Zgodovina je veda o možnem, ne o neizogibnem

Politika neizogibnosti ne le otopi naše zavedanje alternativ: obenem pripomore k udejanjenju ene od teh alternativ. Če verjamemo, da je napredek neizogiben, nimamo razloga, da bi se vprašali, kaj bi morali mi, kot posamezniki in državljani, storiti za razvoj dobrega političnega reda. Politika neizogibnosti zatre občutek odgovornosti. Če verjamemo, da bo prihodnost enaka kot sedanjost, le boljša, se nam ni treba vprašati, kaj je dobro v sedanjosti. Z drugimi besedami, ni se nam treba spuščati v kakršnekoli normativne ali metafizične razprave. Trditev glede količine – »v prihodnosti bomo imeli več« – odrine sleherno razpravo o kakovosti: kaj sploh je dobro? Politika neizogibnosti je nekakšna hoja v spanju in nujno se konča s trkom.
Ko pa ljudje nehajo verjeti v neizogibnost napredka, preidejo k drugačnemu razumevanju časa, ki ga v knjigi imenujem »politika večnosti«. Za razliko od razumevanja, ki vidi ravno črto iz znane sedanjosti v znano prihodnost, je politika večnosti krožna, je zanka iz sedanjosti nazaj v preteklost. Prihodnost povsem izgine. Vse časovne reference se nanašajo na boljšo preteklost, ki smo jo izgubili zaradi krivde drugih, in politika postane diskurz o dobrih ljudeh, ki si zaslužijo boljše, in slabih ljudeh, ki so nam vzeli, kar je bilo dobrega v preteklosti. Začenjamo na primer govoriti o tem, da je treba »Ameriko narediti znova veliko«, ali obujamo slogane iz tridesetih let prejšnjega stoletja, kakršen je denimo America First, Amerika najprej. Politiki večnosti iz dneva v dan uporabljajo sodobne tehnologije, televizijo in internet, da bi ustvarili krožno zanko vzhičenja in ogorčenja (ni pomembno, glede česa), tako da politika postane čustveni ciklus, razprave o politikah pojenjajo in prihodnost se sesede v večno prepirljivi sedanjik.

*

To sta pojma, s katerima skušam v knjigi združiti, kar se morda utegnejo zdeti kot raznorodne izkušnje v Združenih državah, Evropi in Rusiji. Ruska federacija ima v moji knjigi posebno mesto, ker je Rusija prva dosegla politiko večnosti. V specifični zgodovini ruskega poskusa, da bi uničila Evropsko unijo in Združene države, vidimo splošne procese, ki neizogibnost spreminjajo v večnost; vidimo tudi, kako lahko te premike pospešijo zunanji akterji, ki šibkosti zaznajo in jih izkoristijo. Moja poanta ni, da Rusija predstavlja posebno grožnjo qua Rusija: poskušam najti pojmovno ogrodje, ki bi nam bilo v pomoč pri opisu stanja politike na Zahodu po letu 2010 in bi nam omogočalo razumeti tako razlike kot medsebojna vplivanja.
Čeprav knjiga podrobno opisuje dogodke po letu 2010, se začne z obdobjem 1989–1991, v času, ko so bile storjene določene politične in intelektualne napake. Konec komunizma ni pomenil konca zgodovine ali alternativ, zaznamovala pa ga je konkretizacija in hegemonija politike neizogibnosti. V 90. letih je »politika neizogibnosti« prevzela eno obliko v ZDA in drugo v Evropski uniji. V Združenih državah je povsem prevladala ideja, da bo kapitalizem prinesel demokracijo. Mit »prostega trga« (ki je nekaj inherentno nemogočega) je odprl pot delovanju antidemokratične oblike politike v obliki sivih con, ki so se kar najbolj približale nereguliranemu kapitalizmu: offshore bančni računi, fiktivna podjetja, anonimne transakcije. Prav v taki coni je Donald Trump lahko srečal ruske oligarhe, ki so ga finančno rešili, ga politično sponzorirali in mu pomagali v njegovi kampanji za položaj predsednika Združenih držav. To je bilo eno od mnogih možnih srečanj; zelo verjetno bo, če ne bomo ukrenili ničesar, do podobnih srečanj še prišlo.
Del ameriške politike neizogibnosti je bilo pojmovanje, da internet nujno razsvetljuje. Dejansko pa je globalni prodor svetovnega spleta sovpadel z globalnim nazadovanjem demokracije. Prav družabna omrežja, ki so dominirala internet od začetkov tega desetletja, so bila vektor, prek katerih je ruska oblast sponzorirala svojega ameriškega klienta na volitvah leta 2016 (pa brexit, Alternativo za Nemčijo in številna druga gibanja).
Politika neizogibnosti rojeva, kot se je nekoč govorilo, lastna ekonomska protislovja. Z zanikanjem pomembnosti socialne države, proizvajanjem argumentov za zatrtje sindikatov in razglašanjem, da agregatna rast prinaša splošno srečo, je ameriška politika neizbežno proizvedla množično gmotno neenakost. Ko Američani niso več verjeli, da je napredek mogoč, je politika neizogibnosti postala šibka; v knjigi podrobno prikažem, kako je Rusija izkoristila te specifične ranljivosti.

