Tainan, 14. marca 2020
Ker se mi iz domovine množijo vprašanja o koronavirusu, sem se odločila, da opišem svojo izkušnjo z epidemijo v Tajvanu, kamor sem v začetku januarja prispela na pisateljsko rezidenco. Tajvan spada med države, ki so epidemijo koronavirusa uspešno zajezile. Naivno sem verjela in upala, da bodo to dragoceno izkušnjo in know-how sprejele tudi druge države oziroma da jo bo kot globalno zaščitno mrežo za preventivo in nadzor nad boleznijo uporabila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Evropa bi se lahko česa naučila. A Tajvan je izoliran, ker zaradi pritiskov Kitajske niti ni bil sprejet med članice WHO. Zato se mora zanašati na lastne sile, ničesar ni podcenjeval. Z grozo opazujem, kako nepripravljena je Evropa, čeprav se že vse od izbruha epidemije na Kitajskem govori o morebitni pandemiji.
Tajvan od samega začetka ni ničesar podcenjeval, vlada je ukrepala hitro, stvarno, z ekipo strokovnjakov z natančnimi navodili. Glavno besedo je imel epidemiolog, šef kriznega centra. Chen Chien-jen je zdravnik, znanstvenik in strokovnjak za infekcijske bolezni. Vlada je ravnala izključno v skladu z njegovimi napotki. Govoril je vsak dan, državljane pa sta stvarno obveščala tudi tajvanska predsednica Tsai Ing-wen, ki so ji volivci na januarskih predsedniških volitvah podaljšali mandat za naslednja štiri leta, in premier Su Tseng-chang. Na javni televiziji je predviden čas za redno in relevantno obveščanje prebivalcev celotne države. Tajvanskim državljanom se ni bilo treba ubadati z lažnimi, nasprotujočimi in zavajajočimi informacijami. Pri vsakem okuženem so zabeležili natančne podatke o tem, kje se je gibal, s kom je prišel v stik, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Večina okuženih je ozdravela, tu je na visoki ravni tudi zdravstveni sistem, saj spada k prioritetam vlade. Država je leta 2003 doživela epidemijo sarsa in se naučila, da ne sme podcenjevati nobene podrobnosti. Po pojavitvi koronavirusa je življenje potekalo normalno, a z določenimi omejitvami in z gotovostjo, da so razmere pod nadzorom. O paniki (kaj šele o »ropanju« trgovin) tukaj ni bilo niti sledu. Vrhunec epidemije, ki se mu približuje Evropa, je bil v Tajvanu januarja in februarja. Tajvan je nemudoma zagotovil zaščitne maske in dezinfekcijska sredstva za vsakega državljana, in sicer za vsakega vsaj 3 kose. V vsej državi je bila poenotena cena zaščitne maske v protivrednosti 0,20 €, premier pa je razglasil strogo prepoved prekupčevanja z zaščitnimi maskami z zagroženo večmilijonsko kaznijo. Testiranje za koronavirus je bilo na voljo vsem in brezplačno. Na človeški nesreči se ne služi. V Južni Koreji so uvedli tudi takšno postajališče za avtomobile, da vozniku ni bilo treba izstopati iz avta: spustil je okno in test je bil opravljen na kraju samem. Na urgentnih zdravstvenih postajah (nemudoma so organizirali 24 tovrstnih postaj po vsej državi) sta bili v prostoru zmeraj prisotni samo dve osebi, da se ljudem ne bi bilo treba gnesti po bolnišnicah. Promet ni bil omejen. Potekala je redna dezinfekcija podzemne železnice, vlakovnih kompozicij, avtobusov, vlakov in letal. Nihče ni zapuščal doma brez zaščitne maske, na vseh javnih prireditvah je bil določen razmik med stoli in vrstami. Restavracije niso bile zaprte, tudi gledališča ne in prav tako niso odpovedovali javnih prireditev.
