Evropa

Ni ravno sveža novica, da je Evropska unija prejela Nobelovo nagrado za mir. Seveda je dejanje švedske komisije vzbudilo pomisleke. Tradicija nagrade je velevala, da jo prejmejo posamezniki, ki so s svojo aktivnostjo v nekem časovnem obdobju dosegli določen rezultat in je po eni strani pomenila priznanje, po drugi pa omogočala sredstva, da ta posameznik in njegova skupina s svojimi kompetencami nadaljujejo z delom še naprej. V tem smislu je vreči nemajhno vsoto denarja v zloglasno evromašino tako rekoč pljunek v morje. Samo za določitev postopka prevzema je najverjetneje odletelo več denarja, kot ga je pristalo.
Pridružujem se tudi tistemu segmentu kritike, ki pravi, da je bila v stilu popularnih knjižnih uspešnic o pozitivnem razmišljanju ta nagrada neke vrste pedagoški prijem, s katerim je komisija želela vse preveč razočaranim Evropejcem vzbuditi voljo in optimizem za vztrajanje v teh negotovih časih, ko nam evropska pot ni več tako samoumevna, kot je bila. In treba je reči, da ji ni uspelo.
Vendar pa je vsesplošna kritika, ki je vzrojila med državljani Unije in tistimi, ki kmalu bodo, nekoliko pretirana, da ne rečem skorajda hinavska. Seveda je res, da Evropska unija ni pravljična dežela, kjer se cedita med in mleko. Res je, da ima tako sama v svojem političnem delovanju ogromno problemov, da je zbirokratizirana in zapravljiva ter da ne zmore na višji politični ravni zagotavljati skorajda osnovnih demokratičnih standardov (ali sploh kdo ve, kako je lahko kandidiran in kako izvoljen predsednik EU?), kot tudi na ravni njenih članic, ki ne zmorejo (ali ne želijo), ene bolj, druge manj, ene nekje, druge drugje, slediti osnovnim postulatom in konkretnim zahtevam, na katerih naj bi bila EU postavljena.
Vendar je po drugi strani obrazložitev nagrade, če izvzamemo okoliščine podelitve, več kot primerna. Res je namreč, da je Evropska unija instanca, ki je znotraj zgodovinsko problematičnega prostora uvedla neke institucionalne okvire, ki so omogočili večjo željo po združitvi kot po nasilni konfrontaciji. Dandanašnji je praktično nemisljivo, da bi bili dve evropski državi na robu vojne. Še več, že misel, da bi državljani Italije in Slovenije, Poljske in Nemčije, zganjali vojno hujskaštvo, je nekaj anahronističnega.
Čeprav je celo med evro-novoprišleki, kot je npr. naša soseda Hrvaška, velika mera evroskepticizma, moramo priznati, da Evropsko združenje ostaja tudi na daljši rok edini realni in možni horizont. In tu ne mislim zgolj na ravni geopolitike ali, kot se je nekoč reklo, realpolitike.
Dejansko je evropsko združevanje v veliki meri prehitelo lokalna povezovanja. Če bi čakali, da se Ljubljana in Rim dogovorita, bi meja med Novo Gorico in Gorico stala tam še naprej in bi se verjetno še za kak meter in kakšno žico ojačala. Če bi čakali na lokalne politike, se odnosi med Hrvaško in Slovenijo ne bi nič izboljšali in bi se še nadaljnja desetletja obmetavali z malenkostmi. Kdor meni, da so možna povezovanja tudi izven Unije, ne upošteva dejstva, da so volitve na štiri leta in da časopisi potrebujejo novice vsak dan.
Paradoksalno je edina možnost združevanja v Evropi ravno preko določene stopnje odtujenosti. Ravno ker nas »nekdo drugi« združuje, nam ni treba iti skozi razčiščevanje vseh nacionalnih in mednacionalnih zgodb, ki so se napletla v povojnem obdobju. In ravno zato, ker smo prebivalci naenkrat oropani vseh teh zgodb, ki so dajale smisel našem življenju v nacionalni skupnosti, se počasi zavemo, da smo vsi v istem dreku in da je nujno potrebno medsebojno sodelovanje, da se iz njega lahko izkopljemo.