Katalonija

»Kakšen je občutek življenja na koncu časov? Ali ni to ravno občutek ujetosti, brezizhodnosti. Občutek brezupa, ki med ljudmi generira apatijo. Apatijo, ki omrtviči vsakršno željo po delovanju.« Tako se je zapisalo mlademu Mihcu, skorajda natančno sedem let nazaj, ko smo izdali drugo številko revije Razpotja. Prikazen krize je že harala po Evropi, kot grožnja, v katero še nismo zares verjeli. Tunizijski branjevec se je ravnokar protestno zažgal, vendar je do arabske pomladi še nekaj mesecev, diktatorji še mirno sedijo na svojih prestolih, islamski kalifat še stvar goreče molitve. Tudi pri nas študentje le tu pa tam, po zgledu zagrebških kolegov, za kakšen dan zasedejo filozofsko fakulteto, vendar so ulice slovenskih mest še mirne, po parlamentu pa se še ne spotikajo novi obrazi. Evro je devalviran, vendar ne toliko, da ne bi ostajal kot jasen projekt, ki bo na vsakodnevni, intimni ravni slej ko prej združil prebivalce druge največje demokracije na svetu. Meje se odpirajo, a ostajajo od skorajda mitičnega vojnega obdobja enake, vize se še ukinjajo, bodeče mreže so – bronaste – le še na spomenikih, ki jim enkrat na leto pomembni predstavniki stisnejo solzo in položijo vence.
Politika je bila takrat še dolgočasna, vsi politiki so bili oblečeni enako – v dolgočasne sive reklce in pisane kravate, vsi sredinski, vsi so govorili o makroekonomskih kazalcih in podobnih nerazumljivostih. Radikalne ideje so resignirano bivale nekje na obrobju. Ene so se skrivale v marksističnih krožkih in raznih socialnih centrih, druge so se vlačile med predmestnimi pretepači in obskurnimi forumi. Kdo bi si takrat mislil, da bodo te ideje kmalu vstopile skozi sprednja vrata v prve strani medijev in celo v parlament. Evropska unija se je zdela tako samoumevna, tako superiorna, da smo si lahko dovolili celo luksuz – biti evroskeptiki. Kdo bi si mislil, da jo bo gruča ubogih, ki bo bežala iz takrat še nepoznanih vojnih žarišč, lahko pretresla v same temelje zgradbe, ki se je desetletja počasi in vztrajno gradila.
Vse te spremembe so bile reflektirane skozi daljše članke v reviji, ki jo držite v rokah. Nekatere teme so v slovenskem medijskem prostoru dosegle širši in bolj poglobljeni pregled le v Razpotjih. Nekatere najbrž zato, ker so se zdele slovenskemu medijskemu prostoru, ujetemu v udomačeno dihotomijo dobrega in zla, pomembnega in nepomembnega, povsem marginalne. Nekatere pa so se zdele marginalne, ker niso dajale videza – mogoče celo tistim, ki so bili vanje vpleteni – da bodo v nekem trenutku postale osrednje, da bodo polnile prve strani praktično vseh svetovnih medijev. Prvi članek o katalonskem vprašanju smo objavili že leta 2012, takoj, ko smo se nekoliko razširili in uvedli poleg tematske še druge rubrike, ki so do sedaj postale stalnica. Od takrat smo to problematiko pokrivali redno, ne zaradi neke romantične ljubezni do »neodrešenega naroda«, temveč zato, ker je v sebi vsebovala vsa pomembna vprašanja, ki se dotikajo tudi Slovenije: vprašanje jezika, vprašanje avtonomije in samoodločbe, vprašanje bivanja kot manjši evropski narod. Danes se nas to vprašanje dotika še na širšem nivoju. Gre za vprašanje odnosa med Evropsko unijo in njenimi državljani, ki zahtevajo določene pravice, tiste, ki so jih določeni narodi drugod po Uniji uspeli pridobiti.
30 številk je minilo, odkar smo se odločili, da ustanovimo revijo Razpotja, sedem let je minilo od tistega občutka konca zgodovine. Kot kaže smo zadeli z imenom, saj je sedaj – če se izrazim nekoliko klišejsko – Evropa in cel svet bistveno bolj na razpotjih kot je bila tedaj. Odločitev je vaša, če nas želite še naprej brati. Mi sedaj šele dobro začenjamo, saj veste, življenje se začne s trideseto …