Zadnje stripovsko delo Izarja Lunačka Sveto in smešno je na police knjigarn prišlo v času, ko priznani publicisti nacionalnih medijev (in celo ugledni akademiki!) uporabljajo neposrečene neologizme, pompozne portmanteauje in eklatantne evfemizme za pripovedno obliko, ki že ima svoje kratko, jasno in prepoznavno ime: strip. To je obenem tudi čas soobstoja nasprotne skrajnosti založniške prakse objavljanja stripu soležnih (ang. comics-adjacent) del, ki, če smo natančni, niso ravno strip, vsebujejo pa številne stripovske elemente.
To seveda ne razveljavi nujno vrednosti teh del, ki so lahko izvrstna poljudna ali didaktična besedila (kot je recimo predmet te recenzije) ali izvrstno prodajani aktivistični pamfleti, je pa zgovorno za duha časa, v katerem »vse gre« in nič ni več zares, heh, sveto. Vrh ledene gore takšnega pojmovnega relativizma in zavračanja splošno veljavnih definicij se v primeru izogibanja besedi »strip« kaže kot oportunistično distanciranje od lastnih korenin ter spominja na malega Ivana z Vrhnike, ki se tako močno sramuje svojega porekla, da je pripravljen zatajiti lastno mater.
No, Sveto in smešno (s podnaslovom »stripovski esej o hecni plati religije«) na srečo ni takšno delo in lahko trdim, da počne ravno nasprotno: da celo hoče biti strip in posega po stripovski oznaki, ker je za avtorja strip nekaj, s čemer se je moč ponašati in zaradi česar nam ni treba zardevati. Takšna semantična apropriacija stripu ničesar ne jemlje, čeprav je načeloma neustrezna, ker mu – za razliko od izogibanja besedi »strip« – dela več koristi kot škode. V pragmatičnem smislu je sprejemljiva in izjema je zato (pogojno) dopustna.
Sveto in smešno je predelava avtorjeve doktorske disertacije (pa tudi knjižne izdaje, izšle pri založbi Aristej) z naslovom Vrnitev ciklizma in popularna kultura, v kateri skuša Izar Lunaček osvetliti odnos med naslovnima bratoma dvojčkoma, ki sta se na neki točki razklala in šla vsak svojo pot. Sveto danes povezujemo s povzdignjenim, visokim in čistim, medtem ko smešnemu ne pripisujemo visokoletečih trajektorij (ali ciljev), temveč ga prej vidimo, kako se kot poreden pujs prešerno poigrava v tuzemskem blatu in brozgi.
Besedilo je zastavljeno kot bolj poljudna verzija izvirnega teksta, ki je zaradi svoje zahtevnosti dostopen predvsem filozofije veščim bralcem. Najprej oriše zgodovino preučevanja obeh osnovnih pojmov, ta pa je precej enostranska. Učenjakov, ki so premišljali pojem svetega, je seveda malo morje, zgolj lužica pa je tistih, ki so se lotevali pojma smešnega. Avtor glede zadnjega izpostavi predvsem prva in najpomembnejša dva, torej Bergsona in Freuda, nato pa poskuša tudi preseči njuno videnje in sintetično povezati njune parcialne poglede v bolj celostno in vseobsežno razlago. Pri tem mu prideta prav zlasti Bahtinova pojma karnevala in estetike grdega, s tem pa preko grotesknega pride do razmerja med smešnim in strašnim, v katerem je med HAHA! in AAA! kar kratka pot. Na koncu se izkaže, da je razkol med svetim in smešnim ploden in družbeno funkcionalen, medtem ko je človeška kulturna zgodovina v bistvu zgodovina medsebojne cenzure. Ta se začne že ob zori vzpona človeka, ponazarjajo pa jo preštevilne mitološke zgodbe o njej, ki kar kipijo iz teksta (in ponekod grozijo, da ga bodo zadušile). Pri tem so še najbolj zanimive in ilustrativne zgodbe o arhetipu sleparja (ang. trickster), zlasti zato, ker je to v slovenski folklori pretežno neznan lik. Lunaček te mitološke zgodbice eruditsko niza, da bi karseda plastično (oz. alegorično) predstavil sladko-grenko razmerje v tem abstraktnem paru pojmov; očitno se zaveda, da je zaradi včasih težko sledljivega akademskega ekspozeja sleherniku delo premalo dostopno.
Istemu namenu služijo tudi stripovske ilustracije, zaradi katerih je esej stripolik, a so najpogosteje zreducirane na hecne stripovske štose in gage. Ti štosi vsebino pogosto tudi komentirajo, a načeloma niso nujni za razumevanje teksta. Med njimi se najde kar nekaj domiselnih for (»v eni roki nosim sonce / v drugi roki smrtni greh« ali »hej sekir’ca zagodi«), ki so v prejšnjih Lunačkovih stripih postajale njegov zaščitni znak.
