Mišljenje se večinoma začne (ter samega sebe pojasnjuje) z mišljenjem, medtem ko medijska znanost (ali znanost komputacije) začne s tehnologijo ter distinktivnim lógosom ali, bolje, tehnológosom. Na ta način lahko razumemo, zakaj je (bila) filozofija od nekdaj dominantni način vkodiranja in sintetiziranja abstrakcij(e), zakaj je imela primat nad beleženjem (in pojasnjevanjem) globalnih transformacij v mišljenju prek njej lastnih konceptov, četudi vemo, da je vse koevolutivno in da npr. spremembe v ontologiji in metafiziki korelirajo s spremembami v matematiki ter da npr. Leibnizova in Spinozova filozofija direktno sovpadata z iznajdbo diferencialnega računa.
Kar hočem reči, je, da sta mesto abstrakcije in način njenega pojasnjevanja deloma arbitrarno izbrana, saj je vpliv abstrakcije reflektiran na vseh družbenih ravneh in področjih raziskovanja, filozofija kot (le) eden izmed jezikov pa morda ni najboljši in najoptimalnejši način za nadaljevanje in operacionalizacijo tega trenda – tovrstnega vzorca v nastajanju. To je vsaj trditev, ki jo bomo poskušali podkrepiti v nadaljevanju.
Medijska znanost se v tem smislu predstavlja kot nova metafizika, saj abstrakcijo beleži (in operacionalizira) z druge strani. Kittlerjevo nezadovoljstvo z medijskimi študijami (in ne medijsko znanostjo) temelji na dejstvu, da medijske znanosti ne razume kot le še eno izmed področij raziskovanja, ki bi se na enostaven način sinhroniziralo z ostalimi polji v npr. digitalni humanistiki, temveč kot tisto izjemno področje, ki vsebuje ključne filozofske konsekvence ali, natančneje, transformacije. Kittlerja zato od samega začetka mnogo bolj pritegnejo matematika, fizika in računalništvo ter vojaškoindustrijski kompleks (oziroma tehnologija sama) kakor koncepti in razprave v humanistiki in družboslovju. Nasploh velja, da medijske študije, vključno s komunikologijo, niso proizvedle avtonomnih konceptov in posledično niso sprevidele potenciala v ukvarjanju z mediji ali, širše, tehnologijo, razumevanje njene materialnosti in abstrakcije pa je bilo ravno zato podteoretizirano. V tem teoretskem okviru, kjer medijske študije inspiracijo iščejo v diskurzu in kulturnih študijah, tehnologija niti ni mogla biti zares obravnavana.
Metafizična predpostavka medijske znanosti je v tem, da se koncepti (in abstrakcija sama) nahajajo v tehnologiji. To je bila slabo razumljena in eksplicirana teza medijskih študij in medijske arheologije, pri čemer je treba v tem kontekstu izpostaviti predvsem tri (ali morda štiri, če k seznamu prištejemo še Harolda Innisa) avtorje: McLuhana, Kittlerja in Wolfganga Ernsta, ki so odločilno pripomogli k (samo)razumevanju tega projekta. Prva dva sta dotične uvide še vedno posredovala na pretirano fetišiziran ali, Laruellovsko rečeno, amfibijski način, kar je s seboj prineslo kritiko tehnološkega determinizma, ki je njihove uvide nemudoma zastrla, medijsko raziskovanje pa preusmerila v druge (manj pomembne) smeri raziskovanja. Najbolj sofisticirano polje raziskovanja v medijskih študijah, medijska arheologija, je bila zato zelo enostavno subsumirana v klasične raziskovalne smeri, kar je povzročilo njeno historizacijo in izgubo fokusa. Njeni najboljši poskusi o kodi dandanes razmišljajo prek koncepta moči in ne abstrakcije, najbolj radikalne uvide pa nadomešča raziskovanje historičnih okoliščin vznika (in nekritičnega prevzemanja) koncepta informacije s strani francoske (post)strukturalistične tradicije, če tu izpostavim najzanimivejši primer, prihajajočo knjigo Bernarda Dionysiusa Geoghegana.
