko je v vrtu nekdo srečen, »ker mu drevo in vsak grm in vsaka cvetlica kaj novega povejo«.

Nekatere značilnosti hortikulture

Hortikulturo zaznamujejo nekatere očitne posebnosti, ki so zanimive za osvetlitev nastajanja Nove Gorice kot »zelenega mesta«:
Osebno in kolektivno. Hortikultura v njeni ožji opredelitvi pomeni osebni »pogovor« z rastlinjem. Hortikulturna ureditev v tem primeru meri na to, da ponudi posamezniku možnost, da si v zelenem okolju »poišče sogovornika za prijateljske pomenke«. Funkcionalizem poudarja skupinsko funkcionalnost bolj ali manj neartikuliranega zelenja, ki soustvarja prostor za druženje, srečevanje, za igro in šport.
Individualizacija rastlinja, poosebljanje rastlin, pomeni premik od doživljanja zelenja kot »kulise« bivanjskega (mestnega) prostora, tudi prostora za sprostitev, k prepoznavanju posamezne rastlinske vrste ali celo posamezne rastline. V »hortikulturnih očeh« so prepoznavne posamezne rastline. Rastline »spregovorijo« kot »izrazite osebnosti«, kot je zapisal Jeglič.
Prepoznavnost je pogoj za ustvarjanje »izrazite osebnosti«. Razumljivo je, da je izstopajoč habitus, eksotičnost, nenavadnost in markantnost pojavnih oblik rastlinja dejavnik prepoznavnosti in doživljanja rastline kot »izrazite osebnosti«. To je eden od razlogov za zasajevanje rastlin z eksotičnim in manj običajnim habitusom, obarvanostjo delov rastline,  nenavadnimi organi, nasploh nenavadnim videzom, po vrtovih in mestnih zelenicah. Če je le mogoče, naj bi imel videz rastline tudi emotiven naboj, na primer barvito cvetje, močno dehteče cvetje, obarvani listi, jesenska barvitost listov, srebrnkast nadih iglic, zgodnje pomladno cvetenje itd.
Eden od dejavnikov, ki soustvarja izrazite osebnosti, so tudi zanimive zgodbe, ki spremljajo posamezne rastline. Rastline, ki prihajajo od daleč, iz povsem drugačnih ekosistemov, običajno spremljajo zanimive zgodbe o njihovem odkrivanju in o poteh, po katerih so prišle v naše vrtove, o morfoloških ali fizioloških posebnostih, posebnostih razmnoževanja, gojenja itd.
Večino rastlin, ki jih danes imamo za tujerodne uničevalke naših avtohtonih združb in ekosistemov in hkrati za veliko grožnjo avtohtoni biodiverziteti, so v Evropo prinesli kot okrasne rastline za parke in vrtove, na primer: ajlant ali navadni pajesen so prinesli iz Kitajske, najprej kot okrasno drevo, vendar so ga širili tudi kot rastlino, ki bi nadomestila murvo v svilogojstvu. Podobno so tudi navadno robinijo v vrtove prenesli z vzhodnih območij Severne Amerike. Obe sta iz vrtov ušli v prosto »naravo« in na novo označili avtohtone rastlinske združbe. Med »borci za čistost evropske botanične dediščine« je posebno osovražen japonski dresnik. Prinesen je bil kot okrasna rastlina iz Japonske. Tudi ta je »ušel preko ograje«.
