Zvok strahu

Nedavno sta, na primer, v pripravah na Riverfire, tradicionalni letni ognjemet v Brisbaneu, mojo hišo s polno paro preletela lovca F/A-18E/F Super Hornet, medtem ko je bil moj dvoletni sin na dvorišču. Stopil sem ven, da bi si ogledal letali, in videl sina, kako teče po dovozu, po licih pa mu polzijo solze.
Letal ni mogel videti, saj sta že preleteli našo hišo, preden nas je njun zvok dosegel. A nenaravna glasnost in grob zvok njunih motorjev sta sprožila oprijemljiv in nezadržen občutek nelagodja in obupa.
Zvoki, ki jih slišimo brez vidnega vira, so znani kot akuzmatski. Da bi lahko shajali z njimi, smo ustvarili številne narative in mite. V japonski mitologiji beseda ‘janari’, ki označuje oglašanje hiše med potresi, velja za duha, odgovornega za ječanje in škripanje v hiši ponoči. V nordijski mitologiji so grom pripisali bogu Thoru.
Glede na globok čustveni vpliv zvoka ni presenetljivo, da se ga je uporabljalo tudi kot orodje za uveljavljanje moči in nadzora. V zadnjih letih uporaba zvoka (in glasbe) kot orožja narašča, skladno z našimi zmožnostmi boljšega izkoristka njegovega potenciala.
Od LRAD (Long Range Acoustic Devices), ki se jih uporablja za razkropitev množic protestnikov, in vojaških dronov, ki sprožajo val strahu pri tistih, ki so dovolj nesrečni, da se znajdejo pod njimi, do ponavljajočih se skladb, ki jih v Guantanamu na naviti glasnosti predvajajo v nedogled – vstopamo v dobo, ko je zvok repozicioniran kot orodje terorja.

Kako zvok učinkuje na nas

Učinek zvoka v psihologiji razlagamo preko njegovih estetskih značilnosti: preko barve zvoke in kako ga sprejemamo skozi našo mrežo družbenega in kulturnega pojmovanja. Glasnost, trajanje in dejanska materialna vsebina zvoka igrajo pomembno vlogo v učinku, ki ga ima zvok na nas. Večina ljudi na splošno sliši frekvence v slišnem območju med 20Hz (zelo nizki toni) in 20.000 Hz (zelo visoki toni). Vendar pa v določenih okoliščinah lahko izkusimo tudi zvoke, ki se nahajajo nad in pod slišnim območjem.
Pri obravnavanju fiziološkega vpliva zvoka sta ključna aspekta frekvenca in glasnost. Zvok, ki ga čutimo v naših telesih, je ponavadi nizkofrekvenčen. Infrazvok ima na primer tako nizko frekvenco, da ga s človeškim ušesom ne moremo slišati. A vendar povzroča nezavedno fiziološko nelagodje.
Prav ta dvojnost prepoznavanja ušesa in telesa, psihološkega in fiziološkega, je bistvenega pomena za uporabo zvoka kot orožja.
Padec Jeriha, ki je opisan v Bibliji, je več kot primeren kraj za začetek raziskovanja, kako se je zvok začelo uporabljati kot orožje. Zelo ohlapen povzetek zgodbe gre nekako takole: Jozuetovi hebrejski vojski je uspelo porušiti stene Jeriha s pomočjo trobent. Ta zgodba nima zgodovinske podlage, a vseeno priznava psihološke in fiziološke implikacije zvoka v vojskovanju.
Zvok lahko uporabimo na visoki glasnosti za ustvarjanje močnih učinkov na predmetih. Seveda je malo verjetno, da bi trobila porušila mestno obzidje brez izdatne pomoči mehanike in tehnike, vendar pa udarni val iz pozavne ni nič drugega kot mikro eksplozija.
Padec Jeriha nas opozarja tudi na to, kako nas zvok lahko izčrpa. Zvočna izčrpanost, tako kot danes pri zvočnem onesnaževanju, vodi do psihološke izčrpanosti. Morda je hebrejska vojska uspela izčrpati sovražnika z dolgotrajno, glasno zvočno projekcijo, s katero je pri njem povzročila pomanjkanje spanca in paniko iz utrujenosti. Stalen zvok trobent bi namreč lahko pomenil tudi konstantno opominjanje na to, da vojska lahko napade kadarkoli. Že sama slišna grožnja in njen možen pomen tako postaneta orodje strahu.
Eno izmed najbolj strašljivih nedavno odkritih zvočnih orožij je azteška piščal smrti, lončena posoda, ki je bila pogosto oblikovana v lobanjo in so jo uporabljala predkolumbovska plemena v Mehiki. S pihanjem vanjo nastane zvok, ki je bil opisan kot »krik tisočerih trupel«. Množična uporaba, vojska, ki maršira s piščalmi smrti, je bila gotovo zastrašujoča.