*

V Evropski uniji je politika neizogibnosti prevzela drugačno obliko. Je tako vseprisotna in tako globoko ukoreninjena, da njeno pojasnilo traja nekoliko dlje. V knjigi to imenujem »pravljica o modrem narodu«.
Lok evropske zgodovine dvajsetega stoletja poteka od imperija do integracije. Najpomembnejše zahodnoevropske države članice EU v moderni dobi niso nikoli bile nacionalne države. Nobena od njih ni nikoli bila suverena entiteta z definiranimi mejami in uniformnim razmerjem med državljani in državo. Bile so imperiji z nedoločenimi mejami, raznovrstnimi suverenostmi in neenakimi razmerji med državljani in podložniki.
Evropski izobraževalni sistemi težijo k potlačenju imperialnega značaja britanske, francoske, portugalske, španske, nizozemske itd. zgodovine v prid pravljice o modrem narodu: ideje, da je starodavni narod v drugi svetovni vojni spoznal, da je mir nekaj dobrega. A v resnici so Evropejci svoje metode spremenili po porazih v imperialnih vojnah. Nemčija je bila prva med njimi: druga svetovna vojna je bila predvsem kolonialna vojna, poskus Nemčije, da bi si v vzhodni Evropi pridobila takšne kolonije, kakršne so ostali evropski imperiji že imeli drugod. Ker je bila Nemčija prva velika evropska sila, ki je bila odločno poražena v imperialni vojni, je bila Zvezna republika Nemčija tudi prva, ki je v evropski integraciji videla nadomestilo za imperij. Ostale evropske sile so se projektu pridružile natanko v trenutku, ko so tudi same izgubile imperialne vojne, z njimi pa imperialna tržišča in imperialne oblike ekonomske izmenjave. Evropska unija (kakor jo razumemo danes, čeprav se je tedaj imenovala drugače) je torej od petdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja iz ostankov svetovnih imperijev zbrala njihove nekdanje evropske matice in jih povezala v novo enoto z drugačno ekonomsko logiko.
Po letu 1989 so vzhodnoevropske države, ki so se pridružile EU v letih 2004, 2007 in 2013, pripomogle k temu skupnemu mitu. Te države so imele drugačno zgodovino od svojih zahodnoevropskih sosed: praviloma so bile del tradicionalnih evropskih zemeljskih imperijev, za razliko od nekdanjih matic tradicionalnih evropskih pomorskih imperijev. Drugače kot zahodnoevropske sosede ima večina vzhodnoevropskih držav za sabo dejansko zgodovino nacionalnih držav: kot nacionalne države so obstajale v obdobju med obema svetovnima vojnama. Čisto vsaka od njih je v tem kratkem obdobju suverenosti izkusila določeno kombinacijo propada države, nacistične dominacije in sovjetske nadvlade. Če zahodnoevropske države na splošno nimajo nobene zgodovine kot nacionalne države, imajo vzhodnoevropske družbe zgodovino katastrofalnega poloma nacionalne države.
Prav ta splošni nauk dvajsetega stoletja je v 80. in 90. letih navdihnil vzhodnoevropske intelektualce in politike, da so govorili o »vrnitvi k Evropi«, v smislu članstva v evropskih integracijah. Toda enako kot njihovi zahodnoevropski sosedje so se tudi vzhodni Evropejci v 21. stoletju rade volje odpovedali zgodovini v zameno za »spomin«. Medtem ko so zahodni Evropejci pozabili, da v sodobni zgodovini nikoli niso imeli nacionalne države, so vzhodni Evropejci pozabili, da je bila njihova izkušnja z nacionalno državo neprijetna, brutalna in kratkotrajna. Velik uspeh Evropske unije je bil, da je privedla skupaj države s tako različnimi imperialnimi izkušnjami: metropole pomorskih imperijev in periferije zemeljskih imperijev. Vélika šibkost EU pa je razširjena ideja, tako na zahodu kot na vzhodu, da je nacionalna država nekakšna zgodovinska danost. Protievropski diskurz na Poljskem in Madžarskem je tako skorajda neločljiv od tistega v Italiji, Britaniji ali Franciji.
Pravljica o modrem narodu je ideja, da ima evropska nacionalna država dolg zgodovinski obstoj, da so nacionalne države postale modre po izkušnji druge svetovne vojne in se nato modro podale na pot integracije. Zmota v jedru teh prepričanj je, da je nacionalna država obstajala in da so njeni voditelji kadarkoli pred sabo imeli takšno izbiro. Obstaja le malo dokazov, da bi evropske države (vsaj v obliki, ki jo imajo generacije Evropejcev za samoumevno) lahko obstale bodisi brez imperija ali integracije. Razprave o izstopu iz Evropske unije so zato vedno napačno formulirane: kot izbira med vrnitvijo k nekakšnemu nacionalnemu domu in obstankom v uniji, ki prinaša objektivne prednosti.
Ker večina Evropejcev nima zgodovine nacionalne države, je dilema v razpravi, kakršna je potekala o brexitu, v resnici povsem drugačna: bodisi skok v nekaj povsem neznanega v sodobni britanski zgodovini, tj. imeti državo brez imperija in brez integracije, ali proces integracije, ki je ohranil britansko državo. Enako velja za protievropska stališča Nacionalne fronte (nedavno preimenovane v Nacionalni zbor, Rassemblement national, op. ur.) v Franciji ali Alternative za Nemčijo. Ni naključje, da je Rusija, kot podrobno dokazujem v knjigi, podpirala vse tri. V postkomunistični Evropi je Rusija organizirala internetne kampanje, namenjene ustvarjanju splošnega nezaupanja v Evropsko unijo. Kar je Rusija storila po letu 2013, je, da je ameriško in evropsko politiko neizogibnosti potisnila k politiki večnosti.

