Timothy Snyder je v zadnjem desetletju skušal prepričati zahodnoevropsko in angleško govorečo javnost o pomenu Srednje in Vzhodne Evrope v zgodovini 20. stoletja. Čeprav o holokavstu praviloma razmišljamo kot o zahodnem fenomenu, je Snyder v svojih delih Bloodlands (Krvave dežele, 2010) in Black Earth (Črna prst, 2015) pokazal, da je po skoraj vseh kriterijih (smrtnih žrtvah, družbenem kolapsu in uničenju institucij) šlo prvenstveno za »vzhodno« grozodejstvo. Če hočemo razumeti nauke tridesetih in štiridesetih let, moramo najprej razumeti, kaj se je zgodilo na tem območju.
Snyder je, kot raziskovalec totalitarizmov, razumljivo zaskrbljen zaradi nedavne vrnitve fašističnih idej v preobleki desničarskega populizma. Presenetljiva podobnost med medvojno krizo v času velike depresije (1929–39) in obdobjem, ki je sledilo veliki recesiji (2007–13), mu je vzbudila zaskrbljenost, da utegne začetek tega tisočletja biti preveč podoben prvim desetletjem minulega stoletja. Njegova prejšnja knjiga, O tiraniji (2017), se je začela kot svarilo, objavljeno na facebooku, ki je postalo viralno po izvolitvi Donalda Trumpa. V njej je razdelal »20 naukov iz strašljivega 20. stoletja, prilagojenih za današnje okoliščine«, ki so bili najprej uradno objavljeni novembra 2016 na spletni strani revije In These Times.
Protizahodni obrat v Kremlinu
Snyderjeva nova knjiga, The Road to Unfreedom (Pot v nesvobodo, 2018), združuje njegovo dolgoletno prizadevanje po preseganju »zahodnocentričnosti« v evropskem zgodovinopisju in njegove nedavnejše poskuse, da bi svoje znanje o preteklosti apliciral na sedanjost. Knjiga išče izvore sedanje krize demokracije v Rusiji in pokaže, kako je režim Vladimirja Putina proizvajal lažne novice, zlorabljal osebne podatke ter podpiral neofašistične stranke v Evropi in Ameriki, da bi obnovil rusko moč in vpliv v svetu.
Snyderjeva pripoved je organizirana kronološko: vsako od šestih poglavij je posvečeno razvoju dogodkov v vsakem letu od 2011 do 2016. Posebej se osredinja na nagel premik ruske politike v letu 2012, od približevanja Zahodu do odprtega antagonizma. Snyder to preobrazbo povezuje z dejstvom, da je moral Putin poneveriti parlamentarne volitve 2011 in predsedniške volitve naslednjega leta, da bi se ohranil na oblasti. Po zatrtju vstaje v Čečeniji naj bi Putin potreboval novega sovražnika, da bi lahko združil ljudi okoli sebe. Osredinil se je na Zahod in zvaril »namišljen problem«, ki naj bi temeljil na domnevnih »načrtih Evropske unije in Združenih držav, da uničijo Rusijo« (str. 51).
Snyder pokaže, kako je Putin posvojil ideje fašističnega misleca Ivana Iljina (1883–1954), ki je trdil, da je treba »s pomočjo kaprice samodržca« (str. 24) mobilizirati ruski duh proti zunanjim grožnjam. Razumevanje Iljinovega manihejskega svetovnega nazora in njegove obsedenosti s spolno čistostjo nam bi pomagalo razložiti tako vehemenco nedavne ruske retorike kakor njeno erotično osredinjanje na »homoseksualne« poskuse Evropske unije in Amerike, da bi »sodomizirali« rusko krepost. Snyder opozarja, da »dramatična sprememba v ruski usmeritvi ni imela nobene povezave s kakršnimkoli novim sovražnim dejanjem od zunaj. Sovražnost Zahoda ni bilo vprašanje tega, kar so zahodni akterji počeli, temveč kar naj bi podoba Zahoda bila« (str. 91).
