Redko katera notranjepolitična tema je v zadnjem času toliko odmevala kot dogajanje okoli Luke Koper, a kot domačemu novinarstvu pritiče, je tudi ta zgodba ostala predvsem na ravni škandala. Kar nekaj novinarjev se tokrat ni poslužilo le praznega povzemanja piar izjav, temveč so aktivno sodelovali v medijskem spinu, s katerim je aktualna politično-gospodarska garnitura postavila nov mejnik v zasmehovanju delovnega ljudstva. Če bi si kateri od komentatorjev, analitikov ali novinarjev, ki se s svojim moraliziranjem glede blokade kapije, vede ali nevede postavljajo na stran oblastnikov, kritično analiziral podatke o dosedanjem delovanju Luke in njenih perspektivah, potem bi danes ne le šteli odstope državnih uradnikov, temveč bi se pripravljali na predčasne volitve.
Luka Koper je že ob sami ustanovitvi delovala na lastno pest. Ne republiškim, še manj pa zveznim oblastem v času povojne obnove ni bilo v interesu med Reko in Trstom zgraditi še enega pristanišča. In tako so se leta 1957 pristaniški delavci Izole in Kopra, organizirani v samoupravno delavsko družbo, lotili izgradnje prvega pomola in poglabljanja morja; sedem let kasneje, še vedno ob nasprotovanju oblasti, pa še gradnje 31-kilometrskega železniškega odseka Prešnica–Koper, ki ga je Luka v treh letih zgradila z lastnimi sredstvi! Sledila so leta razvoja s stalnim posodabljanjem pristanišča in večanjem njegovih kapacitet, prilagajanjem novim vrstam tovora in izgradnjo kontejnerskega terminala, ki je v uporabo prišel leta 1979. Luka je prebrodla tudi izpad jugoslovanskega trga v začetku 90-ih: večina pretovora je danes namenjenega v Srednjo Evropo. V tem času se je podjetje prestrukturiralo v delniško družbo v skoraj 70-odstotni lasti države, kar lahko označimo zgolj za evfemizem za podržavljanje družbenega premoženja. Po izračunih dolgoletnega direktorja Danila Petrinje je Luka Koper sama investirala okoli 84 % vsega denarja, potrebnega za razvoj podjetja skozi desetletja, ostalo so prispevale druga, z Luko povezana podjetja, le nekaj malega je dodala država. In če je ta kraja zaznamovala začetek »človeku prijaznih« devetdesetih, so delavci celoten mandat Bruna Koreliča, torej do leta 2004, zdržali tudi brez povišanja plač.
Kasneje je izbruhnila afera s preprodajo zemljišč za zaledne terminale, ki bi bili popolnoma nepotrebni, če bi zgradili drugi tir, a so zadevo pometli pod preprogo kot eksces poslanca Srečka Prijatelja. Sledilo je domnevno izginotje Lukine 250 milijonske rezerve in njeno prekomerno in nesmotrno zadolževanje, ki ga podjetje odplačuje še danes. Dovoljenja za poglabljanje vhoda v pristanišče je uspelo pridobiti šele javnosti najbolj osovraženi upravi pod vodstvom Gašparja Gašparja Mišića, medtem ko so se prejšnje, s strani lastnika nastavljene strukture, vedno izgovarjale na birokratske ovire. Danes, ko nam pri upravljanju Slovenskih železnic svetujejo nemški, pri pristanišču pa nizozemski konkurenti, se z evropskim denarjem gradi javna železniška obvoznica prek Italije in Avstrije, s katero bosta slovenski železniški križ in pozicija Luke Koper izgubila velik del svoje prednosti. Infrastrukturni minister Peter Gašperšič je na zaslišanju pred prevzemom funkcije odločno nasprotoval izgradnji drugega tira, z izgovori, da se država ne more zadolžiti toliko, da bi tir izgradila sama. A ta očitno vseeno premore dovolj sredstev za tretji pomol, ki naj bi Luko naredil »ekonomsko privlačnejšo« za potencialnega investitorja. Luka Koper torej ni več eno najuspešnejših domačih podjetij, paradni konj narodovega gospodarstva, izjemen ekonomski multiplikator, pristanišče s praktično najboljšimi kazalci rasti v Evropi, temveč le produkt, ki je potreben poliranja pred prodajo. In če nadzorniki ne želijo menjati uprave, ki izkazuje rekordne pretovore, potem predsednico nadzornega sveta doletijo grožnje s smrtjo.
Problem za domačo javnost pa očitno ni gospodarski kriminal, politična nesposobnost in skorumpiranost niti lažni podatki, s katerimi v javnosti nastopata državni sekretar in minister, temveč delavci, ki na zadnji mogoči način opozarjajo na katastrofalno ravnanje z »naložbo strateškega pomena«. V nuji po njihovi diskreditaciji so šli nekateri celo tako daleč, da so jim pripisovali krivdo za izkoriščane podjemne delavce, jih označevali za lene zaslužkarje, huligane in uzurpatorje države, ne da bi prisluhnili njihovim argumentom, predvsem pa brez razumevanja, da je njihovo preživetje vezano na Luko dlje kot le en mandat.