Vojna in mir

Prvi strel, ki je pred stoletjem odjeknil ob Soči, je tenkočutnega pesnika, ki je opeval izgubljen planinski raj, spremenil v preroka vojne. Še danes spričo podob s Soške fronte začutimo srh ob verzu: »Tod sekla bridka bodo jekla …«
Pravijo, da je prerok nekdo, čigar imaginacija presega predsodke njegovega časa; nekdo, ki zna pojave, ki so na očem vseh, povezati v vizijo prihodnosti, ki je večina sodobnikov ne zmore ali noče videti; zato nemo propheta in patria. Sam bi dodal: ali pa jo še kako dobro vidijo, vendar jih tako fascinira, da je ne zmorejo vzeti zares. To ni tako neobičajno, kot se sliši. Pomislimo na klasične tragikomične like: moža, ki zaradi bolestnega ljubosumja ne vidi prevare, ki se mu dogaja pred lastnim nosom; paranoika, ki s svojo obsedenostjo pripomore k uspehu nevarnosti, proti kateri se bojuje; hipohondra, ki spregleda resnost bolezenskih znakov, ko se ti res pojavijo.
V umetniškem vrenju pred véliko vojno lahko zaznamo podoben paradoks. Fin-de-siècle je bil fasciniran s problemom razkroja in njegovega premagovanja. Od tod priljubljenost tem, kot so okultizem, erotika, umetnost, tehnologija, narod. Gre za silnice, ki posameznika trgajo iz ravnovesja in ga potiskajo do meja njegove človeškosti in čeznje, v mistično občestvo s soljudmi in predmeti. Tudi vojna po eni strani vodi v razkroj, v zverinskost, v popoln razpad civilizacije; hkrati pa se iz te fragmentacije rojeva novo zavezništvo med človekom in strojem, ljudmi in bogovi, narodom in naravo. »Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča …«
Še preden je totalna vojna postala realnost, je živela v nevarnih sanjah evropskih intelektualcev. Travma, ki jo je povzročila, je bila tako huda tudi zato, ker jo je vročična fasciniranost nad stvariteljsko uničevalnostjo modernosti napovedala s srhljivo natančnostjo.
To nas vrne k vprašanju prerokbe. Je bila Gregorčičeva pesem res odgovor na ustanovitev gibanja Italia irredenta? »Tujci, zemlje lačni,« že kažejo nanjo. Ali morda odziv na avstro-ogrsko poseganje na Balkan? »Vihar,« ki »prihrumel z gorkega bo juga,« utegne namigovati nanj. V obeh primerih je pesnik le povezal banalna dejstva, ki so polnila časopisne strani, z njih postrgal tanko plast naivnega optimizma – in zadel v črno.
Navsezadnje: ali ni vedno tako? Mar ni skoraj vseh uničujočih spopadov, od ameriške državljanske vojne do Bosne in Iraka, napovedalo nešteto svaril? Katastrofa redko udari kot strela z jasnega. Njen prihod pogosto napoveduje dolga senca, ki se kaže v obliki banalnih resnic. Te pa niso po godu pametnim ljudem. Kdo bo islamistično nevarnost jemal resno, če o njej vpije še zadnji župan Severne lige? Koga naj skrbi ruski ekspanzionizem, če o njem piše vsak britanski tabloid? Kdo se je pripravljen spopasti s podnebnimi spremembami, če o njih modruje že papež? In kdo se bo ubadal z razpadom Evropske unije, če pred njim svari še Jože P. Damjan?
Tu je še ena težava. Bolj ko bledi spomin na prejšnje, napovedane kataklizme, bolj se krepi spomin na véliko neuresničeno prerokbo stoletja: tretjo svetovno vojno in nuklearni holokavst. Katastrofa se nam zato zdi malo verjetna; pri čemer pozabljamo, da sta vsaj dve generaciji vložili titanski napor, da bi preprečili njeno ponovitev. Generacija, ki je po zaslugi (starih) staršev odrasla v miru, se je zazibala v lahkotno utvaro, da je svoboda mogoča brez čuječnosti, mir brez velikodušnosti in blagostanje brez previdnosti. Ni treba biti prerok, da v nedrjih teh iluzij vidimo kali nove katastrofe. Dovolj je skepsa do predsodkov sodobnikov.