*

Ko se ideja »liberalne demokracije« enkrat prične majati, se odpre tekma za temelje tega, kar bo prišlo v naslednjem koraku. Alternative v enaindvajsetem stoletju pa si, v nasprotju s tistimi iz dvajsetega, ne upajo izreči svojega imena. Zatekajo se k pasivni agresiji, oponašajo institucije liberalizma in demokracije, zraven pa jih spodkopavajo – ter se ob tem pritožujejo nad »hinavščino« držav, ki so liberalnejše in bolj demokratične. Politiki večnosti sebi ne postavljajo nobenih standardov, druge pa presojajo po nedosegljivih kriterijih.
Zadnje četrt stoletja je znova prišlo do obujanja nacističnega juridičnega misleca Carla Schmitta, ki se s svojim elegantnim prikazom fašizma dobro ujema s pasivno-agresivnim razpoloženjem kritik, značilnih za enaindvajseto stoletje. V svojem delu o mednarodnem pravu Schmitt predstavi liberalizem kot proizvod anglosaške in judovske kulture. Kar naenkrat ni več treba ponuditi koherentne alternative liberalizmu: nujno je le to, da Nemčijo prikažemo kot nesrečno žrtev tega, kar dandanes imenujemo liberalizem. In ker se je za globalizacijo pokazalo, da je sad prizadevanj nekih posebnih kultur, sledi, da ima nemška posebnost, kakršnakoli je že, enako pravico do obstoja. Še več, agresivna vojna, kolonizacija in genocid imajo višjo pravico do obstoja, saj razkrinkajo »hinavščino« liberalizma. Schmitt je bil pionir tega, kar danes imenujemo argument »kaj pa tole« (what-aboutism): če je res narobe, da Nemčija razglasi pravico do prevlade nad Evrazijo, kaj pa porečete na Monroejevo doktrino iz leta 1823?
Ivan Iljin, ruski fašist, ki je zdaj dvorni filozof Kremlja, si je od Schmitta sposodil idejo »predpolitičnega«. Liberalizem si domišlja (nerealistično, seveda), da se politika začne s srečanjem racionalnih posameznikov, ki nato sprejmejo neko obliko pogodbe, Schmitt pa si predstavlja, da se politika začne s kolektivno izbiro kolektivnega sovraga. Kot povzema Iljin (po drugi svetovni vojni, leta 1948), je »politika umetnost identifikacije in nevtralizacije sovražnika.« Z drugimi besedami, ni nujno, da se nasprotovanje liberalizmu ali globalizaciji začne s poskusom definicije norm in praks, temveč lahko izhaja kar iz arbitrarne zatrditve, da so vse norme in prakse subjektivne in svojske nekomu drugemu, da so prej etnografske kakor normativne. Nobena od njih ni boljša od katere druge, zatorej je dovoljeno vse. Vsakršna sled posebnosti pri liberalnih normah ali nepopolnost pri liberalnih praksah postane argument za to, da je dovoljeno vse drugo.
To nasprotovanje možnosti razsvetljene politike zveni fašistično zato, ker je fašistično. Soočamo se z obujanjem fašističnih idej znotraj politike večnosti, torej na nekem novem prizorišču, ki je naše in pripada enaindvajsetemu stoletju. A pri fašizmu enaindvajsetega stoletja očitno manjka ideja volje. Fašisti iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja so svet razuma resno hoteli zamenjati s svetom neizrekljive volje, svet držav in zakona pa s svetom ras in dejanj; toda fašisti našega stoletja so zadovoljni s tem, da oponašajo razsvetljensko politiko in jo ob tem uničujejo odznotraj. Izvorni fašisti so hoteli videti ljudi na ulicah; njihovi budilci si želijo ljudi na kavčih.
Drugače kot fašisti iz dvajsetih in tridesetih let, ki so običajno imeli določeno vizijo distribucije bogastva (od Judov k Nejudom, od enega naroda k drugemu), so današnji fašisti zagovorniki trajne gmotne neenakosti. V Združenih državah je gmotna neenakost zdaj približno enaka, kot je bila leta 1929. Po podatkih Credit Suisse je ena redkih držav s premoženjsko neenakostjo, ki je občutno večja od ameriške, Ruska federacija. Pomenljivo, novo in vredno pozornosti je dejstvo, da fašistične ideje služijo ustoličenju teh neenakosti kot nespremenljivega dela naravnega reda. Politika večnosti deluje v pogojih, kjer se gibanje naprej zdi nemogoče. Pri sodobni Rusiji je pomembno to, da pokaže, kako lahko politika večnosti deluje in se širi.
