Znanstveno novinarstvo na preseku novinarstva in znanosti

Na eni strani imamo družabna omrežja, nenehen in fragmentiran novičarski cikel, lažne novice, teorije zarote, hitre rešitve in hipno pozornost občinstva. Na drugi je obilje znanja, informacij, vednosti, knjig, predavanj in znanstvenih spoznanj. Obe povezuje dialektika, ko stanje vednosti in znanja nikoli ni bilo boljše in hkrati še nikoli slabše. V članku se bom zato omejila na ozko področje komuniciranja znanosti. Orisala bom razmerja, ki nastajajo med ustvarjalci oziroma ustvarjalkami v znanosti in ustvarjalci oziroma ustvarjalkami v novinarstvu. Podala bom nekaj splošnih opazovanj o komuniciranju znanosti in znanstvenem novinarstvu, opredelila razmerje med znanstveniki in novinarji ter se spraševala, kakšna je vloga znanstvenikov v preobilju informacij in manifestacij vednosti.

Novinarji in novinarke v opisanih okoliščinah medijske in znanstvene produkcije niso več ključni »vratarji«, ki bi pripuščali znanstvene informacije v javnost. To lahko počnejo znanstveniki in znanstvenice same in v mnogih znanstvenih okoljih temu tudi je tako. Medtem ko novinarji in novinarke večinoma reproducirajo in preoblikujejo standardizirana sporočila za javnost, so znanstveniki in znanstvenice, pa tudi njihove institucije našli lastne kanale za pošiljanje informacij v javnost.
Komuniciranje znanosti je zato večplastno področje, ki presega obveščanje javnosti o raziskavah znanstvenikov in znanstvenic. Poleg objavljanja znanstvenih člankov v znanstvenih revijah zaobjema še pisanje prijav raziskovalnih projektov, komuniciranje znanstvenih ustanov (inštitutov, muzejev, podjetij) in ne nazadnje tudi podpodročje, ki mu rečemo znanstveno novinarstvo. Slednje je torej samo ena od oblik komuniciranja znanosti, ki pa se, če poenostavimo, od ostalih oblik razlikuje predvsem v tem, da delo znanstvenikov, znanstvenih institucij, podjetij in agencij predvsem osvetljuje ter nima pristranskih motivacij za svoje delo (kot je recimo skrb za ugled znanstvene institucije, o kateri piše).

