Železne ptice in gumijasti čolni

Uradno ime: Frontex – Evropska agencija za mejno in obalno stražo
Poštni naslov: Plac Europejski 6
Mesto: Varšava.

To sicer ni nič čudnega – vsak išče luknje v zakonu, prvi pa to počnejo politiki in države. Na ta način so lahko ravno mednarodne pravne norme, ki urejajo določitev odgovornosti za pomoč tistim v stiski na morju, uporabljene za izogibanje tej odgovornosti. Poleg tega pa se pravo pogosto tolmači ne v luči mehanizma za reševanje in pomoč, temveč v temi kriminalizacije pomoči. In tako države že vrsto let odvračajo morjeplovce od zagotavljanja pomoči. Ribičem so, na primer, zaradi reševanja migrantov že večkrat sodili zaradi »pomoči pri tihotapstvu migrantov«. Zato pravo ne more biti nič več kot tehnologija za doseganje ciljev in je temeljno vprašanje vsekakor politično. Politični vrh EU pritiska na južne države, da zagotovijo stopnje nadzora, ki ga zahtevajo severne države članice, nadzor pa zaupa agencijam, kot so Evropski azilni podporni urad EASO in Frontex. Frontex je torej neke sorte izvršilna oblast, privatna policija severnih držav, ki preko različnih institucij in inštitutov pritiskajo na južne države. Tu bi za primer lahko vzeli Grčijo in pritiske s strani Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Grčija že vrsto let popušča pod temi političnimi pritiski – grške patruljne ladje puščajo migrante, da se utopijo ali jih skupaj s Frontexovimi ladjami potiskajo in odganjajo. A tovrstni pritiski ne veljajo za Turčijo, ki se je od poletja 2015 pojavila kot tranzitna država in ki do današnjega dne uspešno vzdržuje dogovor z EU, ki poleg milijard evrov ponuja tudi vizumske programe za turške državljane in tišino glede ravnanja turškega režima s Kurdi. Vse samo za to, da turška oblast migrante obdrži pri sebi.

Politika nepomaganja

V zgodnjih urah 27. marca 2011 se je 72 potnikov vkrcalo na majhen gumijast čoln v upanju, da bodo prišli do italijanskega otoka Lampedusa. Po manj kot 24 urah so opazili, da jim zmanjkuje goriva, in poklicali reševalce s satelitskim telefonom. Čeprav so italijanska in malteška obalna straža, sile NATO, ki so takrat vojaško posredovale v Libiji, in številna civilna plovila, ki so se premikala po osrednjem Sredozemlju, bili obveščeni o položaju čolna in stiskah njegovih potnikov, so priseljence štirinajst dni pustili pri miru na območju pomorskega nadzora, ki ga je izvajal NATO. Posledično je preživelo le 9 potnikov. To je le eden od številnih primerov nepodpore, ki so se zgodili in jih je treba razumeti v luči posebne oblike t.i. suverenosti in upravljanja Sredozemskega morja.

Tudi pred padcem režima Ben Alija ali Gadafijevega režima so ljudje delali premike, a po Siriji 2012 se je rekordno število čolnov, polnih ljudi, podalo na pomorsko pot premagovanja ovir čez Sredozemlje. Rekordno je bilo tudi število smrtnih primerov in vsemu temu skupaj se ponavadi pravi »migracijska kriza« – oznaka, ki je uvedla nacionalne in večnacionalne vojaške operacije, civilne in komercialne reševalne misije. Frontex, mejna agencija EU, nacionalne institucije držav članic, pa tudi satelitskih nečlanic, skratka, vsi pospešeno uvajajo visokotehnološke nadzorne sisteme v luči prizadevanj glede napovedane blokade beguncev, ki bežijo pred talibanskim prevzemom Afganistana in iščejo azil v Evropi. Begunci bežijo, EU pa beži pred tem, da bi jim pomagala. A kljub temu, da se je ta tehno-novica normalizirala, je vse prej kot normalna, še posebej v luči tehno-pomorskega nadzora, ki naj bi se opravljal v luči misij za iskanje in reševanje ljudi, tako kot za sledenje ilegalnih aktivnosti, pri čemer se ti dve zelo različni politiki nevarno prepletata ravno v delovanju EU agencije Frontex v Sredozemlju. Smrti migrantov na morju so tako predvsem posledica prakse »nepomaganja«. Med več kot 2900 smrtnimi primeri, ki jih je v Sredozemlju leta 2015 dokumentirala Mednarodna organizacija za migracije (IOM), se jih je med samo reševalno akcijo zgodilo več kot 1500. Vprašanje je, kako lahko reševanje pripelje do smrti?