Z gledišča Združenih držav ali Evrope je vabljivo, da imamo Rusijo za nazadnjaško ali zaostalo. Izhodišče moje knjige je, da je Rusija kvečjemu v prednosti: skozi politiko neizogibnosti je šla hitreje kot Evropska unija ali Združene države in zatorej ne predstavlja njune preteklosti, temveč njuno možno prihodnost. V devetdesetih letih so Rusi izkusili bankrot ameriške politike neizogibnosti: kapitalizem ni obrodil demokracije. V naslednjem desetletju so ruski voditelji opustili evropsko idejo napredka: po začetnem obotavljanju se je Vladimir Putin odpovedal zamisli, da bi Rusija lahko sledila evropski poti k zakonitosti in blagostanju. Po vrnitvi na oblast v vlogi predsednika (leta 2012) je Putin razglasil, da Rusija ni država, marveč civilizacija, in da cilj ni Evropa, temveč Evrazija. Putin se je poleg na Iljina, ki ga je pogosto navajal, skliceval tudi na druge vidike fašistične zapuščine. »Evrazija« je bil priljubljen izraz geopolitičnega antisemita Leva Gumiljova – Putin je citiral tudi njega – v sodobni Rusiji pa je ta termin obudil fašist Aleksander Dugin, ki uživa najširši možni dostop do ruskih medijev. Dugin je dober primer tega, kako fašizem enaindvajsetega stoletja, drugače kot fašizem dvajsetih ali tridesetih let, še celo sam zase ne prevzame odgovornosti: Dugin, podobno kot drugi ruski fašisti, o katerih razpravljam v knjigi, za »fašiste« označuje svoje politične nasprotnike. Shizofašizem je nov in značilen za naš čas.
V okviru politike neizogibnosti vlada prepričanje, da se bodo prednosti v gospodarstvu in tehnologiji samodejno prevedle v vpliv in moč. V Rusiji pa si je napredek dejansko težko zamisliti: zaradi korupcije je družbeni razvoj zelo težaven, saj kleptokrati varujejo svoje položaje, vrhovni kleptokrat pa je predsednik države. Še huje, ker so demokratične institucije postale ritualizirane, nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, ko bo Putin zapustil položaj ali umrl; sama tema je tabu.
Torej je fašistična ideja vodje, ki prihaja iz onkraj zgodovine, zelo koristna; in priskrbi jo Iljin (in še nekaj sodobnih mislecev). Iljin tudi pojasni – v besedilu, ki ga je Putin že navajal –, da bi Rusi morali biti zadovoljni s svobodo v smislu zavedanja lastnega mesta v družbi. Prav tako zagovarja natanko ritualizacijo demokracije. Toda najpomembnejša je njegova temeljna podpora politični neodgovornosti. Nič na svetu ni vrednega, je trdil, razen možnosti končne odrešitve sveta s pomočjo totalitarne Rusije. Nobenih dejstev ni. Edina resnica je Božja enotnost in ruski totalitarizem je edina možnost njene obnove. To odpre pot televizijski in internetni politiki totalne neodgovornosti glede česarkoli, po logiki, da nadzorovanje prebivalstva in oslabitev tekmecev služita nekemu bistvu Rusije. Ni težko opaziti vrednosti takšnih idej za oligarhe enaindvajsetega stoletja.
Razumljivo je, da ruski državljani ne zaupajo svojim voditeljem. Ti voditelji pa to nezaupanje dejansko sprejmejo in ga obrnejo v orožje: seveda lažemo, vsi lažejo, resnice ni. In iz tega nihilizma nastane nova oblika nacionalizma: ker vsepovsod lažejo vsi, je treba dati prednost lastnim lažem pred lažmi drugih. Zato se ruska televizija osredinja na »hinavščino« zahodnih družb in voditeljev, kar implicira, da je Rusija boljša, saj ni hinavska; kajti nihilist vendarle ne more biti svetohlinec, odsotnost hinavščine pa je (kot pri Miltonovem Satanu) prikazana kot vrlina.
Nezaupanje, ki se doma prekuje v orožje, postane orožje tudi na tujem: bistvo ruske ofenzive na Evropo in Združene države je izvoz nezaupanja v dejstva, avtoritete ter institucije. (Na primer, pomislimo na Putinov komentar, da »ne moreš verjeti nikomur«, ki ga je podal na novinarski konferenci s predsednikom Trumpom 16. julija letos v Helsinkih.) Ideja za to ofenzivo ni širjenje kakšnega političnega ideala, temveč spodkopavanje idealov kot takih, ustvarjanje vtisa, da je sleherno delovanje naivno in nesmiselno.

