Ko je bil roman Nebesna telesa leta 2018 preveden v angleščino, je usmeril pozornost svetovne javnosti v državo Oman, zelo strogo razslojeno unitarno absolutistično monarhijo na robu Arabskega polotoka, ki je v 20. stoletju začela s počasno modernizacijo in osamosvajanjem izpod britanske nadvlade. Britancem je namreč zaradi trgovine izredno ustrezala lega glavnega mesta sultanata Muškat, ki je zagotavljala mirne trgovske poti in zaščito Indijske podcelini. Omanska oblast je na prelomu 20. stoletja segala tudi na posamezna področja današnjega Irana in Pakistana, največji omanski pesnik, Abu Muslim Al Bahlani – kot pokaže roman, še danes izredno priljubljen –, pa je prihajal iz Zanzibarja. Četudi roman po številu strani ni obsežen, bi ga bilo vendarle mogoče označiti za velik, zmeden roman: s spremljanjem usod treh generacij žensk v vplivni omanski družini pokaže na eni strani na zunanjost omanskega razvoja in hkrati na njegove notranje posledice.
Roman pokriva obdobje od začetka 20. stoletja pa do njegovega konca, a ne linearno, ampak po logiki dinamičnih družinskih odnosov znotraj vplivne in premožne družine pomembnega šejka. Šejk ima tri hčere, ki jih v teku romana odda v zakon, vsak od teh zakonov pa ima drugačne posledice za osnovno družinsko celico, ki še vedno posega v življenja oddanih hčera. Prva se poroči tiha in zasanjana Maja, katere opis iz romana bi bilo mogoče povzeli kot »pridna tiha miška za šivalnim strojem«. Naslednja se poroči Asma, knjižni molj, ki z očetom tekmuje v recitiranju arabske potujoče poezije in Korana, in želi predvsem ustrezati normam in slediti idealom, po katerih je izpolnitev ženskega potenciala zgolj v zakonu. Nazadnje pa se poroči še Havla, ki je obsedena z lepoto in lepotičenjem. Njihove zgodbe tvorijo jedro romana in so glavne v smislu, da se okoli njih paralelno razkrivajo še druge zgodbe npr. življenjska zgodba Abdulaha, Majinega moža, Salime, matere deklet, in Azana, očeta deklet. V tem pa se pravzaprav skriva tudi pomenmetaforičnega naslova Nebesna telesa: bralcu se liki razkrivajo kot astronomska telesa na nebu, nekatera so svetlejša, nekatera manj, med njimi pa, vsaj na prvi pogled, vlada harmonija.
Dogajanje v romanu se razteza čez dolgo časovno obdobje, dovolj da naslovi tudi temo globalizacije. Roman podpira kritičen pogled na globalizacijo, s tem ko izpostavlja izgubo prvobitne kulture in načina življenja. Dogajanje je namreč večinoma postavljeno v Alavafi, enega izmed krajev, ki je bil poleg otoka Zanzibar, najbolj vpleten v trgovino s sužnji. Tudi po tem, ko je Liga narodov sprožila podpis Konvencije o suženjstvu leta 1926, je ta še vedno potekala vse do leta 1970, ko je bilo suženjstvo prepovedano tudi na državni ravni. Na to roman opozori z zelo živo anekdoto o Mohamedovi hišni sužnji Zarifi, ki je bila rojena na dan, ko je Liga narodov obsodila suženjstvo. Ko jo je čez mnogo let kasneje njen sin skušal prepričati, da je svobodna, da lahko zapusti Mohameda, mu ni verjela, češ da gre za nore ideje sinove žene. Bližje sedanjosti potem lik Abdulah, ki mu je bila Zarifa skorajda mati, svojemu dementnemu očetu na smrtni postelji s težavo pojasnjuje, zakaj Zarife ni z njima v bolnišnici. Ta ogromni premik na področju razvoja družbe pa je predstavljen tudi z veliko mero ironije: Abdulah, pa tudi že njegov oče, ki sta podedovala to trgovino s sužnji, imata neverjetne težave pri poslovanju, vse njune investicije se podirajo zaradi finančnih kriz in drugih premikov v svetovnem gospodarstvu. Roman posredno pravzaprav pove, da nič ni bilo tako donosno kot trgovina s sužnji, kar ima po njenem koncu hude posledice za tiste, ki so jo vodili.