3. oktobra 2013 je »čoln z več kot 500 migranti potonil manj kot 1 km od obale Lampeduse, kar je povzročilo smrt najmanj 366 ljudi«. Preživeli v tem incidentu so trdili, da so dve ali tri ribiške ladje nekaj ur pred kolapsom čolna ignorirale njihove klice na pomoč.

11. oktobra je libijsko plovilo streljalo na čoln z več kot 200 ljudmi iz Sirije in Palestine. Reševanje ljudi je bilo zaradi konfliktov odgovornosti med italijansko in malteško obalno stražo odloženo za več kot 5 ur, reševalna plovila pa so prispela eno uro po tem, ko je čoln potonil in je umrlo več kot 200 ljudi.

Če pogledamo nazaj, lahko ugotovimo, da so bili ti brodolomi pokazatelji veliko globljih sprememb.

Prvič – jasno je postalo, da je propadla zakulisno sprejeta evropska rešitev za obvladovanje migracij iz Sirije s pomočjo ustvarjanja humanitarnega taborišča zunaj ozemlja EU. Begunci iz sirskega konflikta so predstavljali največji delež pomorskih prihodov v Italijo, dokler se ni ta leta 2015 zmanjšal z odprtjem Balkanske poti. Balkanska pot je pomenila kolektivno zavrnitev migrantov, da bi tvegali svoja življenja v osrednjem Sredozemlju. Ravno to, in nobena druga državna ali nedržavna operacija na morju, je edini dejavnik, ki je v novejši zgodovini transmediteranskih migracij uspel bistveno zmanjšati število smrti na morju.

Drugič – slabši politični kontekst v Libiji po padcu Gadafijevega režima je povzročil spremembe pri tihotapcih, zaradi česar so bili pogoji prehoda nevarnejši.

Odgovor držav EU se je začel z operacijo »Mare Nostrum«, za katero je Slovenija poslala ladjo »Triglav«. Mare Nostrum oz. »Naše morje« je izraz, ki ga je uporabljal rimski imperij, po dolgem času pa ga je oživel d’Annunzio, sledil mu je il Duce Benito, na koncu pa pred nekaj leti še italijanska vlada, ki je naziv uporabila za operacijo italijanske mornarice v Mediteranu. Tako so Italijani za mesečne stroške v višini okrog 9.5 milijona evrov patruljirali le nekaj milj od libijskega brega s 135 metrov dolgim amfibijskim plovilom, dvema fregatama, dvema korvetama, štirimi helikopterji, tremi letali in brezpilotnimi letali. Njihova vojaška plovila so prestregla in rešila vsak čoln migrantov, na katerega so naletela. A, kot pravijo nekateri aktivisti, sam izraz »reševanje« bi na tem mestu gladko lahko nadomestili z dolgim opisnim poimenovanjem, kot je »praksa preprečevanja smrti potnikov, katerih življenje je zaradi migracijskega režima EU in njegove nezakonitosti ogroženo«.

V praksi bi torej lahko rekli, da so jurisdikcijske cone območij »search and rescue«, čigar namen je dodelitev odgovornosti za usklajevanje reševanja, preprosto izginile, italijanska država pa je svoje dejavnosti iskanja in reševanja (SAR) v skladu s kolonialnim podtonom naziva operacije razširila v teritorialne vode Libije. Tam so že na krovu vojaških ladij po kratkem postopku identificirali ljudi in jih po hitrem postopku ter dogovoru o vračanjih – vračali državam, kot sta Tunizija in Egipt.