Previdnost je na mestu, panika ni. Paradoksalno sem zdaj v državi, ki je varna. Vsem, ki me kličejo, češ naj se takoj vrnem na Češko, pravim, da je prav nasprotno, vsi bi morali biti v Tajvanu. To je zrela, delujoča demokracija. Demokracija, ki zna ukrepati v kriznih razmerah. Nevidni koronavirus je, kot se kaže, tudi družbeni virus, saj je razgalil slabosti politikov in sistemov, v katerih živimo.
Tainan, 15. marca 2020
Ne pozabite, da januarja še nihče ni vedel za virus, živeli smo v veliki negotovosti. Totalitarna Kitajska je informacije zamolčevala (pretresljiva je usoda kitajskega zdravnika Lija Wenlianga, ki je na neznani virus opozoril že decembra in bil označen za »sovražnika države«). Svetovna zdravstvena organizacija je bila o valu pljučnice neznanega izvora v Wuhanu obveščena šele 31. decembra 2019.
Še isti dan so v tajvanskem glavnem mestu Tajpej sklicali zdravstveni posvet. Pri potnikih neposrednih letov iz Wuhana so preverjali, ali imajo visoko temperaturo in morebitne znake oteženega dihanja. Že 5. januarja so pričeli z iskanjem vseh, ki so bili v Wuhanu v predhodnih 14 dneh in so imeli vročino ali znake okužbe zgornjih dihal.
Takrat seveda testa za neznani virus še niti ni bilo, zato so sumljive primere testirali za skupno 26 virusov, vključno s sarsom in drugimi boleznimi dihal. Ljudje s simptomi so bili v karanteni in zdravstveni delavci so jih obiskovali na domu. Presojali so, ali potrebujejo bolniško oskrbo in v naslednjih tednih so vrednotili svoja opazovanja.
Sedemindvajsetega januarja je bila sprejeta odločitev, da podatke Nacionalnega sistema zdravstvenega zavarovanja primerjajo s podatki imigracijskih uradov, matičnega registra in registra prijav tujcev. Tako so lahko identificirali praktično vse, ki so bili v zadnjih 14 dneh na tveganih območjih. Nacionalno zdravstveno vodstvo v kriznih razmerah (NHCC – National Health Command Center) je za oblikovanje tega sistema potrebovalo en dan.
Po zaslugi natančnega načrta in pravočasnega odziva so razmere ostale pod nadzorom. Petnajstega januarja – dva tedna, preden je izbruh infekcije za globalno krizno situacijo razglasila WHO – je Tajvan ustavil izvoz zaščitnih mask in respiratorjev do dopolnitve lastnih zalog. NHCC je postalo koordinacijsko središče, pod katerim deluje tudi novonastalo Centralno vodstvo za primer epidemije (CECC – Central Epidemic Command Center). Tajvan je za dva tedna podaljšal počitnice, povezane s praznovanjem kitajskega novega leta, ko je bila nevarnost največja. Tedaj je več sto tisoč ljudi potovalo v epicenter okužbe, na Kitajsko, in nazaj. Družine so se obiskovale po vsej državi. Ministrstva, odgovorna za delovanje gospodarstva, so nemudoma uvedla stimulacijske ukrepe za ranljivejše panoge, zato so gospodarske izgube v Tajvanu minimalne. Tajvan kmetov, obrtnikov in podjetnikov ne obremenjuje z birokracijo, nasprotno, podpira jih z ugodnostmi, zlasti lokalno malo podjetništvo, kar je v tovrstnih situacijah neprecenljivo.
Ta demokratična država, ki je med krizo s koronavirusom celo izvedla predsedniške volitve, se uspešno bori proti epidemiji in je v precejšnji meri preprečila širjenje okužb. Prebivalstvo in strokovnjaki nikoli niso označili nobenega ukrepa za alarmantnega ali neustreznega, in to niti v prvih dneh, ko so bile priporočene zaščitne maske, čeprav niso našli še nobenega primera okužbe.
