Kritika

Kritika naj bi bil posel zunanjega opazovalca. Ta princip je Baltasar Gracián ponazoril s sijajno izjavo, da na gostiji jedi niso pripravljene po preferencah kuharjev, temveč za okus gostov. To najprej pomeni, da načela, po katerih se ravna delujoči ali stvaritelj, ne sovpadajo nujno s kriteriji, po katerih njegovo ravnanje presoja kritik. Drugič pa Graciánov aforizem pove, da ima kritik določeno premoč nad delujočim. Kuhar lahko sam pri sebi ve, da je jed ustvaril v skladu z najvišjimi zahtevami veščine, a mu ta gotovost nič ne pomaga, če bo nevedni gost večerjo presodil kot odvratno. Zjutraj po gostiji ostane od hrane le še sodba jedca.

A delujoči in kritik nista ločena brez razloga. Distanca kritiku omogoča, da presoja rezultate delujočega brez nevoščljivosti, ki jo slabši kuhar občuti ob jedeh boljšega, in brez prizanesljivosti, ki jo goji starejši do vajenca v cehu. Morda ima kritik nepopolne kriterije presoje, a očitno menimo, da izvzetost iz sveta profesije, ki jo kritizira, odtehta pomanjkanje veščine. Dopuščamo možnost navzkrižja med načeli ustvarjalca in kriteriji kritika, saj vemo, da je to nesoglasje v principih majhna cena za kritikovo nepristranskost.

Kljub temu vsake toliko vznikne pojmovni spaček, imenovan »notranja kritika« ali celo »samokritika«. Pri nas poznamo tudi izraz »tovariška kritika«, ki je bil sprva najbrž mišljen v dobri veri, a se danes uporablja zajedljivo. Dvajseto stoletje je pokazalo, da najslabša stvar pri tem notranjem modelu kritike niti ni izguba kritikove objektivnosti. V igri je nekaj bolj bistvenega. Vse dokler sta delujoči in kritik daleč vsaksebi, vzajemno dopuščata razhajanje v principih. Gost na večerji se ne meni za kulinarična stališča, v katera verjame kuhar sam pri sebi, temveč se zanima zgolj za njegovo veščino, kolikor je utelešena v konkretnem izdelku, se pravi v večerji na mizi. Vzemimo pa, da jedec prične verjeti v notranjo kritiko. V tem primeru ga ne zanima več, ali je jed pred njim po njegovem, se pravi kritikovem okusom. Začne se spraševati nekaj drugega, in sicer: »Kaj bi ti, kuhar, pripravil, če bi smel ustvarjati po lastnih preferencah? Kako bi kuhal, če bi moral kuhati iskreno?«

Notranja kritika je implozivna. Implozivna je zato, ker nas prežene iz otipljivega sveta k problemom pravovernosti in dogmatizma. Ali živimo v času notranje kritike? Pogosteje se dogaja, da politični konflikti ne potekajo med levico in desnico, se pravi med dvema poloma, ki vzajemno priznavata razhajanje v načelih, temveč se nahajajo znotraj same levice oziroma desnice. Na dan prihajajo očitki prodanih duš. Neokonservativci naj bi izdali načela, ki jim ostajajo zvesti volilci Trumpa. Vodstvo Sirize je odpadlo od domnevno ortodoksne levice. Merklova je konservativni Evropi zasadila nož v hrbet. Redkeje se kritizira učinke delovanja političnih nasprotnikov in popularnejša postaja kritika, usmerjena v prepričanja zaveznikov.

»Kako bi kuhal, če bi moral kuhati iskreno?« To vprašanje ima samo en smiseln odgovor. Kuhal bi zase. Dokler obstaja skupni svet, ki ga naseljujejo ljudje z različnimi načeli in preferencami, so vprašanja dogmatizma brezpredmetna. A velja tudi obratno: doba ortodoksij, katere začetek morda slutimo sedaj, se lahko prične vzpenjati le na škodo skupnega sveta.