Snyderjev opis obuditve fašistične misli v Kremlju in njegova analiza njenega širjenja na zahod, v Evropo in Ameriko, je fascinanten, predvsem za tiste od nas, ki črpamo predvsem iz zahodnih virov. Njegove analize Iljinovega krščanskega totalitarizma, evrazijstva Leva Gumiljova (sina pesnice Ane Ahmatove) in ruskega nacizma Aleksandra Dugina, kakor tudi njihovih neofašističnih sledilcev v think tanku Klub Izborsk pod vodstvom Aleksandra Prohanova, so enako razsvetljujoče. Ta pregled je dragocen opomin o ključnem pomenu idej v politiki. Izpostavlja pa tudi potrebo po temeljitejši filozofski raziskavi vzhodnoevropskega fašizma (angleško govoreči politični teoretiki žal pogosto sledijo ozkemu zahodnemu fokusu številnih zgodovinarjev).
Politika neizogbnosti in politika večnosti
Pot v nesvobodo je strukturirana okoli dihotomije med »politiko neizogibnosti« in »politiko večnosti«. Prvi pojem – ki ga Snyder enači z Zahodom – je avtorjeva interpretacija ideje o »koncu zgodovine« Francisa Fukuyame. Nanaša se na tip politike, kjer je »prihodnost le več sedanjosti« (str. 7). V Ameriki politika neizogibnosti dojema »trg kot nadomestek politike [policy]« (str. 15), medtem ko jo v EU poosebljajo bruseljski birokrati, oboroženi z doktrino TINA – there is no alternative (ni alternative).
»Politika večnosti«, ki opisuje Rusijo po letu 2012, po drugi strani postavlja nacijo »v središče ciklične zgodbe o žrtvi«. Medtem ko se neizogibnost naslanja na premočrtno pojmovanje napredka, se večnost »neskončno vrača k istim grožnjam iz preteklosti« (str. 8). Putinovo neofašistično vztrajanje, da je Zahod večna grožnja Rusiji, je utemeljeno na tem »revolucionarnem« pogledu na zgodovino – v izvornem latinskem pomenu pojma revolutio kot opisa krožnega gibanja zgodovine (gl. Reinhart Koselleck: Pretekla prihodnost. Prispevek k semantiki zgodovinskih časov, 1999).
Zgodovina razbija to statično podobo »neizogibnosti proti večnosti«. Tretji delček Snyderjeve sestavljanke »odpira prostor med neizogibnostjo in večnostjo, ki nam preprečuje, da bi zdrsnili iz ene v drugo in nam omogoča, da vidimo trenutek, ko lahko pripomoremo k spremembam« (str. 12–13). Zgodovinski pogled si skuša priboriti nazaj sedanjost, tako da uvaja nove možnosti in nepričakovane tangente: »Da bi pretrgali urok neizogibnosti, se moramo videti, kakršni smo; ne na nekakšni posebni poti, temveč v zgodovini skupaj z ostalimi. Da bi se izognili skušnjavi večnosti, moramo nagovoriti naše lastne partikularne probleme, začenši z neenakostjo.« (str. 275)
Problematični pojem zgodovine
Čeprav knjiga vsebuje veliko vsebine, ki jo velja priporočiti, me njen teoretski okvir ne prepriča, predvsem v treh točkah. Najprej, ni jasno, kako sta omenjeni ideji normativno povezani. Na podlagi njunega abstraknega opisa se zdi, da Snyder implicira, da sta neizogibnost in večnost enako zasužnjujoča. Čeprav se s tega vidika zdi, da Snyder napada tako Rusijo kot Zahod, pa se knjiga osredinja skoraj izključno na prvo.
Toda Snyder na drugih mestih sam spodkoplje to navidezno enakovrednost. Tako na primer argumentira naslov knjige: »Pot v nesvobodo je prehod med politiko neizogibnosti v politiko večnosti.« (str. 257) Čeprav lahko ta stavek komajda razumemo kot podporo neizogibnosti, se vsekakor zdi boljša opcija kot večnost. Je tako? Da bi osvetili to vprašanje, je nujna temeljitejša razprava o politiki neizogibnosti.
