Santa Barbara, 1979. Leto Iranske revolucije, naftne krize in začetka problematičnega razmerja Združenih držav z deželami Bližnjega vzhoda. Leto, ki ga zaznamujejo prvi zametki računalniške (digitalne) tehnologije, razcvet punk scene ter začetek konca Detroita in ameriške avtomobilske industrije. Leto, ki naznanja začetek prihodnosti; začetek življenja in realnosti, kakršno poznamo danes.
Goreč avto, ki nas pozdravi v začetni sekvenci filma, ponazarja konec industrijske Amerike, na ostankih katere bo kmalu vzniknila uničevalska politika Ronalda Reagana. A v njem se vendarle skriva dvojni pomen: avto, simbol mačistične in patriarhalne družbe, ki počasi izgineva v ognjenih plamenih, hkrati nakazuje odsotnost očetovske figure v življenju 15-letnega Jamieja. »To je bil možev Ford Galaxy,« pojasni Dorothea, Jamiejeva enigmatična mati v voice-over naraciji. Njena pripoved izriše premiso filma o najstniku, ki odrašča pod okriljem matere samohranilke – verižne kadilke – ki brezkompromisno upogiba družbena pravila spolov in spolne identitete, delovanja nuklearne družine in vzgoje uporniškega adolescenta.
Mike Mills, grafični oblikovalec, ki se je v svoji karieri kot režiser podpisal pod številne glasbene spote, je na filmsko sceno prvič prodrl s Palcem mojim najdražjim (Thumbsucker, 2005). A šele Začetniki (Beginners, 2010) so njegov vizualen, s fotografskim kolažem prepleten filmski stil ter z resničnimi situacijami in osebnimi spomini prepojen pripovedni glas dokončno pripeljali do izraza. Toda Ženske 20. stoletja svojega predhodnika ne dopolnjujejo le v prepoznavnem vizualnem in pripovednem pristopu. Če Mills v Začetnikih raziskuje identiteto svojega očeta, ki kot vdovec pri 75 letih izstopi iz prisilne in zlagane heteronormativnosti, ko se svetu in svojim odraslim otrokom končno predstavi kot homoseksualni moški, se v Ženskah 20. stoletja osredotoči na drugo starševsko polovico – na mater. Gre za še en izrazito oseben in z resničnimi situacijami prežet film, v katerem Mills nekoliko terapevtsko analizira in portretira enigmatično osebnost svoje pokojne matere ter se obenem vsestransko poklanja njeni neopisljivi kompleksnosti, ekscentričnosti in unikatnosti.
Dorothea, ki je odraščala ob glasbi Cola Porterja in filmih Humphreyja Bogarta v krizi 30. let, se dnevno sooča z izzivi vzgoje svojega najstniškega sina, katerega življenja, problemov, glasbenih preferenc in (sub)kulture nikakor ne uspe popolnoma razumeti. Kot odgovor na generacijski prepad, ki zeva med njima, za pomoč prosi druga ženska lika, ki se dnevno zadržujeta v njeni renovirani viktorijanski kalifornijski vili. Abbie, feministka, nadebudna fotografinja in njihova podnajemnica v srednjih dvajsetih, ki preboleva raka na materničnem vratu, tako nase prevzame poslanstvo poučevanja o punk glasbi, zapeljevanju žensk, ženski anatomiji in seksualnosti. Kot nekdo, ki črpa moč in inspiracijo iz vesoljske, neoprijemljive persone Davida Bowieja, Jamieja vpeljuje v punk underground sceno ter mu s predstavljanjem kultnih feminističnih knjig, kakršna je Our Bodies, Ourselves, odpira vrata v razumevanje ženske realnosti in telesa. In nazadnje je tukaj Julie, njegova leto starejša, a neizmerno bolj izkušena platonska ljubezen, ki mu s svojim prijateljstvom odpira možnosti globljega razumevanja žensk, njihovih želj in pričakovanj, ki v vseh pogledih presegajo splošne stereotipe ženskega spola o stremljenju k stabilnosti, zakonskemu stanu, družini in varnosti. Vse tri skupaj tvorijo nenavaden, unikaten matriarhat, v katerem izginejo družbeni tabuji, ki iz vsakodnevne konverzacije brišejo na žensko telo vezane biološke pojave. Ženska seksualnost, test nosečnosti, kontracepcija, orgazem in porod je le nekaj tem, ki se jih film brez zadržkov dotakne. Najbolj kontroverzen v svojem razbijanju tabujev o ženskih bioloških procesih pa postane Mills v trenutku, ko Abbie spregovori (in se pokoloni) o menstruaciji kot nečem povsem naravnem, česar se ne smemo sramovati.
Mills ne le, da uspe ustvariti čudovito zgodbo o materinstvu, vzgoji in ženskem prijateljstvu, ki ga dopolnjujejo trije kompleksni in vsestransko zanimivi ženski liki, temveč hkrati ustvari časovno kapsulo življenja v letu 1979, ki je iz današnje perspektive še posebej zanimiva. »Ne vedo, da ta era predstavlja konec punka. Ne vedo, da prihaja Reagan,« v voice-over naraciji na neki točki izjavi Dorothea. A česar zares ne vedo, je to, da se preizpraševanje svoboščin in pravic žensk, ki veljajo v letu 1979 že za povsem samoumevne, pri Reaganu še daleč ne konča.