Operacije v Sredozemlju

Po koncu obdobja Mare Nostrum je Evropska komisija presenetila z novo Frontexovo operacijo poimenovano Triton, ki je za tri milijončke na mesec rezultirala v rekordnih utopitvah: cilj Tritona je bil mejna kontrola in ne reševanje na morju. Šlo je za morilsko politiko, ki se je izvajala s popolnim zavedanjem o smrtonosnih učinkih, ki jih bo povzročila: manj kot je bilo ladij za reševanje ljudi, bolj je obveznost reševanja padala v roke komercialnih plovil, in medtem ko so odgovorni EU varčevali, so komercialna plovila reševala ljudi kot so znala in mogla – a ker niso opremljena za takšne misije, ni presenetljivo, da so prispevala k brodolomom, med drugim tudi k dvema največjima v novejši zgodovini v Sredozemlju. Ta praksa je pripeljala do t.i. »privatiziranih pushbackov«. Kaj to pomeni? Za razliko od reševalnih ladij, ki bi migrante odpeljale v Evropo z navedbo mednarodne begunske zakonodaje, ki preprečuje vračanje beguncev v nevarno državo, morajo komercialne ladje slediti ukazom oblasti. Trgovske ladje, ki se načeloma ne ukvarjajo z reševanjem na morju, tako podležejo političnim pritiskom: libijska obalna straža kljub temu, da bi lahko opozorila reševalno ladjo, raje izbere trgovsko, in ji naroči, naj spremeni smer, reši migrante ter jih pripelje v Tripoli, od tam pa jih »oblasti« z orožjem prisilijo na kopno in odpeljejo v taborišče za pridržanje.

Seveda so se vodilni politiki distancirali of libijskega režima in vmes usmerili prste k tihotapcem, češ da so to zločinci, ki morajo odgovarjati za utopitve. Hitro so vzpostavili policijsko-vojaško operacijo proti tihotapcem poimenovano EUNAVFOR MED, a ostali so tiho glede migracijskega režima EU, ki že v štartu sili migrante, da se zatekajo k tihotapcem na prepolne gumijaste in lesene čolne.

In čeprav se EUNAVFOR hvali z rešitvami ljudi, so ogromen odstotek beguncev pravzaprav rešile nevladne pobude, kot so Seawatch, WatchTheMed, Alarmphone in ostali, ki državam na svoj način zanikajo monopol nad posredovanjem in spremljanjem situacije v Mediteranu in omogočajo vsaj majhen premik razmerja moči med državo in civilnimi pobudami. Na primer: istega leta, ko se je EUNAVFOR hvalil s številko 8500 rešenih, je številka rešenih s strani organizacije Medicines Sans Frontiers /Zdravniki brez meja) znašala 20129, kar povsem dovolj pove o namembnosti in učinkovitosti misije oziroma porabi denarja – če kot merilo namesto življenja ljudi vzamemo denar. Ravno vpletenost MSF, ki sicer deluje v vojnem kontekstu, je simboličen prikaz, kako je Mediteran zares vojno območje, ki ga ustvarjajo države članice EU in njihova politika.

Kako torej tolmačiti vlogo Frontexa?

Leta 2004 je uredba Evropskega sveta ustanovila Frontex kot »evropsko agencijo za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije«.