Moje drugo vprašanje se tiče vloge zgodovine. Ni mi jasno, ali ta pojem sploh potrebujemo, glede na to, da Snyder zagovarja oživitev politike, tj. oblike kolektivne akcije, ki se izmika tako neizogibnosti kot večnosti in omogoča resnične izbire v sedanjosti. To je očitno pri njegovem priljubljenem primeru, protestu na Majdanu pozimi 2013–14, ko je ukrajinsko ljudstvo spontano šlo na ulice, da bi se borili za »smisel, v katerem bi obstajali preteklost, sedanjost in prihodnost« (str. 151). Čeprav pojem zgodovine poudarja to časovno dinamiko, pa ideja politike zahteva vizijo, ki pripoved o preteklosti veže na projekte prihodnosti prek delovanja v sedanjosti.
Moji dvomi glede Snyderjeve rabe pojma zgodovine se odražajo v njegovi oceni majdanskih protestov. Ko omenja razočaranje, ki je sledilo ukrajinski »revoluciji dostojanstva«, pripomni: »Pridružitveni sporazum z EU je bil podpisan junija 2014. V veljavo je prišel septembra 2017. Zgodovina je šla dalje.« (str. 154) Zgodovina naj bi bila vir delovanja v sedanjosti, a v teh vrsticah Snyder o njej govori v trpniku kot o nečem, kar zgolj gre dalje. To implicira, da lahko, podobno kot politika, tudi zgodovina postane bodisi neizogibna bodisi krožna. Mar ni v tem primeru bolje ostati zgolj pri pozivu k političnemu delovanju, brez sklicevanja na pojem zgodovine?
Dvoumna ocena Evropske unije
Moje tretje vprašanje je tesno povezano s prejšnjima. Ena od poglavitnih dvoumnosti se tiče Snyderjeve ocene Evropske unije. Snyder EU mestoma predstavi kot svetilnik upanja. Če se vrnem k primeru »evromajdana«, Snyder pripomni, da so v teh protestih Ukrajinci »branili evropsko prihodnost« (str. 151), ki je bila v nevarnosti zaradi odločitve predsednika Viktorja Janukoviča, da ne bo podpisal pridružitvene pogodbe. Iz tega lahko sklepamo, da Snyder v EU vidi (vsaj potencialni) vir za oživitev politike v sedanjosti.
Na drugih mestih pa Snyder govori o EU veliko manj naklonjeno in med drugim opozarja, da je članstvo v EU postkomunističnim državam omogočilo, da so svoja dejanja v obeh svetovnih vojnah na novo opisale »kot edinstvene trenutke narodnega mučeništva« (str. 77). Njegova klasifikacija Evropske unije kot dela politike neizogibnosti le še utrjuje negativni vtis. Je EU potencialno mesto politike (ali zgodovine, če je Snyderju ljubši ta pojem)? Ali je pregloboko zdrsnila v neizogibnost doktrine TINA?
Glede na njeno togo oklepanje pravil in naslanjanje na tehnokratske rešitve se je EU nedvomno spogledovala s politiko neizogibnosti. Kljub tem zaskrbljujočim značilnostim pa bi lahko argumentirali, da je od začetka krize evra pozimi 2010 doživela »vrnitev politike«, saj so bili bruseljski evrokrati prisiljeni priznati, da krizne situacije terjajo dejanja, ki jih ne določajo predhodna pravila (gl. Luuk van Middelaar, »The Return of Politics – the European Union After the Crises in the Eurozone and Ukraine«, Journal of Common Market Studies 54, št. 3, 2016). Poleg tega, čeprav pogled od znotraj sugerira, da je evropski projekt izgubil svoj momentum, »je tisto, kar dela Evropsko unijo privlačno v Kijevu in drugod preprosta želja po miru in njegovem doseganju« (Snyder, »A Way Out for Ukraine«, New York Review of Books Blog, 5. december 2013).
Zgornji citat je s Snyderjevega bloga, ki ga piše za New York Review of Books, iz reportaže o majdanskih protestih. Leta 2013 je Snyder v Evropski uniji še vedno videl učinkovit politični okop tako pred neizogibnostjo kot pred večnostjo. So se stvari res tako spremenile od tedaj? Če ne drugega, se mi zdi, da danes še bolj kot kadarkoli prej potrebujemo zgled EU, da bi pokazali, da konflikt in sovražnost – bodisi med Francijo in Nemčijo ali med Rusijo in Zahodom – nista niti neizogibna niti večna, temveč ju je mogoče razrešiti prek političnega delovanja v sedanjosti.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič