Koda

Petindvajset let je, odkar je po elektronski pošti začel krožiti prvi primerek tega, kar bo kasneje postalo znano pod imenom mem: t. i. Bad Day, gif uslužbenca v pisarniškem kubiklu, ki se v jeznem obupu fizično znese nad računalnikom. V današnji konkurenci memov verjetno ne bi prodrl posebej daleč (za sodobni humor je dejansko bolj pomembna beseda kot slika). Toda neka formalna lepota je v tem, da za ustanovni trenutek spletne kulture velja podoba, ki uprizarja nerazumevanje tehnologije, ki to kulturo omogoča
Vemo, da je to nesmiselno, toda ljudje tudi do nežive narave hecno hitro zavzamemo odnos, ki ima smisel le kot odnos do zavestnih bitij. Dovolj je, da je njihovo delovanje vsaj nekoliko zastrto, pa nam predmeti že vzbujajo vtis uporne svojeglavosti, ki jo je treba ukrotiti s priganjanjem in kaznovanjem. Vsekakor so nam na ta način tuji računalniki. Že dolgo pred napredki umetne inteligence zadnjih let smo
sprejeli, da smo iz kovine in plastike sestavili stroje, s katerimi se bolj pogovarjamo, kot jih upravljamo. Že v tem je nek preskok, ki ga laiki verjetno nismo nikoli zares zapopadli. Neživo naravo naj bi razumeli strogo po mehanični logiki vzrokov in učinkov, kar je popolnoma drug red odnosa kot pozivi in odzivi, kaj šele vprašanja in odgovori. Če pritisnem stikalo (vzrok), se prižge luč (učinek). In računalniki konec koncev niso nič drugega kot nekaj več stikal in mnogo več luči, pač (to je seveda ključno) sofisticirano zvezanih
med seboj. Misterij je torej: kako lahko pravzaprav iz kompleksnosti vezja vznikne nekaj, kar deluje nekako pametno in kar ima opravka z jezikom?
Celotna zgodba je dolga. Za razumevanje pomaga, če se zavemo, da računalniki niso pojmovno nujno vezani na elektriko, temveč le praktično. Ključna točka stika med naravo in jezikom, točka, kjer lahko naravni proces začne nekaj pomeniti, je abstraktno logično vezje, ki ni nujno električno; možno bi ga bilo implementirati s čimerkoli, kar ima naravo toka, celo s padanjem domin, le da bi šlo v tem primeru vse zelo počasi in predvsem samo enkrat. Odločilen trik je fizična implementacija negacije – tok, ki prekine tok oz. stikalo, ki je samo del
vezja. Z negacijo znamo implementirati vse logične odnose, in ko znamo to, znamo računati. Da od tod pridemo do računalnikov, sicer potrebujemo še par nadaljnjih pametnih idej (za počasen in sistematičen sprehod priporočam Code: Hidden Language of Computer Hardware and Software Charlesa Petzolda), toda glavnina razvoja je zgolj v količini in hitrosti izvedenih računskih operacij.
Jezikovna razsežnost računalnika vznikne nekje spotoma, kot rezultat abstrakcije in označevanja. Strojna koda, torej surov tok ničel in enic, ki ga pošiljamo skozi vezje, ni ravno človeško berljiva, toda posamezne funkcionalne odseke ali tipične vzorce te kode je mogoče mehanično označiti oziroma prevesti v bolj domače simbolne enote, ki že precej spominjajo na besede in ločila. Glavna os razlikovanja programskih jezikov je ravno stopnja prevajalskega kompromisa med človekom in strojem – bolj, kot je programski jezik prijazen človeškemu bralcu, več napora ostane stroju in obratno.
Človeški, naravni jezik je na tej točki še vedno velik pojmovni korak stran, s programskimi jeziki ga veže bolj ohlapna analogija. Toda očitno obstaja trik: z računalnikom lahko simuliramo (neke vrste) možgane in ti se lahko naučijo tudi govoriti. Tu je tematski sklop
Razpotij spet zadel ob sočasen dramatičen razvoj stanja stvari v svetu. V pozivu piscem pred meseci sem se med drugim še previdno spraševal, kako blizu smo uspešnemu strojnemu posnemanju jezikovne sposobnosti človeka. Zdaj že vemo: zelo.