Leta 2021 je, po preiskavi Evropskega parlamenta o nezakonitih odvračanjih migrantov, skupina treh organizacij civilne družbe: Front-LEX, Progress Lawyers Network in Greek Helsinki Monitor, vložila tožbo na Sodišču EU v Luksemburgu, v kateri je agencija Frontex obtožena kršenja temeljnih pravic in obveznosti mednarodne zaščite v Sredozemskem morju. To ne spremeni dejstva, da je danes Frontex pooblaščen za pokrivanje celotne morske in kopenske meje meja schengenskega območja. Finančna sredstva organizacije so skočila s »skromnih« 93 milijonov evrov leta 2014 na predlaganih 543 milijonov evrov leta 2021. S skoraj 500-odstotnim povečanjem proračuna je to najhitreje rastoča agencija EU, ki ima za obdobje 2021–2027 namenjenih okrog 11 milijard evrov. Nekateri poslanci so sicer zavrnili odobritev finančnih računov agencije od leta 2019, dokler se ne razčistijo obtožbe o nezakonitih vračanjih. Drugi razlogi, ki so jih za zamudo navedli zakonodajalci, so »znatno neravnovesje med spoloma« med uslužbenci agencije in njena redna praksa sestajanja z neregistriranimi lobisti. Seznam udeležencev dosedanjih 16 lobističnih srečanj Frontexa med letoma 2017 in 2019 je namreč poln podjetij orožarske industrije: Grand Power, Glock, SigSauer, Heckler & Koch itd., ki na srečanjih delijo svoje kataloge orožja. In zakaj je problematično, če se Frontex srečuje z orožarskimi podjetji? Ker je to pionirski projekt, ki uradnikom agencije EU dovoljuje nošenje strelnega orožja – brez pravne podlage. Frontex namreč skriva strokovno pravno presojo sporazuma o registraciji delovanja z orožjem pod izgovorom, da je zadeva še vedno »v postopku«. Na dosedanjih sestankih nikoli ni bilo zunanjih opazovalcev, Frontex pa ni omogočil, da bi bila vsebina teh srečanj dostopna javnosti, četudi so očitno na tem področju izjemno proaktivni: samo v letu 2017 je Frontex imel štiri sestanke s predstavniki lobistov. Srečanj se je udeležilo 108 predstavnikov podjetij, 10 možganskih trustov, 15 univerz, ena nevladna organizacija in nobena organizacija za človekove pravice. Poleg tega je problem tudi splošno pomanjkanje nadzora nad agencijo, ki ima neodvisen upravni odbor, izvršnega direktorja ter neodvisen proračun. Ta Frontexova pravna, operativna in proračunska avtonomija torej širi svoja pooblastila, a se ne odziva na zahteve po transparentnosti in skoraj vsi so tiho glede tega. Do leta 2027 bo agencija oz. »evropska mejna policija« imela 10.000 mejnih in obalnih stražarjev, ki bodo izvajali razne operacije, misije in prestrezanja. Na morju te operacije in misije niso zares mejni, temveč predmejni nadzor, ki ne upošteva prošnje za azil in zaščito ljudi. Namesto zagotavljanja zmogljivosti reševanja na morju v Sredozemlju, begunce opazujejo z brezpilotnimi letali razreda MALE (Medium Altitude Long Endurance), ki jih pripravlja Israel Aerospace Industries, glavni holding izraelskega vojaško-industrijskega kompleksa. Gre za drone iz razreda »Heron« z nosilnostjo do 250kg, ki so znani po tem, da so jih v glavnem uporabljali proti palestinskem prebivalstvu med izraelskim napadom na Gazo konec leta 2008 in v začetku leta 2009, v katerem je bilo ubitih več deset civilistov. Letala Heron sicer uporablja tudi nemška vojska v Afganistanu preko leasing pogodbe z Airbusom. Še en jurišni brezpilotni zrakoplov, ki so ga izraelske oborožene sile uporabile proti Gazi, je tudi Hermes, glede katerega so stroški operativne pogodbe ocenjeni na približno 59 milijonov evrov. Agencija pogodbe ni sklenila neposredno z izraelskim orožarskim podjetjem, ampak preko portugalskega podjetja CeiiA. Konec lanskega leta je bilo javnosti servirano, da je Evropska unija z evropskim podjetjem Airbus in dvema izraelskima podjetjema – Israel Aerospace Industries (IAI) in Elbit Systems Ltd. iz Haife – potrdila uporabo dronov za namen »zračnega pomorskega nadzora«, ki se v tej visokotehnološki obliki uradno začenja letos. Vrednost obeh pogodb je 50 milijonov evrov, Izrael pa je edina neevropska država, ki je poln partner za financiranje raziskav EU v okviru svojih okvirnih programov. IAI je sodeloval pri treh EU-financiranih »raziskovalnih projektih« varovanja mej: OPARUS, AEROCEPTOR in TALOS. Zadnji razvija bojne robote, ki naj bi »sprejemali ustrezne ukrepe za skoraj avtonomno ustavitev nezakonitih dejanj z nadzorom častnikov mejne straže«. Potem so tu še brezpilotna letala Elbit Systems, ki so bila leta 2006 uporabljena tudi v Libanonu, ko je umrlo več civilistov. Elbit Systems in Hermes sta Frontexova izbranca za patruljiranje v Sredozemlju v naslednjih dveh letih.

