Hannah Arendt/Lenoba in dolgčas

Študij politične filozofije je težaven. Težaven ni zato, ker bi bili pojmi mislecev, kot sta Hobbes ali Rousseau, posebej zapleteni. Zahteven je v prvi vrsti zato, ker ni najbrž nikjer bolj kot pri politiki očitno neskladje med tem, kar poznamo iz izkustva, in tem, kar govori filozofija. Iz dnevnih novic vemo, da politiko pogajanjajo interesi, konformizem, računica in nastopaštvo. Filozofija nas, nasprotno, podučuje, da je sleherna politika rezultanta idej; idej, kakršne so svoboda, enakost ali trg. Začetnik v politični filozofiji mora zato najti način, kako premostiti ta razkorak med vedo in dejanskostjo, med Platonom in parlamentom.
Eden od načinov takšne premostitve je kategorija »filozofske fikcije«. Začetnika v politični filozofiji priročniki in predavatelji pogosto opozarjajo, da pojmov, kot sta Rawlsova »pravičnost« ali celo Marxova ideja proletariata, ne sme razumeti kot empirične resničnosti, ki bi obstajala na isti način kot govorniška miza v Državnem zboru. To so fikcije, razlagalni pripomočki, ki nimajo natančnih ustreznic v realnosti, a nam to realnost kljub temu pomagajo razumeti. Vzemimo Rousseaujev in Hobbesov termin »družbena pogodba«. Misleca seveda nista verjela, opozarjajo razni učbeniki in študije, da so se ljudje v nekem zgodovinskem trenutku resnično sešli in se »pogodili«, da ustanovijo politično skupnost. Termin »družbena pogodba« je prej fikcija, s katero lahko lažje vidimo, da so naše politične institucije idealno osnovane na razmerjih vzajemnih obveznosti, tj. na konsenzu.
Tako začetnik ugotovi, da mora sodbe politične filozofije vzeti z določenimi zadržki; ne kot pristen opis stvarnosti, temveč prej kot sistem koristnih idej.
A stvari niso vedno tako preproste. Težava je namreč v tem, da ti zadržki, s katerimi se profesionalni filozof oboroži med svojim šolanjem, včasih preprosto ne držijo. V času pretežne stabilnosti, kakršno so zahodne demokracije izkusile denimo v devetdesetih, se morda res zdi, da filozofsko-politične ideje nimajo realnosti. Toda v krizi, v dobi politične odprtosti ali naraslega nezaupanja se izkaže, da ideje, kakršna sta »svoboda« ali »družbena pogodba«, niso zgolj fikcije. Če država omejuje sredstva govora in tiska, če posega v religiozne navade ali zavre sleherno podjetniško pobudo, postane »svoboda« resničen pojem. Ljudje nenadoma sprevidijo realnost svobode. In podobno: če se na prizorišču nenadoma pojavi močna politična osebnost, ki spodbuja nezaupanje v institucije, stranke, medije, obveščevalne službe in volilni sistem, se ideja družbene pogodbe izkaže za realno. Izkaže se, da se naša politična skupnost ne obnavlja kar avtomatično, brez našega sodelovanja, podpore in idej. Institucije, ki tvorijo to skupnost, obstajajo le dokler vanje vlagamo svoje zaupanje; zato pojem »družbene pogodbe« ne more biti le fikcija. Je realnost. Toda problem je v tem, da se ta nefiktivni, realni značaj družbene pogodbe – tako kot drugih idej politične filozofije – razkrije šele v politični krizi.
Hannah Arendt je, podobno kakor Thomas Hobbes, živela v času takšne krize. Iz vzvratnega pogleda smo lahko hvaležni za to sovpadanje. Hannah Arendt, avtorica z izjemno mišljenjsko sposobnostjo, je živela v času, ki je z uničenjem vseh vsakdanjih političnih obrazcev razkril, da so naše politične institucije osnovane ravno na neki mišljenjski tradiciji. Njen opus je preprosto rezultat mišljenja, ki je dobilo priložnost, da izmeri realnost samega mišljenja v svetu politike. Med vojno je nekaj tednov preživela v taborišču na jugu Francije in takrat je nedvomno spoznala, da »državljanstvo« in »svoboda gibanja« ne moreta biti abstrakciji v glavah filozofov; spremljala je dileme ob ustanovitvi Izraela, ki so razkrile, da etnija ali ljudstvo v trenutku konstitucije države nista pravni fikciji; Eichmannov proces ji je pokazal, da odgovornost ne more biti le publicistična puhlica, temveč personalna, zavezujoča kategorija; in končno: ob propadu njene domovine in grožnji, ki ga je svetu predstavljalo atomsko uničenje, je postalo jasno, da je tkivo politične skupnosti sestavljeno izključno iz medsebojnega zaupanja, in ne iz avtomatizma interesov in navad.
Opus Hannah Arendt je tolažba filozofije. Pokaže nam, da je krizni čas za politično mišljenje pravzaprav privilegij.