Fascinantna je bila tudi profesionalnost pri obveščanju. Bilo je stvarno in pomirjajoče. Minister za zdravje Chen Shih-chung je že na samem začetku odkrito spregovoril in povedal, da je kljub vsem uspehom prenašanje med prebivalstvom srednjeročno neizogibno. In današnji rezultat? Do marca je bilo 48 primerov obolelih, vključno z eno smrtjo (bolnik je imel resne zdravstvene težave), nekateri bolniki pa so že okrevali. Okužil se ni niti en zdravnik. Trije okuženi iz vrst zdravstvenega osebja so prišli v stik s pacientom, ki so ga v bolnišnico pripeljali zaradi druge bolezni, torej brez očitnih simptomov prehlada, pozneje pa so ugotovili, da je bil okužen.
Na začetku februarja so povečali izdatke za raziskave cepiva proti koronavirusu. V javnem potniškem prometu in povsod drugod, kjer se gnete veliko ljudi, skorajda ni bilo videti nikogar brez zaščitne maske. Poleg tega že več let obstaja zelo učinkovit sistem javne higiene, vključno z javnimi stranišči na vsaki postaji podzemne železnice, ki so brezplačna, z zgledno vzdrževano čistočo in dezinfekcijskimi sredstvi.
Nasploh je Tajvan med prvo deseterico držav z najučinkovitejšim sistemom zdravstvene oskrbe. Zato je velika škoda, da januarja zaradi pritiskov češke vlade ni prišlo do srečanja predsednika češkega senata s tajvanskimi oblastmi, ki bi lahko bilo vsestransko plodno.
Mikrosituacija, ki jo dobro kaže Tajvan: ko je država imela dovolj zaščitnih mask, jih je v okviru humanitarne pomoči pošiljala na Kitajsko, torej v državo, ki Tajvanu zanika pravico do obstoja in mu skozi usta kitajskega predsednika grozi z vojaško invazijo. Tajvan je že predtem brezplačno (!) podaril več sto tisoč zaščitnih mask Avstraliji (med požarom) in državam, v katerih je prišlo do izbruha vulkana. Kolikor vem, se češka vlada na januarski poziv o humanitarni pomoči Kitajski ni odzvala z obrazložitvijo premierja, da zaloge zaščitnih mask potrebujemo za češke državljane, zdaj pa se je pokazalo, da je bila to zgolj gesta in gola laž – zaščitnih mask in respiratorjev nimajo niti češki zdravniki.
Organizacija WHO obravnava Tajvan kot visoko rizično območje ne glede na realno stanje, in to samo zaradi politike in sklepanja kupčij, saj s Tajvanom ravnajo kot s Kitajsko, z vsemi posledicami, kar jih to povzroča, na primer glede omejevanja potovanj državljanov. Hkrati je WHO zavrnila dostop države do ukrepov mednarodne pomoči (saj mora vse te ukrepe potrditi totalitarni Peking).
Tu nikoli ni bilo panike, pa tudi ne pretiranega optimizma, preprosto je napočil čas previdnosti. In vsa priporočila so bila predvsem psihološkega pomena, ljudje niso imeli občutka nemoči. Primere okužbe v Evropi in skoraj povsod zunaj Azije so povzročili ljudje, ki so v države pripotovali z letalom in ki bi jih teoretično gledano lahko pravočasno preverili. Virusa ne bo zaustavila nobena meja in nobena brzostrelka, to ni kitajski, temveč človeški virus, zahteva skupno ukrepanje in solidarnost vseh držav. Lokalni krizni štab strokovnjakov je skrbel za to, da bi se življenje nadaljevalo normalno, saj panika in stres zgolj oslabita človeški organizem in njegov imunski sistem.