Komuniciranje znanosti in zametki znanstvenega novinarstva

Kronologija komuniciranja znanosti se pogosto začne s t. i. Bodmerjevim poročilom na temo razumevanja znanosti v javnosti iz leta 1985, ki ga je izdala britanska Kraljeva družba. Vendar je zanimanje nastajajočega znanstvenega polja po sporočanju in širjenju svojih dosežkov, rezultatov ter sklepov precej starejše, saj ga zgodovinarji v kontinentalnih evropskih deželah umeščajo že v začetke 19. stoletja. Nekateri proučevalci in zgodovinarji znanosti začetke komuniciranja umeščajo celo v sredino in konec 18. stoletja, ko se v Franciji pojavljajo javna oziroma splošni javnosti odprta predavanja ter popularne znanstvene knjige, ki so bile dostopne širokemu občinstvu. V tem času, natančneje leta 1751, je izšel tudi prvi zvezek Diderotove Enciklopedije: publikacije, ki je hotela v skladu z razsvetljenskimi idejami (obča dostopnost znanja, intelektualno osvobajanje človeštva) zajeti vse obstoječe znanje ter ga predati ljudem.
Zametke znanstvenega novinarstva bi lahko torej umestili že v obdobje začetka komuniciranja znanosti, večina pa njegove začetke umešča v čas vzpostavljanja novinarskega polja, torej na prelom iz 19. v 20. stoletje. Njegov razvoj se je, kot v prispevku »Science Journalism: Too Close for Comfort« iz revije Nature opisuje Boyce Rensberger, nekdanji novinar znanosti in direktor programa novinarstva o znanosti na MIT, začel z novinarji navijači in končal z novinarji čuvaji. V »navijaškem obdobju« je med znanstvenimi novinarji veljalo prepričanje, da je njihova naloga javnost prepričati, da je znanost rešiteljica družbe. Osrednje mesto v novinarskih prispevkih so zasedali dosežki znanosti, ki so imeli avro skoraj čudežnega odkritja, ki bo družbo popeljalo v svetlo prihodnost. Odnos med znanstveniki in novinarji je temeljil na zaupanju in spoštovanju. Vse do sredine 20. stoletja so bili znanstveni novinarji prepričani, da je treba javnosti predstavljati dejstva o znanstvenih odkritjih zato, da bi javnost znanost bolj cenila in spoštovala. Analiziranje raziskovalnega dela znanstvenikov ali poudarjanje družbenih implikacij njihovega dela ni bilo na mestu.
Posamezni pisci in piske novinarskih besedil so kljub splošno sprejeti ideologiji navijaštva začeli opozarjati na sporne točke znanstvene tehnologije (aplikacije znanosti v družbi). Rachel Carson je leta 1962 denimo objavila knjigo Silent Spring, v kateri je opozorila, da raba pesticidov, ki so dotlej veljali za tehnološko čudo, uničuje živali in rastline. Sčasoma je postalo očitno, da znanstveni novinarji ne bodo mogli več ignorirati družbenih in političnih implikacij znanosti in tako se je začelo novo obdobje v znanstvenem novinarstvu.

Spremembe v novinarstvu: diferenciacija in komercializacija

Tako kot nacionalna polja znanosti so se začela v 20. stoletju z delitvijo dela v novinarstvu diferencirati in segmentirati tudi nacionalna novinarska polja.Z množenjem uredništev in rastočim številom medijev se začnejo prakse novinarjev diferencirati, novinarska polja pa hierarhizirati instratificirati. Med novinarji, ki pišejo o znanosti, najdemo take, ki sistematično in suhoparno poročajo o novih znanstvenih odkritjih ter inovacijah, pa tudi take, ki poskušajo z znanostjo in preko znanosti razložiti svet, ki nas obkroža. V medijih nastopajo avtorji, ki o znanosti pripovedujejo prek osebnih zgodb, pa tudi novinarji, ki k znanstvenim temam pristopajo preiskovalno ali celo aktivistično. Prakse novinarjev in urednikov, ki pokrivajo polje znanosti, se zato med sabo razlikujejo v enaki meri kot prakse novinarjev z drugih področij: gospodarskega, političnega, kulturnega, zabavnega, športnega in ostalih.
Ko govorimo o poročanju o znanosti v medijih, moramo upoštevati tudi pogoje novinarske produkcije; na novinarstvo o znanosti namreč vpliva ideološka in ekonomska nadvlada komercialnega novinarstva. Novinarji in novinarke od sredine 20. stoletja naprej izgubljajo avtonomijo in čas za ustvarjanje vsebin. Prelevili so se v zbiralce in poročevalce suhoparnih sporočil, njihovi izdelki pa so s širjenjem televizije in njenega vpliva postali komodificirani, standardizirani in manj politično relevantni. Zaposlitveni status in težnje po fleksibilizaciji in prekarizaciji novinarskega dela so poleg pogojev ustvarjanja kakovostnih vsebin degradirali tudi profesionalno ideologijo poklica novinarjev. Posledično o znanosti poročajo novinarji, ki nimajo dovolj znanja, hkrati pa tudi ne pogojev za sistematično informiranje ali prevpraševanje znanstvenih izsledkov. Denimo za predvidevanje novih odkritij, razumevanje njihovega bistva in presojanje posledic, učenje in informiranje o preteklih dosežkih določenega znanstvenega polja, analize in brskanje po podatkih ter bazah …