Sprva se zdi se, da pri oddajanju deklet v zakon obstaja razlika med visoko situiranimi ženskami (Salima in njene hčere) in dekleti iz nižjih slojev, kot sta Zarifa in njena mati Ankabuta. Prvim »pripada« zakon, drugim pa naj bi ostalo zgolj prešuštvo. Ampak razlika obstaja zgolj na površinski ravni – v nobenem primeru ne gre za svobodno izbiro, temveč gre najprej za ukaz iz strani glave družine (tako v primeru svojih otrok kot v primeru sužnjev), v osnovi pa pogodba, od katere si obe strani obetata korist – večanje ekonomskega in simbolnega kapitala, tudi v primeru porok med sužnji. Pogodba ne predvideva dejanskih čustev, niti jih ne predpostavlja, kot da so iz družinske harmonije povsem izvzeta. Nekakšen upor proti temu nevede ustvari glavar družine Azan, ki se zbliža z beduinsko žensko Nadžijo. Njun odnos je, v nasprotju z odnosom z ženo Salimo, poln poezije, navedkov iz Korana, sufijskih metafor, in Azan si prizadeva, da bi bil za razliko od odnosa z ženo enakovreden, a pri tem ne uspe, saj je on vendarle poročen, ima družino in ugled, Nadžija pa ne. Zveza, predvidljivo, propade, Azan pa se je primoran vrniti v obstoječo celico. Romantična zveza še ni dovolj, da bi zagotovila prihodnost družini, za to je potrebna pogodba med partnerjema, ki oba zaveže do te mere, da je razveza praktično nemogoča . Kasneje to pokažeta dve sestri: London lahko od svoje pogodbe odstopi zato ker zakon še ni bil izvršen, ne pa zato ker jo je mož psihično in fizično zlorabljal, Havla pa to lahko stori šele, ko je izpolnila svojo dolžnost – poskrbela za otroke.
Ljubezen pa ni zgolj orodje za uničevanje družbene pogodbe zakona, temveč je tudi nož, s katerim je mogoče rezati meje med družbenimi prostori. Poleg vertikalne delitve družbe (odnos med premožnimi dekleti in služkinjami) obstaja tudi horizontalna delitev med moškim in ženskim. To pomeni, da recimo dekleta iz višje družbe odraščajo povsem drugače od mladeničev v istem razredu. Paradoksalno je največja vrednota, ki jo tovrstna vzgoja izpostavlja, prav zakon, temelječ na ekonomski skladnosti, ki jo pomnožujejo otroci. Ženske se lahko znotraj zakona oblikujejo predvsem kot dobre matere in se pravzaprav šele s tem lahko oblikujejo kot žene. Ampak vsi zakoni v romanu so nesrečni: Maja je ponotranjila sovraštvo do Abdulaha in mu jasno dala vedeti, da ne more biti njegova ljubimka, ko pa je njeno naročje namenjeno otrokom, Asmin zakon se nazadnje konča z ločitvijo od moža umetnika, ki se zanjo ali njunih štirinajstih otrok ni menil posebej, ampak se je enkrat na leto vrnil iz Kanade opravit svoje dolžnosti in se nato vrnil nazaj, k svoji drugi ženi – njegovo očetovsko vlogo zelo slikovito opiše prek podobe vedno premajhnih oblačilc za otroke, k jih ni nikoli videl in zato ni nikoli znal oceniti, kaj zares potrebujejo. Havla se prav tako odtuji od svojega moža in, kar je za mati Salimo kot predstavnico starega družbenega reda najbolj škandalozno, odpre svoj lepotni salon – postane torej ekonomsko neodvisna. Podobno tudi Majina hči London, ko se loči od nasilnega moža, s tem da je njena ločitev veliko bolj sprejemljiva kot Asmina ali Havlina.