Praga, 30. marca 2020
Tajvanski uradniki so lahko hitro ukrepali, ker je bila javnost pripravljena upoštevati vladne odredbe. Večina Tajvancev je doživela epidemijo sarsa, mnogi se spomnijo tega težkega obdobja. Nova epidemija je v ljudeh vzbudila prijazno solidarnost in občutek pripadnosti. O medsebojni in socialni pomoči se govori precej več kot o gospodarstvu. V življenju ni nič tako pomembnega, kot je prijateljstvo. Tajvan je krepko vlagal v znanstvene raziskave na področju medicine, nenazadnje mu v zadnjih desetletjih s strani Kitajske grozi tudi nevarnost uporabe biokemičnega orožja. Skupine raziskovalcev so se pri priči lotile priprave množične proizvodnje diagnostičnega testa za covid-19. Za cilj so si zastavile hiter test, ki rezultat pokaže po dvajsetih minutah.
Tajvan se je trudil, da bi se izognil prepovedi zapuščanja doma. Tudi tukaj je v zgodovini (za časa okupacije in belega terorja) v imenu »varnosti« prihajalo do zlorabe oblasti. Tajvanci vedo, da državljana ni mogoče reducirati na »prenašalca virusa«, mu vzeti človeško dostojanstvo, omejiti svoboščine in ohromiti institucije, kar zgolj vodi v novo negotovost. Globalizacija prinaša problem, ki se mu je Tajvan izognil: ne zanaša se samo na proizvodnjo izven svojih meja. Grozljivo je gledati koncentracijo proizvodnje nekaterih dobrin v eni sami državi. Zato smo odvisni od medicinskih pripomočkov in nekaterih zdravil s poreklom iz Kitajske ali Indije, kamor so proizvodnjo preselili zaradi poceni delovne sile. To so slabosti tržnega gospodarstva. Tajvan se je naučil biti samozadosten. Podpira malo, družinsko podjetništvo, lokalne kmete in raznolikost, ne pa monopolov in monokulture. To pomeni, da ima regionalno samooskrbo, mi pa se zdaj sprašujemo, kako bomo preživeli. Kot razvit industrijski narod smo se navadili, da na policah supermarketov v vsakem letnem času najdemo vsa živila iz tujine, a šepred nekaj tedni je bila misel, da ni nujno, da je tako, absurdna. Koronavirus mnoge na videz nesmiselne scenarije spreminja v realnost.
Za primer karantene obstajajo priporočila kriznega štaba, v katerem ne manjka ekipa psihologov. Ta so priporočila so okvirna: odpornost imunskega sistema je dana tudi z gensko zasnovo, stopnja psihične in telesne obremenjenosti v stresnih situacijah se lahko razlikuje. Nudenje pomoči in izmenjav izkušenj z drugimi sta tu lažja zaradi skupnosti npr. budističnih templjev, ki v vsakdanjem življenju delujejo kot skupnostni centri (za razliko od Kitajske imajo tu svobodo govora in versko svobodo). Pomembno je ohraniti strukturo in red posameznih dni. Ne obremenjevati uma z načrtovanjem (dandanes načrtuje virus), ne osredotočati se na materialne stvari. Ogrodje dneva je skupni čas za obrok ob določeni uri in redni program, ki je odvisen od starosti družinskih članov. Otroci so zelo dovzetni za vse, treba jih je poslušati z empatijo, jim razlagati, spremembo dojemati tudi kot možnost za preureditev življenjskih vrednot in utrjevanje družinskih vezi. Starejšim otrokom je v oporo šola, morda še učenje kakega drugega, tujega jezika (kar je v primeru Tajvana japonščina). Mlajšim so v pomoč igre in skupno izmišljanje zgodb (pravljice si sproti sami ilustrirajo). V okviru psihohigiene je zdravo obdržati nekaj časa samo zase in to izmenjavati s skupnim časom (tukaj se priporočata joga in meditacija). Redna aktivnost (razdeljena v pregledne časovne intervale) je pomembna za mentalno higieno, um se usmeri v trenutno nalogo, ni prostora za tesnobno premlevanje, ki lahko vodi v depresijo. Bistveni so razstrupljanje od novic, povezovanje s prijatelji, humor, družbena solidarnost, digitalizacija (za šoloobvezne otroke obstaja sistemska pomoč v primerih, kadar gospodinjstvo nima tehnologije, potrebne za spletni pouk). Strukturo dni pomagajo ohranjati dnevniški zapisi, ki pozornost osredotočajo na sedanjost. V Tajvanu se čuti tudi japonska tradicija tankočutnega opazovanja premen narave. Če pri konfliktnih posameznikih naraščajo frustracija, stres in agresija, je treba pravočasno preprečiti domače nasilje, varovati najranljivejše člane gospodinjstva, torej otroke, in se obrniti na strokovnjake.
