Nietzsche

So zgodovinska obdobja, ko se zdi, kot da smo se znašli na robu prepada in da bomo strmoglavili vanj, če v tem trenutku česa ne ukrenemo. Lahko bi rekli, da od časa do časa »pride čas, ko ni več časa«, kot se je zapisalo Danetu Zajcu nekaj desetletij nazaj in postalo moto letošnjih protestov, ki jih je skupina državljanov organizirala, ko je bil na zaporno kazen obsojen eden vidnejših slovenskih politikov. In enak moto, čeprav neizrečen, je obvladoval lanske proteste neke druge skupine državljanov.
Ta »čas, ko ni več časa« ima dve poglavitni lastnosti. Prva je ta, da je zaprt. Kaže se kot nemoč. Kot nemoč, da bi znotraj obstoječega stanja stvari lahko dosegli neko boljšo ureditev ali neko dobro. Kot frustracija, ki jo posameznik občuti, ko napake in krivice še vedno inertno obstajajo. Njegova druga lastnost je, da se kaže kot mejni čas. Zdi se, da smo tik pred pravo radikalno spremembo, če le stopimo skupaj in vztrajamo na njej.
Ali je takšno doživljanje sočasnosti ustrezno, ni na meni, da sodim. Če toliko posameznikov tako čuti, je gotovo nekaj na tem. Konec koncev, nikomur ni zares všeč stanje, v katerem smo se znašli v dobrih dvajsetih letih po osamosvojitvi.
Pred dobrim letom, ko smo ravno delali na številki na temo Evrope, me je znanec – tudi sam aktiven v vstajniških krogih – vprašal, celo izzval, zakaj ene od številk ne posvetimo spremembam, ki bodo (ali bodo morale) nastopiti.
Zdi se mi, da je ravno samoumevna zahteva, da moramo vsi delati za te spremembe, tista sprememba, ki si je ne želimo. Spremembe namreč nimajo vrednosti same po sebi. Spremembe hočemo tam, kjer nam je omejeno ali celo onemogočeno udejstvovanje, kjer vidimo, da ni doseženo potencialno dobro, kjer nekdo uživa na krivični način pridobljene privilegije. Zato v pravem pomenu ne more obstajati koalicija med tistimi, »ki si želijo sprememb«, temveč le med tistimi, ki želijo določene spremembe na konkretnem področju.
Zahteve po novih obrazih, po novih politikah, po večji zastopanosti žensk, mladih, izobraženih v politiki, po bolj neposredni demokraciji ipd., čeprav so morda dobrodošle, niso po sebi nikoli garant, da bo prišlo do dostopnejšega zdravstva, kvalitetnejšega (visokega) šolstva, večje in pestrejše kulturne ponudbe, boljšega zaposlovanja, hitrejšega izplačevanja honorarjev, višjih plač … Lahko trikrat obrnemo svet na glavo in nikakor ne bo nujno, da bo svet postal boljši, če ne bomo natančno vedeli, kakšni so konkretni cilji, ki jih hočemo doseči na posameznem področju, in jih seveda znali tudi na pravilen način implementirati.
Razpotja obstajajo že peto leto, v nezavidljivih pogojih, vendar še vedno z istim ciljem: vnesti v slovenski prostor kvalitetno in tehtno diskusijo o vprašanjih, ki se tičejo kulture, humanistike, politike in družbe, in glede teh tem senzibilizirati čim širšo javnost, brez žaljenja inteligence bralcev, brez zatekanja v propagando in brez vnaprejšnje politične diskreditacije. Naše delo za spremembe se konec koncev tu konča.
Saj je vsak čas, ki je čas sprememb, tudi čas resnega premišljevanja. Če ne drugače, pa vsaj tako, kot se rado dogaja, ko se ne moremo in ne moremo spomniti imena kakšne ulice ali tega, kje smo pustili ključe. Največkrat pomaga, da jih vsaj za nekaj časa nehamo iskati, da bi jih lahko našli.
Spremembe, brez širšega in globljega razmisleka o zadevah, ki se tičejo človeka, rade pripeljejo do ponavljanja istih napak, ki smo jih kot človeštvo že naredili. In to ni tisto večno vračanje istega, ki ga zagovarja Nietzsche …