Medijska znanost ima privilegirano mesto za razumevanje abstrakcije. Ker slednjo najde v računalniku, je v prednosti pred ostalimi polji raziskovanja, tj. tudi filozofijo in njeno 2500-letnim ukvarjanjem z mislijo (če se tu navežem na argument Reze Negarestanija v knjigi Intelligence and Spirit), saj je inherentno zvezana s (konceptom) komputacije, to je z novim slojem generativnosti, ki označujejo nove (z)možnosti in limite mišljenja, te pa se koevolutivno kažejo tudi v sodobnih filozofskih dilemah, npr. tezi simulacije in/ali so možgani (ali celo vesolje) pravzaprav računalnik. Manovicheva (in Brattonova) trditev, da teorija postaja softver, ni nič drugega kot spoznanje, da se abstrakcija nahaja in operacionalizira drugje: bodisi v računalniškem vezju in hardveru, kot je to izpostavljal Kittler, bodisi v podatkovni bazi kot novi kulturni formi postmoderne subjektivnosti. A medtem ko je Kittler abstrakcijo še vedno ohranjal v zaporu hardvera ter s tem zamejil naravo njene transformacije, tj. da meje računalnika postajajo meje sveta, je Ernst prek (metafizičnega) koncepta tehnológosa končno popravil napako. Zadnji medijski arheolog in prvi medijski znanstvenik (ali znanstvenik komputacije) mišljenja ni zoperstavil materiji, tj. ni ponovil zahodne metafizične redukcije, ki kot antitezo lógosu postavlja inertnost materije, temveč materijo mišljenju, s tem pa v slednje vpeljal nove kriterije in limite ter (z)možnosti delovanja, tj. implementacije. V slovenskem kontekstu bi lahko dejali, da ima komunikologija že lastne junake, in sicer Shannona in Turinga, in da ji ravno zato ni treba iskati legitimacije drugje.
Do vznika tehnológosa ni bilo jasno, na kakšen način mediji »determinirajo naše situacije« in na kakšen način so (domnevno) avtonomni, kajti večinoma so se rešitve iskale v hardveru in ne abstrakciji sami. Tudi zaradi površnih kritik tehnologije (in instrumentalnega razuma) se je spregledal pomen nove dialektike med umom in materijo, ki jo je po Ernstovem prepričanju prvi (do)končno izpostavil (in realiziral) Turing, in sicer z mehanizacijo matematike oziroma rešitvijo (meta)matematičnega problema iz formalne logike s pomočjo (Turingovega) stroja in ne obratno. Abstrakcijo se po novem da implementirati, s čimer novi koncepti vznikajo v komputaciji, ta pa posledično spreminja abstrakcijo in same pristope raziskovanja, celo sámo epistemologijo. V mišljenje se prikradejo nove omejitve (npr. ponovno zanimanje za konstruktivno matematiko, saj klasična matematika operira z neskončnimi funkcijami, ki so nekomputabilne ter posledično preblizu svinčnika in papirja, ne pa komputacije) in kriteriji: nov, sredstva upoštevajoč (resource-sensitive) pogled na realnost, kjer ni več razlike med mišljenjem in delovanjem. Kjer je računalniška koda realno subsumirala pisavo, s tem pa človeško mišljenje ne le formalno, temveč tudi realno preobrazila – sodobna fetišizacija praktičnosti (in materialnosti) je fetišizacija implementacije, tudi naravni jezik(i) postaja(jo) vedno bližje navodilu, o čemer priča ne le zanimanje za pop psihologijo, temveč tudi novodobne guruje, kot je Andrew Tate. Implementacija izpostavlja dejstvo, da se sedaj (vsaj v principu) da vse implementirati, edini kriterij (in smoter delovanja) pa postaja tovrstna (z)možnost operacionalizacije realnosti.