Tajvan se odziva na realnost. Proizvodni obrati so povečali produkcijo zaščitnih mask glede na potrebe. Hkrati so Tajvanci zelo previdni, če opazijo, da kaka država izkorišča situacijo in pomoč povezuje s političnimi pogoji, ekspanzivnostjo in propagando. Opazujem drugačno obnašanje Evrope. Kitajska in Rusija se ne menita za srčno dobroto, ne obnašata se nesebično, to sta avtoritarni državi, propagandistično zapolnjujeta vrzel, ki jo je na žalost sprostila Evropska unija. Hočeta si okrepiti politični vpliv in v stiski oslabiti ne le Evropo. Koronavirus je vsem nastavil zrcalo. Humanitarna in gospodarska kriza, ki jo je povzročil koronavirus, je tako ogromna, da lahko zamaje in ogrozi legitimnost kateregakoli političnega in ekonomskega sistema. Ne virus, politiki so del glavnega problema. Pa tudi sicer se neopazno približujemo kitajskemu modelu, na primer s sporazumom s telekomunikacijskimi operaterji, da bo država zaradi koronavirusa lahko spremljala gibanje ljudi.
V Italiji in Avstraliji naraščajo dvomi o kitajski pomoči, zaščitne obleke in dezinfekcija niso primerne za uporabo (februarja je pricurljalo v javnost, kako škandalozno so kitajske firme prekupčevale z rabljenimi zaščitnimi maskami). Tudi reklamacije iz Španije, ki se nanašajo na nedelujoče teste kitajskega proizvajalca, kažejo, da Kitajski ne gre za bolne. Dobrodelnost je povezana s pogojem, da prejemniki pomoči ne kritizirajo kitajskega kršenja človekovih pravic in da kitajskega predsednika slavijo kot modrega voditelja. Vrsta menedžerjev in državnikov se odreka svobodi, dostojanstvu in izgublja samospoštovanje (kitajsko vodstvo slavi srbskega predsednika, ki je poljubil kitajsko zastavo). Nič nimam proti hvaležnosti za pomoč v stiski, le naj bo izražena vsem, vsaki državi enako, in ne sme voditi k temu, da ni mogoče govoriti in pisati resnice o dejanskih razmerah na Kitajskem. Nikoli ne bom pozabila tajvanskega januarja. Dejstva, da je za sedanje razmere krivo kitajsko vodstvo. Kitajski politiki so dolgo mešali meglo in lagali, od decembra so skrivali vso resnico o epidemiji in tako podpirali širjenje virusa onkraj meja države. Treba je opozarjati na odgovornost in etiko, ki raste iz samega dejstva, da smo živi in da si ta planet delimo z drugimi. Niti v času, ko gre za preživetje, se ne smemo odreči svobodi in dostojanstvu.
Prevod: Tatjana Jamnik
Radka Denemarková je češka pisateljica. V začetku januarja je pripotovala v Tajvan na pisateljsko rezidenco v mestu Tainen. Izvirnik tega besedila je bil v treh delih objavljen v rubriki Blog na njenih uradnih spletnih straneh www.denemarkova.eu.