Nemalokrat so ti likovno-besedilni štosi dodobra prešpikani s seksualnim humorjem, ki današnjemu bralcu verjetno deluje preveč ljudsko, zagotovo pa se takšen ne bi zdel nemodernemu bralcu. Ta je, kot vidimo iz povzetkov mitoloških zgodb, neizmerno užival v razvratnih pripetljajih svojih božanstev in okroglih dogodivščinah genitalij, ki se kaj rade ločijo od svojih gospodarjev in zaživijo svoje življenje. Vsi ti štosi skušajo branje razbremeniti odvečne resnosti, a se včasih izkaže, da prevečkrat delujejo kot pisani helijevi baloni, ki naj bi dvignili težko nakovalo, vendar ga zgolj prikrijejo pogledu in tako ustvarjajo tveganje, da se bomo spotaknili obenj in se prekopicnili po tleh. Na koncu ugotovimo, da je tekst zlahka berljiv tudi brez vizualne podpore, ne da bi se to kaj poznalo na njegovi poučni moči.
Omenjene stripovske ilustracije so prosto razporejene po posameznih straneh in vsaka od njih je pomensko samostojna, vezana le na didaskalijo na isti strani, kot polnovredni strip pa se bolj težko berejo. To je avtor kompenziral s tremi ravnmi pripovedovanja. Prva se nanaša na dogajanje v ilustracijah in podpira ostali ravni ter ponazarja vsebino teksta. Druga je vsevedni Izar, ki govori v didaskaliji, medtem ko je tretja raven stripovski Izar, ki je narisan, ki interagira z drugimi liki in nas nagovarja v stripovskih oblačkih. Šele ta raven je tista, ki obe drugi smiselno in vizualno povezuje, in tekst dela stripovski oziroma ga umešča v polje stripa. Brez nje bi namreč pred sabo imeli zgolj in samo didaskalijo oz. besedilo, bogato vizualizirano s stripovskimi ilustracijami.
Ilustracije so izrisane v (pre)sproščenem slogu, značilnem za poznega Lunačka, ki pa je dosleden. Upam, da sem eden redkih, ki mu pretirana skicioznost Izarjevih likov pleza po notranjih organih, v protiutež temu efektu pa je avtor risbe obilno barval v treh osnovnih barvah, rumeni, modri in rdeči. Te so velikokrat arbitrarne, ponekod pa označujejo različne like in njihova psihična stanja. Na trenutke tako služijo tudi kodiranju pomena, pogosto pa predvsem krepijo vizualni učinek risb. Te so namreč še prerade ploske in brez globine, saj nimajo ozadja, to pa jim jemlje nekaj teže in semantičnega učinka. Pogrešam več dodelanosti in prepoznavnosti likov (pa tudi rekvizitov in ozadij), sploh zato, ker Lunaček na več mestih v tej knjigi (pa tudi v prejšnjih stripih) kaže, da je tega sposoben. Več jasnosti v risbi bi zagotovo pripomoglo k berljivosti stripa, sam sem se namreč prevečkrat moral truditi pri razločevanju enega lika od drugega. Ko Izar nastopa kot pripovedovalec, je narisan preprosto in karikaturno hudomušno, kar deluje zelo simpatično in to štima. Enak pristop s plašno, tanko ter kot-da-nenadzorovano linijo avtor nanaša tudi na vse druge vizualije, tam pa ima to že manj učinka. Še najbolj je avtor glede na prejšnje stripe napredoval pri letteringu, ki je tekoče berljiv in ne povzroča zastojev.
Po vsem povedanem je jasno, da je ta stripovski esej nekakšna dvoživka: rad bi bil informativen in poučen o zahtevni temi, o kateri nas večina ne ve prav veliko, obenem pa skuša tudi zabavati in se ne jemati preresno. Zato se postavlja vprašanje, komu je tekst namenjen: bolj študiozno bralstvo si vse to (in še več in še podrobneje) lahko prebere v prej omenjeni knjigi ali disertaciji, tisto bralno manj zahtevno in vzdržljivo pa bo zagotovo potrebovalo knjižni zaznamek, saj je 240 strani tovrstne vsebine vendarle precej za branje v eni sapi. Zato si mrki minus zasluži pomanjkanje številčenja strani, po drugi strani pa dajem dva velika plusa nekonvencionalno spisanemu končnemu seznamu literature, ki zvedavo bralstvo napotuje k nadaljnjemu branju, in aplikaciji ugotovitev na sodobne razmere oziroma umestitvi vsebine v sedanji čas in kontekst.
Strip kot forma prenese marsikaj in obravnavano delo nazorno kaže, kam vse se lahko razteguje ter širi svoje meje. Niti najresnobnejše doktorske študije namreč niso več varne pred ustripljanjem (ne da bi stripu ali izvirnemu tekstu načeli preveč integritete, seveda), sozaložništvo Založbe ZRC pa priča, da tudi najvišja akademska institucija pri nas razume moč tega vsestranskega medija. Ker Sveto in smešno nagajivo sega vse do samega roba definicije stripa, je treba ponoviti lekcijo iz prvega odstavka: strip je jezik, ki ima svoje zahteve in zakonitosti, in da bi tisto, kar se sveti, dejansko tudi bilo zlato, mora zadeva vendarle vsebovati dovolj te žlahtne kovine.