Ker gre za vojno, Frontex uporablja tudi zračne ladje, radarske sisteme TARS, ki jih izdeluje Lockheed Martin iz ZDA, ter inženirsko podjetje ILC Dover – to so radarji, ki pokrivajo 200 navtičnih milj, imajo termalne kamere s samodejnim identifikacijskim sistemom, letijo do 4600 metrov nadmorske višine in so lahko natovorjeni do 1200 kg. Vse to v dobri družbi radarja, ki ga izraelske oborožene sile uporabljajo v okviru svojega protibalističnega raketnega sistema podjetja Israel Aerospace Industries. Potem je tu še JLENS – skupni senzorski sistem za zaščito proti raketnim napadom, znan tudi kot »vohunski balon«, ki ga je ameriško podjetje Raytheon zasnovalo za prestrezanje in sledenje plovilom, kopenskim vozilom, križarskim raketam, letalom z ali brez pilotov itd. Poleg tega bo Frontex v okviru raziskovalnega programa Horizon, ki namenja 118 milijonov evrov za financiranje raziskav na temo mejne in zunanje varnosti, opletal z biometrijo, kibernetsko varnostjo ter razpoložljivostjo in izmenjavami informacij.

V okviru izmenjave informacij je ključen še projekt ANDROMEDA, ki je financiran s 5 milijoni evrov in ga izvajajo izraelsko Ministrstvo za javno varnost; obrambna ministrstva Italije, Grčije in Portugalske, več univerz, pomembna raziskovalna središča na področju kibernetske varnosti in nekatere vodilne evropske vojaške ali vesoljske industrije kot so Leonardo-Finmeccanica, Thales Alenia Space Italia, Avio SpA, Piaggio Aereo Industries in GMV Aerospace & Defense SA. Še en raziskovalni projekt na ravni EU, ki ga podpira Frontex, je D4Fly (Detecting Document frauD and iDentity on the fly), ki ga je EU financirala s 7 milijoni evrov in se ukvarja z biometrično tehnologijo za trodimenzionalne preglede obraza in šarenice, razvija aplikacije za pametne telefone za preverjanje toplotnih in večspektralnih telesnih slik, kot tudi programe za preverjanje morebitne ponareditve osebnih dokumentov in potnih listov.

Na povsem drug način briljira tudi 5,18 milijona evrov vreden program MIRROR, ki analizira »napačne predstave o priložnostih v EU, ki pripeljejo do migracij« in preko katerega se razvija »sistematična metodologija« za analizo dojemanj Evrope. V ta namen bodo strokovnjaki in predvsem umetna inteligenca analizirali pisna besedila in sporočila, ki jih prenašajo mediji, družbena omrežja in drugi komunikacijski kanali.

Podoben program, vreden 5 milijonov evrov, je PERCEPTIONS, ki želi identificirati pripovedi, podobe in predstave o Evropi, ki jih imajo ljudje v tujini, in raziskati, kako lahko ti povzročijo »težave«, kot so lažna pričakovanja, grožnje za varnost ali celo radikalizacija. Potem bi preko zaključkov razvili politična priporočila in akcijske načrte na ravni EU. V projektu sodelujejo izraelske, grške in bolgarske policijske sile, več univerz, raziskovalnih centrov, nevladne organizacije, kot sta na primer Karitas v Nikoziji (Ciper) in francosko združenje Association des Agences de la Democratie Locale ter Fondazione Bruno Kessler iz Trenta, ki deluje na področju umetne inteligence, IT-ja in jedrske fizike. Ne pozabimo tudi kontroverzni psevdoznanstveni tehno-projekt iBorderCtrl, ki je v začetku letošnjega leta postal predmet pravnega spora: projekt, ki je trajal od leta 2016 do 2019 in razvijal tehnologijo »detektorja laži«, ki jo poganja umetna inteligenca, in ki bi lahko s pomočjo programske opreme za prepoznavanje obrazov »ugotovil«, ali kdo govori resnico, ne da bi se upoštevali preprosti dejavniki, kot so kulturne razlike ali travma.

