Slovenščina

Celotna narativa zgodovine slovenskega boja za samobitnost je poudarjeno osredinjena na borbo za javno rabo slovenskega jezika. Rizična stava naših romantičnih prednikov, ki si je Irci in v veliki meri tudi Baski niso drznili tvegati. Ti so svojo identiteto stavili na svojo zgodovinsko avtohtonost na teritoriju, na svoje kralje, mučenike, svoje svetnike, svoje šege in navade ali na svojo nekoč že vzpostavljeno državno tvorbo.
Položiti usodo svoje samobitnosti v jezik je bilo za Slovence kot ljudstvo rizično, ampak v danem trenutku nujno.
Nujno, saj Slovenci, ločeni med različna kraljestva in dežele, niso imeli svojega institucionalnega okvirja niti spomina na kralja ali samostojno deželo niti skupnih šeg in navad, skupne kulture, tako tiste za mizo kot tiste na vrtu.
Rizično, ker slovenskega jezika kot takega ni bilo in ga je bilo treba, tako kot idejo enotnega slovenskega naroda, šele vzpostaviti. In ubraniti na teritoriju pred jeziki z ogromnim številom govorcev in daljšo zgodovino književnosti.
V tem vidiku je tisti, ki je ustvarjal v slovenskem jeziku in s tem ustvarjal slovenski jezik, v pomembnem segmentu vzpostavljal tudi slovenski narod. Zato ni slučajno, da naših glavnih trgov ne krasijo kralji in konjeniki, temveč pisatelji in pesniki.
Stava je – proti pričakovanjem mnogih sodobnikov iz vseh dob – uspela. Slovenščina je v preteklem stoletju dobila, poleg cerkvenega, prostor najprej v šolah, nato pa še v ostalih javnih inštitucijah do te mere, da je ob koncu krvavega stoletja postala uradni jezik samostojne države.
Vendar je slovenščina ne glede na njen uspeh in razvoj v kulturi, v akademiji in v strokah v zavesti ljudi vedno ostala kot notranji jezik, jezik, v katerem skupnost govori med seboj. Našo navado, da s tujci ne govorimo v svojem jeziku, smo tako ponotranjili, da še tistim, ki se je trudijo učiti (in teh se je v zadnjih letih po evropskih visokih in obmejnih srednjih šolah nabralo že za večje slovensko mesto) raje odgovarjamo kar v njihovem jeziku ali vsaj v angleščini.
Slovenci smo v nekem vidiku vedno bili dvojezični, če ne po skillsih, pa po mentaliteti. Seveda, še 15 let nazaj, ko si stopil za računalnik, si moral imeti vsaj osnovno znanje angleščine, slovenščina pa je bila strogo omejena na ljudstvo neke male državice, ki je nihče ni znal pokazati na zemljevidu.
V novem tisočletju pa se je njen status zelo spremenil.
Najprej, iz političnega vidika, slovenščina ni več zgolj jezik male države, temveč je eden uradnih jezikov Evropske unije in je s tem, vsaj formalno, izenačena z vsemi ostalimi velikimi evropskimi jeziki.
Vendar, še pomembneje je na status slovenščine vplival razvoj digitalnih tehnologij. Največje in najpomembnejše današnje organizacije, tiste, ki krojijo vsakdanjik sodobnega sveta, kot so Facebook, Google ali Wikipedia, uporabljajo slovenščino, da stopajo v interakcijo z nami. Razvoj spleta v nekem pogledu kaže tudi na ločitev slovenščine od njenega tradicionalnega ozemlja in emancipacijo od inštitutov, ki so jo do sedaj imeli pod nadzorom. Googla kaj malo briga za Toporišiča, te tako mitske figure sodobne slovenščine, on detektira le rabo slovenščine, pa naj bodo to spletne strani Filozofske fakultete, časopisnih kolumn ali celo blog študenta slovenistike iz Białsko-Białe.
Kakršnakoli bo nadaljnja usoda slovenščine, lahko že zdaj zatrdimo nekaj gotovega: slovenščini ne grozi izumrtje. Danes slovenščino govori največje število ljudi v zgodovini, daleč največje institucije kadarkoli pa jo enakovredno uporabljajo za komunikacijo s svojimi uporabniki. V tehnologiji, ki se nam obeta, kjer bomo lahko z enim klikom s telefonom prevedli karkoli nam bo prišlo pred oči, nas je lahko strah nečesa drugega – da bomo pozabili, kako nujno je učenje tujih jezikov.