Delo

Tako se začenja legendarni nagovor oddaje glasbenih posvetil na Radiu Slovenija. Zanimivo, kaj ta stavek implicira; namreč to, da kar naprej nekaj delamo. Voditeljica nam torej pravi, naj si vendarle vzamemo trenutek počitka vsaj zdaj, ko nam nekdo ljub podarja pesem, ki bo igrala le za nas. Priložnost, da odložimo delo, kakršnokoli že je, bodisi poklicna ali gospodinjska opravila ali le hobi.
Primer je morda nekoliko zastarel: mlajše generacije ne pošiljajo glasbenih posvetil v eter, raje jih pripenjajo na virtualne zidove. Naj zato postrežem z aktualnejšo izjavo, ki sem jo slišal v kulturnem centru v manjšem kraju, kamor sem prinesel prejšnjo številko naše revije:
»O, kaj pa je to? Razpotja! Revija humanistov Goriške. [odpre in hitro prelista] Oh, kakšni traktati … in to v današnjem času! Nekateri imajo res preveč časa …« Nisem se zapletel v debato, vzklike sem namreč slišal z druge strani lokala, kjer sem sedel in delal na pričujoči številki. Bil sem zaposlen, čeprav brez pogodbe, pisarne in plače, medtem ko se je on, očitno manj zaposlen, zgražal nad stanjem v družbi.
Anekdota je banalna. Kljub temu si dovolim trditi, da je vznejevoljenost njenega protagonista simptomatična. Danes pogosto slišimo, da ni časa za »traktate«; ni časa za »filozofiranje«, čas je za delo, vedno več dela. Vseeno pa nekateri v svojem brezdelju tratimo čas s takšnimi zadevami.
Gospod se ni vprašal, mar ni to nekaj, za kar si ljudje vzamemo čas; nekaj, čemur prilagodimo svoj čas
Sicer pa je vprašanje, kaj naj sploh počnemo v današnjem času, v katerem nam zmanjkuje časa? Ali lahko sestavljamo ladjice, kvačkamo, igramo playstation, hodimo v fitnes, gledamo televizijo? Kaj pa če so problematični le »traktati«? Tisti premisleki, ki od nas zahtevajo, da se malce ustavimo; premisleki, ki nas spodbujajo, da svet okoli sebe pogledamo na drugačen način? Mar ni ravno ta obsedenost z delom strah pred dolgčasom? Strah pred soočenjem s samimi seboj, ko ostanemo brez dela?
V Razpotjih vam znova ponujamo takšne premisleke. Premisleke iz različnih vetrov, ki se zbirajo v skupnih jadrih, a še vedno pihajo vsak v svojo smer. Premisleke o delu kot konceptu in delu kot stanju. Tako o delu kot temelju moderne družbe kot o njegovih obstoječih vzorcih. Vsekakor ne trdimo, da gre za celoten pregled problematike; če smo zares iskreni, gre za predstavitev premislekov tistih, ki so svoj čas prilagodili tako, da so (brezplačno) predstavili svoj pogled na zadevo.
Razprava seveda ni zaključena; šele začela se je, saj smo pred velikimi spremembami na področju delovnih procesov kot tudi samega pojmovanja dela in njegovega plačila. Danes je mesto dela že kjerkoli; ne gre več za nekaj fiksnega – ne časovno ne prostorsko. O tem pričajo sama Razpotja, saj se naše uredništvo sestaja prek spleta in venomer išče nove načine financiranja tako kot mnogi drugi podobni projekti, namenjeni razširitvi polja javnega. S tem vzamemo v zakup, da bomo obstajali, dokler bo našim bralcem to v interesu. Dokler bodo tisti, ki razmišljajo drugače od vznejevoljenega gospoda iz naše anekdote, razumeli, da so za ohranjanje širine javne razprave odgovorni tudi sami.
Torej za trenutek odložite delo in se lotite Razpotij, ki so pred vami.