ARESIBO je še en projekt, ki od EU prejema 7 milijonov evrov in ga koordinira francoski letalsko-vesoljski velikan Airbus Defense and Space SAS, v njem pa sodeluje 19 partnerjev, med njimi tehnološko-raziskovalno podjetje IES – Intelligence for Environment and Security Srl, nemška IT skupina Ubimax GMBH, grško in portugalsko obrambno ministrstvo, Natova organizacija za znanost in tehnologijo, Goriški mednarodni sociološki inštitut ISIG ter Služba za zaščito in varovanje romunskega obrambnega ministrstva. Med tistimi, ki bi jih pogodba s Frontex verjetno še naprej zanimala, je tudi ameriško podjetje General Atomics, ki že 20 let izdeluje brezpilotne letalnike serije Predator, in čigar novi model pod imenom SeaGuardian je bil pred kratkim predstavljen v Grčij. General Atomics ima lahko tudi konkurenčno prednost, saj imajo njegovi brezpilotni letalniki večletne operativne izkušnje v Sredozemlju: Predator je bil prisoten po 60 ur na mesec že med operacijo in kampanjo proti tihotapljenju ljudi EUNAVFOR MED Sophia, predajal je podatke tudi libijskim oblastem.

Poleg agencije Frontex sta ključna igralca tudi Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) in Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA). Te tri agencije skupaj usklajujejo mejni, ribiški in carinski nadzor, kazenski pregon in varstvo okolja, pri čemer sta Frontex in EMSA podpisala sporazum o skupnih izvidniških zmogljivostih z brezpilotnimi letali, ki jih uporabljajo Litva, Nizozemska, Portugalska, Grčija, Bolgarija in Španija. Posnetke, ki jih posnamejo brezpilotna letala EMSA, oceni pristojna državna obalna straža, ki pošilja prenos v živo na sedež agencije Frontex v Varšavi. Vsi dogodki se vnašajo v sistem mejnega nadzora EUROSUR, ki ga upravlja Frontex, ti podatki pa tvorijo »skupno predmejno obveščevalno službo«. V skladu z novo uredbo lahko mejna agencija sodeluje s sosednjimi tretjimi državami, zato so zbrani podatki na voljo tudi organom v severni Afriki, torej na primer tudi Libiji, ki pa ima že zdaj zagotovljene koordinate begunskih čolnov v okviru vojaške misije EU »EUNAVFOR MED«, ki Libijo preko programa »Seahorse Mediterranean« povezuje z evropskimi nadzornimi sistemi.

Organizacije za človekove pravice ravno zaradi tega še vedno neutrudno obtožujejo EUNAVFOR MED in Frontex zaradi posredovanja informacij sosednjim državam, kar pripelje do »pushbackov«, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom. Sam Frontex sicer zadnje čase beguncev ne vrača, temveč nalogo prepušča libijskim ali turškim oblastem.

Na drugi strani monitorjev in ekranov se nezakonito preseljevanje po Sredozemskem morju in nadzor nad njim večinoma dojema z medijskimi podobami nerazločljivih množic temnopoltih teles, nakrcanih na plovila. Podrobno jih ne vidimo, ne slišimo, ne razumemo, pa še ilegalizirani so, celo mistificirani, orientalizirani, pa četudi delajo vse, kar lahko, da se jih vidi, sliši in reši. V nasprotju s tem jih vsi, ki poskušajo migracije nadzorovati z vrha, po eni strani želijo osvetliti v luči ilegalnosti, a sami mejni agenti si prizadevajo, da migrantov v nekaterih primerih ne vidijo, ne slišijo in jih tako pustijo umreti. V naših medijih se spektakularizacija migrantskih smrti prepleta z narativami »boja z odprtim morjem in valovi«, ki depolitizirajo celo zgodbo in pomagajo EU pri izogibanju odgovornosti, medtem ko nam odgovorni mečejo pesek v oči s humanitarno in zaščitniško naravo mejne kontrole.
Zadnje čase se, na srečo, razne aktivistične forenzične ekipe lotevajo uporabe tehnologije v raziskavah in razkrinkavanju nezakonitega delovanja mejnih avtoritet. Izdelujejo rekonstrukcije dogodkov preko satelitskih slik, GPS signalov in koordinat, pričevanj in česar koli, kar še pride prav. Takšna rekonstrukcija dogodkov je sedaj podlaga za več tekočih pravnih primerov proti državam, ki aktivno uporabljajo morje in tehnologijo za odvračanje migrantov. Mediteran tako še zdaleč ni prazno, apolitično območje, kjer so migrantske smrti nekaj naravnega. Nasprotno, Sredozemsko morje je bilo in še dolgo bo globoko političen prostor, kjer se nenehno odvijajo boji za svobodno gibanje ljudi.