Tehnološki determinizem posledično ne določa vedenja, kot je bilo to zmotno razumljeno, tu ne gre še za eno vprašanje svobodne volje (še ena zabloda), temveč abstrakcijo oziroma način(e), na katere(ga) je ta podana. Nova komputacijska ontologija je uspešna zato, ker teži po implementaciji, njena splošnost pa iritira kritike, ki lahko le zanikajo njene vedno bolj sofisticirane učinke – koga briga, da veliki jezikovni modeli počno vse možno, celo pišejo računalniško kodo? Podobno kot pri kapitalu, torej še (ali le) eni komputaciji, je tudi v tem primeru nemogoče napovedati njene meje, tj. (z)možnosti operacionalizacije, saj se vse steka v to smer, vse (do)sedanje težave pa so ravno zato (slej ko prej) razrešene oziroma spremenjene. Ne le naše (samo)razumevanje, temveč tudi sam način raziskovanja se prilagaja tem tendencam ter skrbi za zmanjševanje kratkih stikov in najdbo optimalnejših poti, ki bodo kreativni potencial komputacije tem bolje koristile in manifestirale v obstoj. Kot to izpostavlja Michael Levin, so vse kognitivne teorije že inženirske odločitve, kar ne le izpostavlja diagramatični potencial teorij, tj. njihovo (z)možnost delovanja oziroma implementacije, temveč tudi da neinženirska vprašanja izgubljajo veljavo proti inženirskim. Na podkastu Lexa Fridmana se Levin ravno zato zelo vljudno izmakne vprašanju o (naravi) zavesti, kajti zavest zanj, tj. za pionirja sintetične biologije, ni relevantno vprašanje. Levine razpravlja le o kogniciji in agenstvu pametnih materialov, medtem ko Joscha Bach, ne le kognitivni znanstvenik, temveč tudi pionir tovrstnega komputacijskega (samo)razumevanja, trdi, da zavest ni nič drugega kot »control model of our attention«. Ne le da v tej definiciji ta ni več obremenjena s težkim problemom zavesti, temveč je tudi nekaj, kar je lahko implementirano na drugem, tj. neorganskem substratu, kar zopet izpolni inženirsko komponento definicije.
Izvirni greh medijske znanosti ali, natančneje, medijske arheologije – medijska znanost ali znanost komputacije mora to v večji meri šele postati – je bila (pretirana) osredotočenost na tehnološko matrico oziroma logiko, ki naj bi jo našli v tehnologiji, in ne komputacijo in njeno univerzalnost – pred Ernstom se je namreč v njej iskalo a priori pogoje mišljenja in delovanja in ne le partikularno logiko, podobno npr. razvoju orožja skozi čas. Medijska arheologija, podobno kot to velja za medijske študije, je žrtev lastnega imena, saj jo napotuje na napačno stvar: v tem primeru medijske artefakte (in načine tovrstnega spajanja in oplajanja) oziroma tehniko ter ne tehnologijo in koncepte, ki so še vedno klasični in ne komputacijski; ki ne izpostavljajo novega razmerja med umom in materijo, saj mišljenje še vedno razumejo preveč ločeno od materije: kot nekaj, kar je sicer določeno (in transformirano) s strani materije (npr. v primeru pisave in tovrstne formalne subsumpcije mišljenja: občutek za linearni čas, vzročno-posledično mišljenje), ne pa nekaj, kar se v materiji zgodi (oziroma operacionalizira). Tu lahko izpostavim začetke materialistične medijske teorije, prve začetke te generalne zmote, predvsem Innisa ter njegovo distinkcijo med časovno in prostorsko pristranimi mediji, oziroma na kakšen način je npr. papir prostorsko pristranski artefakt, ki s seboj prinese vznik nacionalnih jezikov, imperialnih sil, zaton krščanstva in še marsikaj drugega. Nekaj podobnega počne Kittler, resda na bolj ambivalenten in sofisticiran način, ko v kinosprožilcu najde zametke vojaške tehnologije ali pa v načinu shranjevanja, beleženja in procesiranja informacij gramofona, kina in pisalnega stroja Lacanovo triado realnega, imaginarnega in simbolnega. V pionirskih poskusih medijske znanosti (s filozofskimi ambicijami) materija še ne misli, kar ponazarja tudi Ernstova opazka, da »po obdobju tehnomatematično dobro definiranega komunikacijskega inženirstva in materialistične medijske teorije (Kittler, Shannon) sedaj bolj spekulativen materializem premesti tehnološko sceno« (Wolfgang Ernst. Technológos in Being: Radical Media Archaeology & the Computational Machine. London: Bloomsbury). Tehnológos v biti, seveda.