Teror 20. stoletja

Eno izmed najbolj ikoničnih upodobitev zvoka kot sredstva za ustvarjanje strahu so razvili v drugi svetovni vojni. Nemška Stuka Ju-87, bombnik strmoglavec s 70-centimetrsko sireno, ki so jo poimenovali »Jeriška trobenta«, je bila sofisticirano orodje terorja.
Njen uspeh je vplival na razvoj leteče bombe V1, ki je bila poznana tudi kot Buzz Bomb zaradi akustične zasnove motorja. Medtem ko je bila njena sposobnost razstreljevanja skromna, se je njena moč skrivala v zvočni grožnji – kar nam lepo pokaže naraščajoče priznavanje psihološkega terorja kot uničevalskega orodja v vojskovanju.
Po drugi svetovni vojni je razvoj nadzvočnih poletov napovedal nezaslišane razsežnosti raziskovanja zvočnih pojavov v zraku, vključno z zvočnim udarom (ang. sonic boom). Zvočni udar je zvok, ki nastane, ko letalo preseže hitrost zvoka, 1.236 km/h v suhem ozračju pri 20°C. Leta 1964 je mesto Oklahoma postalo testni poligon ameriške vlade za zvočne udare. Pridobljenih je bilo veliko dragocenih informacij, vključno z oceno precej očitnega psihološkega vpliva na prebivalce mesta. Dve desetletji kasneje je ameriška vlada uporabljala zvočne udare proti Nikaragvi kot del kampanje za destabilizacijo takratne sandinistične vlade.
Medtem pa so ameriške čete v vietnamski vojni vojakom Vietkonga predvajale zvočno kuliso znano kot Ghost Tape Number 10. Ameriški vojaki so ta vznemirjajoč zvočni kolaž predvajali kot del operacije Wandering Soul, njegov namen pa je bil naslavljati prepričanja Vietnamcev, da bodo njihovi predniki, ki niso pokopani v domači zemlji, v posmrtnem življenju brez počitka tavali naokoli. Ta strašljiva mešanica glasu, zvoka in glasbe naj bi preganjala vietnamske vojake in jih spodbujala, naj opustijo boj.

Zvok strahu v 21. stoletju

V zadnjem desetletju je naraščajoča uporaba vojaških brezpilotnih letal, pogovorno dronov, pripeljala do novih oblik zvočnega terorja. V angleščini se beseda drone nanaša tako na čebele delavke kot na zvok, ki ga proizvajajo. Tako kot pri čebelah se tudi pri dronih njihove zvočne značilnosti razlikujejo glede na njihovo konstitucijo.
Pokazalo se je, da te zvočne značilnosti dronov pri ljudeh, ki živijo pod njimi, ustvarjajo določeno raven nejevolje, tesnobe in strahu. Opisi, ki jih civilisti podajajo o aktivnostih dronov v poročilu Living Under Drones z Univerze Stanford, pričajo o »valu groze«, ki preplavi prisotne, ko zaslišijo zvok drona,.. Njihov zvok, tako od blizu kot na daleč, je specifičen in prodoren. Glede na prej omenjeno je njihova primerjava s čebelami samoumevna.
Nedavna vojaška vaja Izraela proti Palestini iz leta 2012, ki so jo poimenovali Steber obrambe (Pillar of Defence), se je temeljito poslužila zvočne sposobnosti dronov. Med to operacijo je bil zvok uporabljen kot nenehno opozorilo, da bi lahko v kateremkoli trenutku prišlo do zračnega napada. Ta slušna grožnja se je, v kombinaciji s splošnim nelagodjem ob konstantnem brenčanju mehanizacije v zraku, izkazala za izjemno močno orožje.
Tudi na tleh se zvočna orožja, kot na primer prej omenjeni LRAD, uporablja vse pogosteje. LRAD, v osnovi sredstvo za komunikacijo na večje razdalje v morskem okolju (za razdalje, večje od 3 kilometre), je od začetka prvega desetletja 21. stoletja široko v uporabi.
LRAD so med protesti proti G20 v Pittsburghu uporabili za razpršitev množice z usmerjenim zvokom izjemne glasnosti. Zaradi uporabe naprave so sledile številne tožbe proti mestu Pittsburgh, ena izmed tožnic, Karen Piper, pa je prejela 21.000 ameriških dolarjev odškodnine zaradi trajnih poškodb sluha.
Skoraj vse zvezne države v Avstraliji so v zadnjih letih nakupile te zvočne naprave, katerih primarna funkcija pa je še vedno komunikacija v stanju obleganja ali naravnih nesreč, in ne nadzor množic. Vseeno pa bodo zakonodajne in izvršilne implikacije uporabe teh naprav, skupaj z naraščajočim zanimanjem za področje akustičnega prava, pridobile na zanimanju.