Pomemben kontrapunkt romana predstavlja perspektiva Abdulaha, Majinega moža, saj v nasprotju s perspektivami deklet in žensk, ki svojo perspektivo predstavljajo v tretjeosebnih monologih, Abdulah govori v prvi osebi ednine. Abdallah je tudi tisti, ki na letu iz Frankfurta v Muškat na deset tisoč metrih nadmorske višine razmišlja o svojem življenju, iz tega razmisleka pa se rodi zgodba o treh generacijah vplivne alavafijevske družine. Čeprav Maja misli drugače, Abdallah ni imel veliko vpliva pri očetovem izboru neveste, jo je pa imel vedno iskreno rad. Zelo težko razume, kako je mogoče, da ona njega nima, da ga celo prezira, kot ugotavlja, ko sliši njen kratki smeh. Nerazumevanje tako podžiga občutek ponižanja in manjvrednosti, nedoseganja standardov pravega moža, in vodi h krepitvi strahu pred prihodnostjo. Strah pred slednjo krepi več dejavnikov: od počasi propadajoče trgovine, ki jo lahko reši zgolj učenje angleščine (v čemer je mogoče videti negativno posledico globalizacije), do hčere London, ki je ni mogel obvarovati pred nasiljem moža, predvsem pa do najmlajšega sina Mohameda, za katerega se skozi serijo preiskav izkaže, da je avtist. Kje je vzrok za vse te nesreče? Abdulaha je pravzaprav mogoče razumeti kot univerzalen lik posameznika v stanju spremenjenih zunanjih in notranjih razmer: na očetove nasvete se ne more zanesti, ker pravila njegovega časa ne veljajo več, drugih moških sorodnikov nima. Končno zdvomljenje prinašajo zadnja poglavja njegove perspektive, v katerih dokončni dokaz brezizhodnosti svojega položaja vidi v sinovi bolezni (avtizmu) in nasilnem možu svoje hčere. Četudi sicer njegova perspektiva posega po najzgodnejših spominih, različnih dogodkih iz omanske, družinske in tudi osebne zgodovine, ni razvoja lika in pomiritve. Zato bi bilo mogoče o Abdulahu razmišljati kot o simboli preteklega sistema in načina življenja, ki v sodobnosti ne more preživeti. V tej luči je mogoče interpretirati negativna občutja do sina, ki zagotovo ne bo nikoli zaživel kot samostojna neodvisna oseba.
Posebna odlika romana pa je njegov slog. Besedilo je namreč eno izmed tistih, ki so na meji med lirskim in epskim – k epskosti napeljujejo časovna, krajevna in splošna vsebinska razdeljenost in postopek pripovedovanja o dogodkih, k liričnosti pa notranji ritem besedila in izredno slikovit jezik. Mestoma v roman vstopi tudi prava poezija. Slednja na eni strani še bolj očitno artikulira paradoks romantične ljubezni, hkrati pa v kulturnem smislu pokaže na nek kanon besedil, ki je na zahodu povsem neznan. Pokaže pa tudi na to, da je bila poezija vendarle stvar zelo ozkega kroga privilegiranega socialnega razreda, obstajale pa so tudi jasne omejitve glede na horizontalno razdeljenost družbe: Asmi, kljub temu da je že pred poroko prebrala celotno družinsko polico s knjigami, ni bilo dovoljeno prisostvovati in sodelovati v debatah o interpretiranju Korana: npr. ob rojstvu London, v debati o predvidenih obredih in očiščevanju ženske po porodu. Niti oče Azan, ki z njo tekmuje v recitiranju poezije, ne izrazi želje po tem, da bi Asma morala v šolo. Šole za deklice so se odprle šele kasneje, v času Londoninega otroštva v osemdesetih oziroma devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Roman Nebesna telesa se uvršča med pomembne prispevke k razumevanju zakona, saj z izgubljenimi ideali ljubezni, temami kot so suženjstvo, osamljenost, svobodna izbira odpira pogovor o tem, kako so pravzaprav vse te institucije konstrukti, ustvarjeni na podlagi umetno postavljenih binarnih opozicij, ki vzdržujejo patriarhalni simbolni red. Roman predstavlja pomemben prispevek k razumevanju geneze teh opozicij, saj se te vzpostavljajo prek množice različno pozicioniranih likov, ki se kot nebesna telesa vseskozi vrtijo okoli istih dogodkov. Razumevanje njihovih konstelacij je predpogoj za njihovo dekonstrukcijo in razmislek o drugačni ureditvi družbenega sistema.