Veliko nenavadnih oblik rastlin je tudi rezultat žlahtnjenja, križanja in odbiranja rastlin pri gojiteljih in žlahtniteljih rastlin, tako v raziskovalnih ustanovah kot pri posameznih žlahtniteljih. Na ta način so ustvarili veliko, domala nepregledno število novih sort, kultivarjev in klonov drevnine, tudi nenavadnih oblik ter barv, kot so na primer varietete ali kloni z visečimi vejami, zveriženimi poganjki, pisanimi listi, posebno obarvanimi listi ali iglicami, nizke oziroma pritlikave rasti ali, nasprotno, visoke in vitke, stebraste rasti ali drevesa z dežnikastimi ali pravilnimi kroglastimi krošnjami, ne nazadnje z različno oblikovanim in obarvanim cvetjem, jesensko barvitostjo listov, barvitim ali nenavadno oblikovanim lubjem, zračnimi koreninami in tako dalje. Vse to daje, kot smo že zapisali, osnovo za emotiven odziv na podobo rastlinja. Tega pa velikokrat razumemo kot izraz »kulturnega obravnavanja« rastlinja in narave sploh.
S pestrostjo hortikulturnega rastlinja je povezana naslednja posebnost hortikulturnega odnosa do urejanja vrta in enako tudi do mestnih zelenic, to je zbirateljstvo, prizadevanje za ustvarjanje zbirk rastlin, kot je to sicer značilno za raziskovalne institucije, botanične vrtove, arboretume in podobne ustanove. Zbirateljstvo kot urejevalno izhodišče ni obšlo novogoriških zelenic.
Z zbirateljstvom je povezano tudi poučevanje. Oboje, zbirateljstvo in poučevanje, je sicer mogoče srečati v mnogih mestih z bogatim zelenjem. Sprehajalec v mnogih mestnih parkih lahko iz tablic, ki so, podobno kot v botaničnih vrtovih, postavljene ob posamezne rastline, prebere botanično ime vrste, ki ji rastlina pripada. Na ljudi, ki jih rastlinje zanima, na najbolj neposreden način prenesejo botanično znanje. Tablice so seveda tudi oblika »pogovora« z rastlinjem. Latinska imena rastlin hkrati ustvarjajo vtis »objektivne učenosti« v kontekstu »poglobljenega pogovora« z rastlinjem.  
Taka vloga rastlinja na mestnih zelenicah zahteva spoštljiv odnos do mestnih zelenic. Hoditi je dovoljeno samo po urejenih stezicah, trganje delov rastlin je seveda »hud zločin«, cvetja še posebno.
Tablice z opozorili, da so trate samo za ogled, in ne za hojo, pomenijo neposredno nasprotovanje vlogi, ki jo funkcionalistična načela pripisujejo mestnim odprtim prostorom, to je vlogi igrišča in nasploh prostora za sprostitev. »Funkcionalističe zelenice« naj bi bile večnamenske. Pomenijo svet – »sproščeno naravo«, kot smo že zapisali. Nam je zato prepuščeno, da na zelenicah v mestni krajini poiščemo uporabnost, ki ustreza našim bivalnim potrebam. Seveda pa osebna funkcionalnost ne sme prizadeti funkcionalnosti za druge. Zato tudi poudarek, da je pri oblikovanju in urejanju zelenic pomemben kolektiv, ne zgolj posameznik, in da mora mestna ureditev prispevati k koheziji in kolektivni zavesti, da »morajo biti zasebni interesi podrejeni skupnim«, kot pravi Atenska listina. To načelo se danes vse bolj uveljavlja pri upravljanju mestnega zelenja tudi v nefunkcionalističnih mestih. Ne nazadnje, hortikultura je kot »kulturno obravnavanje rastlinja« lahko tudi kolektiven pojav. Toda ob začetkih Nove Gorice je bila hortikultura predvsem pokroviteljska, kot smo lahko razbrali iz gornjih razlag, kar seveda ni skladno s funkcionalističnim, tudi z demokratičnim pogledom na skupno življenje v mestu.

