Zarota

Nato je tu psihološka razlaga, ki je osnovana na pojmu grešnega kozla. Koncept je razdelal René Girard, ki je v njem odkril splošen mehanizem človeške interakcije: od opravljanja, ki nas poveže v občutku zarotniške solidarnosti, do politike, ki se definira v odnosu do nasprotnika. Girard je v grešnem kozlu videl nevaren antropološki vzorec, ki naj bi ga krščanska civilizacija presegla, a se vselej vrača kot ostalina arhaičnega mišljenja. Najbolj grozljivo v totalitarizmih 20. stoletja.

In že smo pri tretjem vidiku. Zarote so vseprisotna realnost množičnih družb, kjer je prav zaradi večje demokratičnosti potreba po propagandi večja kot v predmoderni dobi. Kjer je oblast odvisna od javnega mnenja, sta dezinformiranje in iskanje grešnega kozla pomembna vzvoda za ohranjanje konsenza. In tako kot so duševne bolezni pogost odziv na psihološko stisko, tako teorije zarote cvetijo v okoljih, kjer so takšne prakse najbolj razširjene. Denimo – kot nazorno pokaže Condellov članek o »primeru Pasolini« – v družbah s totalitarno preteklostjo in tedaj, ko je politični boj, kot v času hladne vojne, sploščen v spopad Dobrega proti Zlu.

Totalitarna gibanja so bila organizirane zarote proti družbi, ki so se legitimirale s sklicevanjem na zaroto Sovražnika. Boj proti njim – umazana vojna proti rdeči nevarnosti in množični pokoli v imenu antifašizma – se je prav tako skliceval na sovražno zaroto. Ko se danes, v bolj sproščeni politični kulturi in z boljšim dostopom do informacij, ozremo nazaj, ugotovimo, da smo živeli v svetu senc in prevar. To nas uči nezaupanja do »uradnih resnic«, hkrati pa v zaroti vidimo dejansko silnico zgodovine. Postmoderni teoretik zarote iz tega potegne sklep, da »stvari nikoli niso takšne, kot se kažejo«.

Smo ta nauk že kje slišali? Seveda: to je odmev moderne znanosti, ki odzvanja vse do začetkov zahodne filozofije. Platon v zgodbi o votlini ljudi predstavi kot ujetnike v svetu senc, iz katerega se lahko iztrgajo le izbranci. Alegorija se izteče v prosluli nauk: modreci naj ljudstvu, ki ne zmore uvideti resnice, vladajo s pomočjo »plemenite laži«. Od rimskih klasikov, prek Machiavellija, Rousseauja, Comta in Milla, vse do Lea Straussa je ta ideja zaznamovala zahodno misel. Dolgo preden je postala ljudska modrost, je bila teorija zarote ideologija zahodnih elit.
Hitler je verjel, da Židje preprečujejo zmago močnejšega v rasnem spopadu; njegov intelektualni oproda Carl Schmitt je teorijo legitimiral, češ da vsaka politika potrebuje podobo sovražnika; komunist Gramsci je v boju proti fašizmu stavil na mit Partije; in liberalec Walter Lippmann je svaril, da lahko le inženiring javnega mnenja prepreči uspeh radikalnih ideologij.