
Uvodnik
Fabianijeva Evropa
Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva nedvomno enega izmed večjih srednjeevropskih arhitektov minulega stoletja. Ob tej priložnosti smo se tudi v Razpotjih odzvali vabilu, da se pridružimo in sodelujemo v projektu Leto Maksa Fabianija, ki poleg Gorice in Nove Gorice poteka še v Ljubljani in na Dunaju, in se s tem poklonimo temu najplemenitejšemu izmed sinov goriške zemlje.
Fabiani se je resda rodil v vasi Kobdilj, vendar se je – kot je nekoč rekel Dragan Živadinov za Hermana Potočnika Noordunga – rodil v središču sveta. Kobdilj v tistem času ni bil le ena izmed perifernih vasi, primerna mogoče le za vikendice, temveč vas med prosperitetno in meščansko razvijajočo se večnarodno Gorico in multikulturnim, tehnično in gospodarsko razvitim Trstom, znotraj katerega je delovalo eno najpomembnejših evropskih pristanišč. Kobdilj je bila vas, v kateri si se lahko vkrcal na vlak in se odpeljal – brez mejnih prehodov in brez prestopov – naravnost na Dunaj, v samo središče evropske celine – v središče kulture, znanosti, visokega šolstva, umetnosti, teorije, meščanstva.
Tako je Fabiani živel svoje življenje. Natančneje, to je bil Fabiani, človek iz središča sveta, pravi Evropejec. Naravno se je znašel tako v vseh mestih, v katerih je živel in deloval (med Gorico in Bielskim), kot tudi z vsemi narodnostmi, ki so živele znotraj cesarstva. Še več, lahko je živel več etničnih identitet, lahko je bil Slovenec, Italijan, Avstrijec, brez prikrivanja in brez da bi katero izmed teh identitet zatajil. Te identitete so mu nekaj pomenile ravno tako kot naravno bogastvo, ki tvori enoten in zanimiv skupni prostor.
Vendar, kot se mnogokrat dogodi, kruta ironija zgodovine poskrbi, da se tisto, kar se kaže kot dar, izkaže za prekletstvo. V njegovem primeru tudi in predvsem, poleg daru visoke inteligence, večnarodnega pedigreja, dar dolgega življenja. In ko se v jeseni tega svojega življenja (takrat je to bila že starost 52 let) vrne nazaj na Goriško, hitro ugotovi, da tu ni več Evrope, da tu ni več širnega, bogatega in raznolikega prostora. Da mora tu živeti na milost in nemilost malih držav, ki jih obvladujejo mali ljudje s svojimi malimi interesi. Njegov svet je izginil, postal je tujec v domačem kraju. Vse njegove identitete, ki jih je v sebi kot Evropejec združeval, so se zarotile proti njemu. Za Italijane je bil Slovenec, avstrofil, za Slovence Italijan, fašist (marsikateri mali človek ga še danes naslavlja tako), za Avstrijce pa verjetno izdajalec, ker je zavrnil službo profesorja na Dunaju in postal italijanski državljan. Le močna osebna integriteta ter nečloveška in plodna ljubezen do dela sta ga vzdrževali, da je ne glede na vse prepreke in šikaniranja še 45 let živel in delal na tem območju, dokler ni, kot se je zapisalo Marku Pozzettu, v »dostojanstveni bedi« umrl pri 97 letih.
Fabiani tako ni le simbol preteklosti, tem- več zgled za prihodnost. Seveda rajnka Avstrija ni bila dežela, kjer bi se cedila med in mleko in kjer bi se boginja Díke kar tako sprehajala po ulicah. A tudi naša trenutna naddržavna skupnost, Evropska unija, se ne more pohvaliti s tem. Vsakič, ko bomo prisluhnili malemu človeku, ki bo zaradi svojih malih interesov zagovarjal postavitev ograje okoli svoje male države, se spomnimo na to, da svet izgublja novega velikega Maksa Fabianija.
Kazalo vsebine
Gorica