Mladost

Ko sem preživljal svoje erazmovsko obdobje v Pragi – kakšnih sedem let nazaj – sva se s prijateljem iz vzhodne Nemčije velikokrat zapletala v pogovore o Evropi, o nacionalnih državah, o službah, o politiki. Spomnim se, da je nekoč v enem od dolgih pogovorov dejal, da je največje prekletstvo naše generacije to, da se za časa našega življenja ne bo zgodilo nič zares velikega ali epohalnega. Ne bo padel komunizem, ne bo seksualne revolucije, ne bo ne vojn ne padcev imperijev. Kot da bi v nekem smislu vsi dosežki civilizacije in stremljenja prejšnjih generacij visela kot prekletstvo nad našimi udobnimi življenji.
No, tistega leta je bila finančna kriza, vsaj v Evropi, še stvar časopisja, Slovenija pa je v zavesti večine prebivalcev izgledala še kot normalna in delujoča država. Zavest o tem, da se nam ne more nič zares dogoditi, da so socialni, ekonomski, politični, mednacionalni in drugi odnosi tako trdni, obstoječi, tako … realni, nam je v določenem pogledu vzbujalo precejšnjo tesnobo. Izgledalo je, da smo preprosto dosmrtno obsojeni na službe po končanem šolanju (toliko boljše, kolikor višjo izobrazbo bomo na takšen ali drugačen način pridobili), obsojeni na vedno boljše zdravstvo, na vedno boljše vezi med državami, večjo blaginjo.
In potem smo se nekega dne predramili in ničesar več ni bilo. Občutek je bil boleč. Kot takrat, ko sanjamo, da v rokah držimo nekaj dragocenega, v naslednjem trenutku, ko še ležimo v postelji, pa se kar ne moremo sprijazniti, da v naši zaprti pesti v resnici ni ničesar. Služb za nas več ni, izobrazba ne pomeni ničesar, bolezni napadajo naše vrstnike, Evropska unija razpada po šivih, stara celina pa še nikoli ni bila tako blizu vojne. Letala padajo, po evropskih mestih pokajo puške, umirajo uredniki, novinarji, ilustratorji. Prebivalci naših krajev se s trebuhom za kruhom selijo, ne le po Evropi, temveč na Kitajsko in v Južno Ameriko. Narobe svet.
Gotovo nas šolski sistem ni pripravil na življenje. Pa ne le s tem, da nam ni podal primernih veščin in znanja, da bi lahko preživeli v takšnem svetu. Izigral nas je, ko je učiteljem in profesorjem dovolil, da so se posmehovali tistemu filozofu, ki je dejal, da svet ne obstaja – in nas mirne duše učili matematiko, biologijo in družbene vede. Zato nismo bili pripravljeni na hudo dejstvo, da svet zares ne obstaja. Kajti vse so bile le sanje.
Vse so bile le sanje. Mi pa smo bili le igralci v sanjah naših staršev in dedov. V sanjah blaginje, v sanjah gotovosti in vedno večjega napredka. V sanjah o svetu, ki je tako zacementiran in neprebojen, da se lahko vdajamo luksuzu, ki si ga prejšnje generacije niso mogle privoščiti: udobju, dolgočasju in neodgovornosti. In zato smo v tem sanjskem svetu, da bi si popestrili vsakdan, začeli sanjati še mi. Sanjali smo življenja svojih staršev in dedov, sanjali preživetveni nagon in življenjsko vztrajnost, ki so ga premogli v še takšnem pomanjkanju, sanjali srh ilegale, ko so poslušali kakšno prešvercano novo ploščo, in duh disidentstva, ko so organizirali koncerte v zakloniščih in protestirali na Plečnikovem trgu.
Nekega dne je budilka zazvonila, mi pa smo se, kot skrivnostni deček Kaspar Hauser, znašli v tujem svetu, brez preteklosti, brez prihodnosti, brez jezika, s katerim bi lahko svoje stanje sploh ubesedili. V paniki smo na vse kriplje želeli spet priklicati te sanje, od naših staršev in dedov smo si sposodili nekaj besed, kakšen protest, kazali smo se jim in dokazovali – vendar nič ne pomaga. Ostali smo sami. In kot kaže, bo potrebno vse izgraditi na novo.