*

Ta knjiga je mišljena kot zagovor zgodovine in torej kot zagovor odgovornosti proti determinizmu. V vseh razen v enem pogledu je precej konvencionalno, celo konservativno zgodovinsko delo: opira se na primarne vire v relevantnih jezikih, giblje se naprej po času in ponuja sintetično interpretacijo dogodkov. Neobičajna je le po tem, da je zgodovina sedanjega trenutka.
Čas je iz sklepa pahnjen, kot se je izrazil Hamlet; nelagodje, ki ga občutimo vsak dan, je drsenje iz ene časovnosti v drugo, od neizogibnosti k večnosti. Zgodovina pa lahko, se mi zdi, pokaže, da čas ni nujno del anatomije velikih idej. Zgodovina nam da slutiti tako strukture kot njihove meje; tako to, kar je v naši moči, kot tudi tisto, kar ni. Lahko nam pomaga usvojiti čas.
Zgodovina sedanjega trenutka nas lahko torej pripelje do praga tistega resničnega vprašanja: če vemo, kaj je možno, se moramo vprašati, kaj je zaželeno. Zgodovina ne odgovarja na vprašanja o dobrem in zlem, nas pa opominja, da ta vprašanja lahko zastavimo.

Prevod: Aljoša Kravanja, Luka Lisjak Gabrijelčič