Znanstveniki kot strokovnjaki

Vloga »strokovnjaka« oziroma »strokovnjakinje«, ki nastopa v medijih, se je spremenila tudi zaradi vpliva televizije. Izbira strokovnjakov v kratkih novičarskih prispevkih namreč ne temelji nujno na dejanskih strokovnih kompetencah znanstvenikov oziroma raziskovalcev. Legitimnost izjav ne prihaja nujno iz vsebine povedanega, temveč iz kredibilnostne avre, ki strokovnjaka ali strokovnjakinjo spremlja. Legitimnost lahko podeljuje simbolni status: bodisi gre za visoko politično ali organizacijsko funkcijo, strokovni oziroma znanstveni naziv, ali pa vpetost v socialne in profesionalne mreže znanstvenega ali univerzitetnega polja. Novinarji in uredniki določene strokovnjake oziroma strokovnjakinje pokličejo, ker jih že poznajo ali pa so jih videli nastopiti v drugih medijih. Enako pomembna je »televizičnost«: zmožnost popreproščene razlage in redukcija kompleksnosti, ki pripomore krazumljivosti in prinaša višjo gledanost.
Dejstvo, da nekdo nastopa v mediju kot strokovnjak, še ne pomeni nujno, da to tudi je. Prej pomeni, da je o določeni temi sposoben govoriti na razumljiv in redukcionističen način (t. i. fast thinkers, ki jih je v svojem delu kritiziral Pierre Bourdieu). Včasih govorka ali govorec v medijih išče za svoje delo tudi potrditev, ki je ni dobil med svojimi znanstvenimi kolegi; spet drugič novinar ali novinarka z mnenjem strokovnjaka ali strokovnjakinje legitimira lastno mnenje (kompenzacijska legitimnost). Uporaba izjav strokovnjakov v novinarskih prispevkih je tudi pomembna strategija ustvarjanja resničnosti novinarske reprezentacije, pri čemer se diskurz »objektivnosti« gradi na ideji, da »dejstva govorijo sama zase«.
Nastopanje tovrstnih »strokovnjakov« in »strokovnjakinj« v medijih deluje relacijsko in povratno učinkuje na percepcije in predsodke znanosti o novinarstvu. Zadržki znanstvenikov in znanstvenic pred nastopanjem v medijih pogosto niso povezani le z bojaznijo pred banalizacijo in dekontekstualizacijo njihovega dela ali s količino časa in truda, ki ga medijsko pojavljanje od njih zahteva, ampak predvsem z morebitno kritiko, ki bi jo nastopi v medijih izzvali pri njihovih stanovskih kolegih.

Znanstveno novinarstvo v Sloveniji

Področje znanstvenega novinarstva, ki ima v nekaterih državah – npr. v Veliki Britaniji in ZDA – večdesetletno tradicijo, se pri nas šele vzpostavlja. Novinark in novinarjev, ki bi se ukvarjali zgolj z znanostjo, v Sloveniji skoraj ni. Znanost je namreč običajno le eno področij, ki se ga ob svojem delu dotaknemo. Zato se zdi, da je delo znanstvenih novinarjev v Sloveniji največkrat zreducirano na vprašanje, kako določeno znanstveno raziskavo dovolj hitro razumeti dovolj dobro, da lahko o njej s čim manj finančnega vložka (tu merim predvsem na televizijo) tudi poročamo.
V takšnih pogojih je znanost v vsej njeni kompleksnosti težko razumeti. Ena posledic tega je, da se pogosto zanašamo na sporočila za javnost, ki jih pošljejo same raziskovalne institucije, ali pa brez kakšne večje refleksije povzemamo izjave in trditve znanstvenikov. Prostora za izboljšave je veliko, sploh za boljše presojanje o tem, kaj so dobre in relevantne raziskave, kaj je kvalitetna in kaj slaba znanost, kaj je prebojni dosežek in kateri dosežki oziroma rezultati so prenapihnjeni. Bojim se, da so zaradi pomanjkanja časa, ki bi jih namenili refleksiji, branju izvirnih člankov ali pogovorom z neodvisnimi strokovnjaki, številni dosežki predstavljeni kot nekaj izjemnega in edinstvenega le zato, ker so bili objavljeni v kakšni od revij z visokim faktorjem znanstvenega vpliva. To pa ni podatek, ki bi vedno kazal pravo kakovost raziskave. Novinarke in novinarji bi morali več pozornosti nameniti tudi razumevanju delovanja znanosti in samega procesa znanstvenega raziskovanja.
Pri teh prizadevanjih za izboljšanje znanstvenega novinarstva pa imajo vlogo tudi vodstva medijev, ki morajo znanstveno novinarstvo prepoznati kot relevantno področje novinarstva, ki ga je vredno krepiti in podpirati. Ne pa ga zanemarjati ali ukinjati, ker ne generira množičnega odziva in ne pritegne pozornosti oglaševalcev.

