Pred dobrim mesecem so se odvile volitve v evropski parlament. Za nekaj dni so vzbudile veliko vznemirjenje, vrsta komentatorjev je navdušeno ugotavljala, da po koncu serije Igra prestolov le imamo nov objekt politične drame. Za trenutek se je zazdelo, da je v tem entuziazmom nad relativnim kaosom izida ta izmuzljiva kreatura politično enotne Evrope zablisnila v vsej dejanskosti.
Potem je vse hitro za dolgo potihnilo. V resnici pa bi izid lahko pospremili še s kakimi bolj senzacionalističnimi spekulacijami, ne le z medlimi opažanji, da nacionalisti le niso zmagali, da pa se je prevlada rdeče-modrega centra skrhala: med drugim je celina na karti izidov izgledala naravnost razklano. Sicer zmagovita ljudska stranka je zahodno od Rena skoraj marginalna, obratno pa se denimo »zeleni val« vzhoda Unije ni dotaknil.
Še ena manjkajoča refleksija je bil razmislek o nekem porazu, ki je v marsičem šel proti trendom teh volitev. Nosilni stranki sistema sta izgubljali in Evropa se je premaknila nekoliko v levo, toda povezavi strank skrajne levice to ni koristilo; nasprotno, utrpela je relativno najhujše izgube in iz petega zdrsnila na zadnje mesto v parlamentu.
Skupina GUE/NGL v parlamentu povezuje stranke, ki se od leve sredine ločujejo predvsem po izraziteje kot po programskih točkah – načelni antisistemski drži. Izid volitev je tako potrditev presenetljivega dejstva politične sedanjosti, da ima levica težave z mobilizacijo jeznega glasu proti »establišmentu«. Nezadovoljstvo nad levo sredino je volivce pripravilo zgolj do prebega k alternativni levi sredini.
Zdi se, da levico, ko gre za evropsko raven politike, bolj kot sicer ovirajo notranje napetosti njenega političnega ideala. Ta po eni strani zahteva, da se družba, »mi vsi«, samodoloči kot celota (centralizem), obenem pa se to samodoločanje (torej oblast) ne bi smelo goditi prav daleč od slehernika (avtonomija). Na nacionalni ravni ta ideja enotne politične skupnosti še nekako vzdrži, na evropski pa očitno zaide v težave: evropski odločevalski aparat prav gotovo nismo »mi«, vsaj nihče se še ni zares odločil tako misliti.
Levica tako glede EU tipično ponuja skeptično analizo z dvoumno podporo. Kot pogoj njene vzdržnosti predpisuje radikalno prenovo institucij, kar ima smisel le kot pomik k centralizaciji, obenem pa zadržuje načelno kritično držo do EU kot »njihovega« projekta, »projekta kapitala«, s katerim morda raje ne bi imeli nič (četudi po mučnem kaosu brexita nihče več resno ne pomisli na izstop, obenem pa se – drugače kot na začetku desetletja – ne zdi več prav verjetno, da bi se EU lahko kar sesula).
To dvomišljenje morda ni brez teoretske podprtosti, je pa porazno v političnem oziru. Tudi če ima vsako od stališč neko lastno logiko, pa vsako implicira povsem drugačen projekt in smer delovanja. Politična sila, ki se ne more ločiti od nobenega od njiju, ne vzbuja zaupanja, da bi lahko dosegla karkoli.
Še bolj uničujoče pa je, da s to razlomljeno politiko navsezadnje zgreši vse potencialne volivce. Tu je bil pomenljiv evropski neuspeh Corbynovih Laburistov v Britaniji (ki sicer sodijo v skupino socialdemokratov, a so sedaj v marsičem bližje vlogi skrajne levice). Poskus, da bi po desetletjih blairovskega pomika v desno obnovili stike z delavskim razredom, ki se je vmes oklenil brexita, se tu ni posrečil. Obenem pa je urbani del volivcev prehajal k zelenim in liberalcem. Zavračanje jasne opredelitve glede brexita je namesto povezovanja povzročilo, da sta oba pola volivcev v stranki videla nasprotnika.
Nemara je ta ločitev splošna in temeljna. Tip volivca, ki je nagnjen k idejno levemu glasu za obče dobro (okolje, davčna pravičnost, manjša neenakost, ipd.), je tudi tip volivca, ki je v grobem sprijaznjen z dejstvom, da se bo operativa pač odvijala nekje drugje – sprijaznjen je z reprezentacijo. Zahteva/obljuba demokratizacije EU, s katero se levica pogosto hoče razmejiti od leve sredine, teh volivcev ne bo posebej ganila. Izkušnja evropske demokracije je morda revna, toda ali je bistveno revnejša kot izkušnja nacionalnih demokracij? (Večina občutja nedemokratičnosti EU politike morda izvira prej iz šibke medijske pokritosti – udeleženi nismo niti kot gledalci. V času po teh volitvah se tu spet zamuja izvrstna priložnost.)
Na drugi strani imamo tip volivca z držo »Kaj nam imajo oni za govorit?« Zanj je EU še ena, najbolj tuja instanca, ki mu krati avtonomijo. Toda tak volivec bo redko našel razlog, da s svojo jezo podpre levico. Zakaj ne bi šel do logičnega zaključka in volil ene od nians suverenistične desnice?
Stopnja glasu za levico je predvsem barometer nezadovoljstva nad družbeno dejanskostjo v luči nekega načelnega ideala, kakšna naj bi ta bila. Neuspeh levice lahko pomeni, da je vse super – lahko pa tudi, da sploh nimamo izgrajenega ideala, kako bi bilo treba sobivati v gigantskih političnih konglomeratih, kot je EU.