Jukebox terorja

Tudi studijska glasba je zmeraj močnejše orožje, v uporabi pa je predvsem za to, da bi »zlomili« zapornike med zaslišanjem. Formula za glasbo kot obliko terorja je glasnost, estetika in ponavljanje v enakem razmerju. Gre za pristop, ki pripoznava dejstvo, da nimamo ušesnih vek. Zvoka, za razliko od oči, ne moremo izklopiti, kar pomeni, da smo nanj občutljivi na načine, o katerih navadno ne razmišljamo.
V zgodnjem dvajsetem stoletju so Intonarumori Luigija Russola (skupina eksperimentalnih akustičnih inštrumentov) napovedali napad na harmonični glasbeni kanon. Russolovi performansi so med občinstvom izzvali ogorčenost in ustvarili nelagodje, v svojem manifestu Umetnost hrupov pa se je zavzemal za silovit ponovni razmislek o potencialih glasbe in hrupa.
V Grčiji med letoma 1967 in 1974 je enota vojaške policije, ki se je ustrezno imenovala Posebna enota za zasliševanje, uporabljala glasbo na dva različna načina. Glasbo so z izjemno glasnostjo predvajali zapornikom v daljših časovnih obdobjih, zapornike pa so silili v dolga obdobja prisilnega petja ene in iste pesmi.
Na podoben način so v zgodnjih sedemdesetih na Severnem Irskem uporabljali tako imenovano ‘glasbeno sobo’ (Music Room), da bi zlomili zapornike. Tem so čez glavo poveznili kapuco in jim predvajali ekstremno glasen beli šum. Poleg glasbene sobe so za mučenje uporabljali tudi napravo imenovano Curdler – ta je oddajala glasen zvok v frekvenčnem območju, na katerega je človek posebno občutljiv.
Medtem je leta 1989 ameriška vlada zagnala operacijo Elegantni paket (Operation Nifty Package), katere cilj je bila predaja panamskega diktatorja Manuela Noriege, znanega ljubitelja opere, ki je zaprosil za azil v papeški nunciaturi v Panama Cityju. Po dolgotrajnem predvajanju glasnega rocka in heavy metala – na seznamu so se znašli tudi Styx in Black Sabbath – pred stavbo, v kateri je našel zatočišče, so Noriego vrgli iz diplomatske četrti.
Eden od najbolj nenavadnih zvočnih dvobojev se je zgodil leta 1993, ko so se med zloglasnim obleganjem v Wacu soočili pripadniki verske sekte Davidovcev in agenti Urada za alkohol, tobak in strelno orožje (ATF). Vladni urad je Davidovce napadel s ponavljajočim se predvajanjem skladbe These boots are made for walkin’ Nancy Sinatra, žebranja tibetanskih manter, posnetkov oglašanja zajcev med klanjem in božičnih pesmi. V zameno se jim je David Koresh, vodja Davidovcev, maščeval s predvajanjem svojih lastnih skladb – dokler posestva niso odklopili z električnega omrežja.
A vseeno je bil ta dvoboj precej primitiven, če ga primerjamo s sodobnimi metodami glasbenega mučenja. Ozvočenje, ki so ga uporabljali med obleganjem v Wacu, je bilo na primer neusmerjeno, zato so morali vladni agentje uporabljati ušesne čepke, da so se zaščitili pred učinki lastnezvočne kulise.
V zadnjem desetletju se je uporaba glasbe za mučenje popolnoma utrdila v institucijah, kot so Guantanamo in drugi tajni centri za pridržanje. Veja ameriške vojske, imenovana »psihološke operacije« (Psychological Operations), je znana po svoji sposobnosti vplivanja na obnašanje in pomoč pri psihološkem »zlomu« zapornikov z uporabo zvoka.
Izbor glasbe, ki jo uporabljajo pri tovrstnem zasliševanju v Guantanamu, je zelo raznolik. Pogosto so uporabili tako zloglasno pesem Fuck Your God death metal skupine Deicide kot tudi agresiven hip-hop. Prav tako so velikokrat predvajali pesmi Britney Spears (najpogosteje Hit me Baby One More Time) in, morda najbolj presenetljivo, I Love You iz animirane serije Barney in prijatelji.
Bob Singleton, pisec pesmi za Barneya in prijatelje, je bil nad njeno uporabo šokiran. Kako je mogoče, se je spraševal, da bi pesem, ki je bila ustvarjena za to, da bi pri »majhnih otrocih sprožala občutek varnosti in ljubezni«, odrasle pripeljala do čustvenega zloma?
Singletonovo ogorčenje nad uporabo njegove glasbe v takem kontekstu ni neobičajno. Ustvarjalci, kot so Massive Attack, Nine Inch Nails, Rage Against The Machine in drugi, so se združili z nevladno organizacijo Reprieve in ustanovili koalicijo Zero db proti uporabi glasbe za mučenje. Tom Morello, nekdanji kitarist skupine ‘Rage Against the Machine’, je takrat pripovedoval o zapornikih, ki jim 72 ur brez prestanka predvajajo glasbo »na jakosti, ki je tik pod jakostjo, na kateri poči bobnič«.
Kanadska electro-industrial skupina Skinny Puppy je šla še korak dlje: leta 2014 je ameriški vladi izstavila račun za 666.000 ameriških dolarjev za neavtorizirano rabo njihove glasbe v Guantanamu.
Glasba bo nedvomno še odigrala pomembno vlogo v vojni proti terorizmu. Na žalost je raba potenciala zvoka kot orožja še vedno v povojih. Zvočna orožja nenazadnje ne puščajo fizičnih sledi, s tem pa so kot nalašč za tiste, ki želijo ostati neizsledljivi.

Prevod: Katja Pahor