Znanost ni popolna. Marsikatero težavo so razkrile objave v zadnjih nekaj mesecih, odkar se po svetu širi novi koronavirus. Znanstvena skupnost nerada poroča o negotovosti, ki jo prinašajo rezultati raziskav. Več različnih raziskav, izvedenih na nekem področju, zmanjšuje negotovost in povečuje zaupanje v rezultate. Znanost je skupek delovnih procesov, ki temeljijo na znanstveni metodi. Gre za način spoznavanja sveta okoli nas s postavljanjem napovedi, ki jih preverjamo z opazovanjem, merjenjem in preizkušanjem. Znanstvena skupnost posreduje svoja spoznanja v obliki znanstvenih člankov. Nato se proces dela od raziskovalnega vprašanja do objave ponovi, saj nikoli ni popoln in dokončen. Pride lahko tudi do preklica veljavnosti rezultatov. Ocene in stališča o izsledkih se na podlagi novih raziskav skozi čas spreminjajo.
Vse to v času pandemije poteka s svetlobno hitrostjo. Zaradi pritiska javnosti, želje po tem, da bi bili z objavo prvi, in zahtev politike izvajajo raziskave veliko hitreje kot kadarkoli prej, zato si iz dneva v dan sledijo tudi mnogi odpoklici objav in popravki. Zaradi hitrosti pač trpi kvaliteta.
Znanost je trenutno najboljši način spoznavanja sveta in pridobivanja novih znanj, a ni vsemogočna. Eden izmed razlogov za to so znanstvenice in znanstveniki, ki znanost oblikujejo in jo vodijo, saj imajo vsi svoja mnenja, ki lahko vodijo v potrjevanje pristranskosti in vnaprejšnjih prepričanj ter narekujejo potek samih raziskave.
V času pandemije je znanstvena skupnost imela velik vpliv na odzivanje nekaterih držav. Kot v knjigi The COVID-19 Catastrophe piše urednik revije The Lancet Richard Horton, so se na primer v Združenem kraljestvu nekateri izmed vodilnih raziskovalcev in raziskovalk ujeli v lastne pristranskosti in si koronavirus predstavljali kot milejši virus, podoben gripi. Celoten začetni odziv države je temeljil na takšni zgrešeni predstavi. Zaradi prepozno sklicane splošne karantene za prebivalstvo imajo sedaj na Otoku več smrti zaradi bolezni COVID-19 na milijon prebivalk in prebivalcev kot v Italiji.
Prihodnost pandemije je negotova. To negotovost izkorišča politika, ki se rada postavlja na prvo mesto, češ da znanstvena skupnost ničesar ne ve ter da ne obstaja enotno strokovno mnenje. To se sicer kaže tudi pri sprejemanju politik ob podnebni krizi. Tako politika prav s sklicevanjem na znanost zagovarja teze, da bo virus oslabil in izginil sam od sebe, slepo stavi na cepivo, z okužbami manipulira ali opozarja, da bomo število umrlih preštevali šele čez nekaj let. Politiki se marsikje nagibajo k predstavam o čredni imunosti ali, na drugi strani, sprejemajo odločitve, ki so usmerjene k eliminaciji virusa. Prav vsi trdijo, da sledijo svojim državnim znanstvenim skupnostim, te pa po svetu podajajo nasprotujoča si mnenja.
Po šestih mesecih širjenja novega koronavirusa po svetu je vedno manj negotovosti. Z nedavno raziskavo so prekuženost španskega prebivalstva ocenili na intervalu od 4,7 do 5,4 %. Španija je bila ena izmed bolj prizadetih držav v mesecih marcu in aprilu. Zelo dolga pot jo še čaka do 60 % prekuženosti, ki naj bi bila potrebna za naravno pridobljeno čredno imunost, ta pa bi brez dvoma zahtevala tudi ogromno žrtev. Pri tem tudi (še) ne vemo, ali tisti, ki okužbo prebolijo, razvijejo dolgotrajno imunost. Cepivo ima trenutno malo boljše obete, vseeno ga ne pričakujemo v splošni uporabi pred letom 2021. Čeprav je po svetu v razvoju več kot sto cepiv, je glede njihove učinkovitosti in varnosti še mnogo odprtih vprašanj. Pogosto pozabljamo na proizvodnjo in distribucijo cepiva ter na to, da ni samoumevno, da bodo vsi ljudje želeli biti cepljeni.
Mnoge evropske države, med njimi tudi Slovenija, bodo poletne mesece preplesale z virusom. Trudimo se ujeti vse iskre, ki bi lahko zanetile požar in si ne želimo prevelikega ognja. Zaenkrat nam gre, z izjemo redkih večjih izbruhov, dobro. A pri tem sledimo mnogim ukrepom ohranjanja fizične razdalje, omejitvam združevanja in tako naprej. Ne vemo, kaj nas čaka jeseni, zato se utapljamo v sto in enem scenariju za organizacijo vsakdana po poletnih počitnicah. Medtem v državah, kjer so virus eliminirali, trdno zapirajo svoje meje, na njih lovijo virus, preden bi se lahko začel ponovno širiti po skupnosti. A to so tudi edine države, ki lahko imajo v gledališčih gledalke in gledalce, kjer na stadionih navijačice in navijače spodbujajo svoje omiljene ekipe, kjer se koncertna prizorišča polnijo in maske niso »priporočeno obvezne«.
Vedno bolj jasno je, da lahko znanstvenice in znanstveniki naredijo le nekaj ključnih korakov, na koncu sprejemajo odločitve političarke in politiki. Ti znanost pogosto razumejo kot storitev in tarčno izbirajo tista dognanja, ki podpirajo njihova mnenja in politike. Kljub temu nekatere osebe na vodilnih položajih poslušajo znanost in ji sledijo, na primer novozelandska predsednica vlade Jacinta Ardern, drugi pa se sprašujejo, ali bi ljudem priporočili injiciranje sredstev za dezinficiranje.