*

Mestni urbanizem in urejanje mestnih zelenic sta v Novi Gorici v znatni meri »živela vsak svoje življenje«, čeprav bi urejanje mestnih zelenic moralo slediti vsaj temeljni zamisli funkcionalističnega urbanizma. Okoliščin, ki so privedle do ločitve pristopa k urejanju mestnega zelenja od izhodiščnega koncepta urbanistične ureditve mesta, je najbrž bilo več.
Počasna graditev mesta oziroma zastoj po prvem zagonu je bil gotovo najbolj pomemben dejavnik nastajanja »zelenega mesta«. Ta je namreč narekoval zasajevanje bodočih mestnih zelenic z »mestnim« rastlinjem. To je bila preprosta in poceni rešitev, ki je ustvarila vsaj videza mesta, če že ne mesto samo. Odločitev za eksotično drevnino z mnogimi zimzelenimi rastlinami je bila v tem pogledu odločilna. Urejanje bodočih zelenic v duhu funkcionalističnega odprtega mestnega prostora v takratnih okoliščinah ne bi bilo smiselno. Ni bilo niti potrebno. V mestu ni bilo še veliko prebivalcev, ki bi potrebovali odprti prostor za aktivno sprostitev, za igro, druženje in poležavanje na tratah in podobno.
V mestu je bilo veliko prostora, tudi tistega, ki je še čakal na pozidavo. Tudi temu prostoru je bilo treba dati, vsaj začasno, podobo urejenosti, kakršno v mestu pričakujemo.
Hortikulturno urejanje mestnega odprtega prostora je bilo, kot smo že poskušali razložiti, skrajni domet takratne slovenske krajinsko ureditvene ustvarjalnosti in znanja. Poleg tega je hortikultura pomenilo tudi vidik izobraževanja ljudi in njihovega privajanja na mestno življenje. Ne gre spregledati občinskega zakonodajnega dokumenta, ki je prepovedoval gojenje domačih živali na območju mesta Nova Gorica. Danes, ko je v zvezi z rabo mestnega prostora vse polno zamisli o mestnem gozdarstvu, mestnem kmetijstvu, mestnem čebelarstvu, mestnih vinogradih in sadovnjakih, da ne omenjamo mestnega vrtičkarstva, tudi balkonskega vrtnarjenja, se zdijo taki mestni predpisi čudaški. Toda ljudje so se v mesto naseljevali iz vaškega in kmečkega okolja, povrhu vsega je bila tudi prehranska oskrba prebivalcev preko trgovske mreže skromna. Hortikultura je izrazito meščanska izkušnja, ki se je v mesta »preselila« iz graščinskih parkov po meščanski revoluciji, potem tudi v meščanske vile oziroma v vrtove. Tudi zato je bila »mestotvorna«.
Kot že zapisano, je hortikultura Novi Gorici prinesla simboliko, ki »se je prijela« in ki danes daje mestu ne samo identiteto, temveč tudi obilo snovi za njegovo narativno razsežnost, ali, če malo bolj dobesedno povzamemo citirani odlomek iz knjige spominov Cirila Jegliča, je to lahko vsebina »pogovorov« mestnih prebivalcev z rastlinjem in njihovim okoljem sploh.
Ustanovitev Zavoda za urbanizem v Novi Gorici in prihod mladih arhitektov in urbanistov v 60. letih preteklega stoletja je v mnogih pogledih pomenil prelom. Najbolj opazen je bil vsekakor poseg v originalno zasnovo mesta, o katerem piše Adrijan Cingerle. Zgostitev grajenega prostora, čeprav v manjšem delu mesta, je spremenil odnos do zelenega dela mestnega prostora. Zasajevanje drevnine za »zapolnjevanje« prostora ni bilo več potrebno. Mestu so njegov značaj sedaj zagotavljale stavbe, ulice in trgi, povezani v »peščevo cono«. Nepozidani travnik v središču mesta je bil lahko zavestno ohranjen samo kot travnik, brez drevnine, kot »Travnik«, kot simbolna istovetnost Nove Gorice s slovensko Gorico, kot simbolno sprejemanje vloge mestnega središča Goriške. Podobne so bile tudi zamisli o vnašanju sadnih dreves v mesto, na primer mandljev drevored, nasad češenj ob Nebotičniku in podobne na videz utilitarne zamisli s simbolnimi sporočili, tudi o tem, da je dotedanji koncept novogoriške mestne (horti)kulture postal manj pomemben. Njegovo poslanstvo se je iztekalo.
No, docela se vendarle ni izteklo. Novogoriško zelenje sicer ne postavlja Nove Gorice pod »provansalsko nebo« s palmami, kot si je želel njegov prvi načrtovalec. Daje pa mestu identiteto. Dela ga prepoznavnega, čeprav se ob obilju drevnine zdi oblikovanje zelenic bolj kakofonično oziroma ne vedno ustrezno in ne vedno kakovostno. In ne nazadnje, hortikultura vendar kultivira enega od človeških arhetipov, tistega, ki utemeljuje »pogovor z rastlino«. Vsi nadaljnji urbanistični in krajinsko ureditveni posegi v mesto bodo morali to upoštevati.

Janez (Ivan) Marušič je upokojeni profesor krajinske arhitekture na BF Univerze v Ljubljani, v letih 1964-69 vodja vrtnarstva na komunalnem podjetju v Novi Gorici.