Znanost komputacije je znanost, kjer misel (do)končno postane materialna in operativna: kjer se, kot to izpostavlja David Spivak, »materija in vzorec srečata«. Najbolj preprost prikaz tega metafizičnega stičišča, tj. točke, kjer simbolno postane realno in realno simbolno, najdemo v tranzistorju, pri čemer je ta hkrati stvar, ki udejanja komputacijo in vzorec, ki je implementiran. Ernst je medijsko arheologijo naposled le rešil ujetosti v preteklost, saj je v ospredje dal nove, časovnokritične koncepte (npr. soniciteta), ki ne le izpostavljajo, da medij v fazi procesiranja signala to šele postane, temveč da je ravno procesiranje časa bistvena stvar računalnika (in sveta samega): da ima torej računalnik svoj avtonomni čas, kar še enkrat več izpostavlja filozofske konsekvence Ernstove teorije, npr. dejstvo, da je ravno čas ključen koncept zahodne filozofske tradicije od Kanta dalje … Radikalna medijska arheologija ima torej svojo verzijo procesualne ontologije. Žal pa niti ta ni v celoti v stiku s komputacijo, saj je še vedno preblizu Turingovi ortodoksiji oziroma sintaktičnemu (in ne semantičnemu) razumevanju komputacije, kar slednjo pretirano drži na mikro nivoju: na ravni beleženja dogodkov v računalniku in ne razmišljanja o tem, na kakšne načine koncepti iz računalništva (ireducibilnost, neodločljivost, univerzalnost) spreminjajo znanstveno raziskovanje in ukvarjanje z abstrakcijo ter na kakšen način (z)možnost implementacije abstrakcije spreminja znanstvene teorije in jezike same. Ernst to že ve, a preprosto ni imel časa brati najboljših teoretikov distinktivnega lógosa oziroma tehnológosa, npr. AA Cavie, ki misel vodijo v tehnološko civilizacijo. Komputacija je torej najprej in predvsem čas sam, kar ukinja še eno nereflektirano dihotomijo, v tem primeru razliko med zemljevidom in teritorijem. Komputacija je začetek procesa, kjer mišljenje začne svojo pot (tudi) na drugem, v tem primeru inorganskem substratu, ter hkrati pogoj, da to postane vidno tudi drugod, da torej samo sebe naredi berljivo in iz same sebe koncept. V Löfflerjevem vzorcu globoke futurologije bi lahko dejali, da je tehnológos prikaz novega sloja generativnosti ali, bolje, operacionalizacija generativnosti same. O tem priča tudi hipersticijska struktura globoke futurologije, kjer je slednja hkrati diagnoza civilizacijskih prehodov in navodilo, kako ta prehod uresničiti, kako ga realizirati oziroma dešifrirati v obstoj. Znanost komputacije je torej poskus nove oblike agenstva, kjer nismo le katalizatorji sprememb, tu ne gre za preprosto intenzifikacijo, temveč inženirji samih procesov v nastajanju, kar vse znanosti dela za znanosti komputacije (ali dizajnerske znanosti) in kjer materija računa (in misli) za nas.
Literatura
Wassim Z. Alsindi, Max Hampshire, Paul Seidler. »Twenty-Two Years of Transcendental Time Machines«. 0x Salon, 2022. Dostopno na https://0xsalon.pubpub.org/pub/22yearsttm/draft?access=fu7ro6ob
Joscha Bach, »Joscha Bach Q&A with Royal Northern College of Music«. Dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=zEBGKLKOMI4
AA Cavia. »Compression Artefacts: On the Aesthetics of Compressibility« v My Computer Was a Computer. Catalyst: M. Beatrice Fazi. Noxious Sector Press, 2022.
Wolfgang Ernst. »Which Kind of Media “Philosophy” for Computation? A Rather Radical Media Archeological Comment« v My Computer Was a Computer. Catalyst M. Beatrice Fazi. Noxious Sector Press, 2022.
Wolfgang Ernst. Technológos in Being: Radical Media Archaeology & the Computational Machine. Bloomsbury, 2021.
David Spivak. »Where matter and pattern meet«. Topos Institute, 2022. Dostopno na https://topos.site/blog/2022/11/where-matter-and-pattern-meet/