Vloga znanstvega novinarstva danes

V svojem zapisu iz leta 2016 je znanstveni in tehnološki novinar Michael Schulson kritično zapisal, da so znanstveni novinarji pogosto premalo skeptični in kritični do svojih virov, torej znanstvenikov, s katerimi sodelujejo. Motivacije novinarjev so tako zelo pogosto povezane z motivacijami samih znanstvenikov, ki novinarske prispevke dojemajo kot dodatno publiciteto za svoje delo. Vzpostavi se nekakšno zavezništvo, ki pa je lahko tudi problematično, za mnoge celo nesprejemljivo. Kljub strastni navdušenosti, ki jo imamo nekatere novinarke in novinarji do znanosti, pa je pomembno, da ne postanemo njeni navijači: glasniki, ki bi slepo slavili znanstvene analize, dosežke, ugotovitve in izume (zlasti »domače znanosti«). Pomembno je opozarjati tudi na škodljive posledice, konflikte interesov v znanosti, ponarejanje raziskav in razširjanje vprašljivih znanstvenih rezultatov.
Znanost se v zadnjih desetletjih sooča s številnimi izzivi. Financiranje raziskav se zmanjšuje. Vse hujše so zahteve po hiperprodukciji znanstvenih del, stopnjujejo se vplivi založniške industrije ter osebni, karierni in eksistencialni pritiski na študente ter podoktorske raziskovalce. Pogosto se sistemsko onemogoča družbenokritično in aktivistično delovanje znanstvenikov, sistemi strokovnih recenzij (peer review) pa so pomanjkljivi in nemalokrat neprofesionalni. Takšni pogoji sistemsko spodbujajo znanstvenike in znanstvenice k površnim raziskavam, pretiravanju pri relevantnosti rezultatov, včasih celo h goljufanju in ponarejanju.
Znanstveno novinarstvo lahko razbija mite in teorije zarote, ki zanikajo znanstveno dokazljiva dejstva, o katerih se je v znanstveni skupnosti že izoblikoval močan konsenz (npr. podnebne spremembe, vloga cepiv). Poskuša lahko vplivati na snovanje politik, ki bi zagotavljale ustrezno financiranje znanosti. Služi lahko tudi samorefleksiji znanstvenega polja – znanstvenikom ter znanstvenicam lahko pomaga izluščiti bistvo njihovih raziskav ter odpre vprašanja, ki si jih sami morda ne bi zastavili, pa tudi omogoči povezovanje med atomiziranimi znanstvenimi disciplinami. Ne nazadnje mora novinarstvo, ki poroča o znanosti, opozarjati tudi na konflikte interesov, na ponarejanje raziskav in razširjanje vprašljivih rezultatov. Očitno je, da se obe polji kulturne produkcije iz krize, krize znanosti in krize novinarstva, lahko rešita le skupaj. Fragmenti barbarstva so zaradi terorja antiintelektualizma, ki pustoši po obeh, vsak dan jasneje vidni.