Umetna inteligenca

Procesi nastajanja posameznih številk Razpotij so različni. Obstajajo številke, skorajda v celoti sestavljene iz prispevkov načrtno izbranih in povabljenih avtorjev, ki so bolj specifično podkovani o temi (takšna je bila denimo prejšnja številka o katalonski krizi). In so številke, pri katerih uspe tema sama od sebe spodbuditi odziv pri opazno širšem krogu nenadejanih piscev. Kljub temu, da bi umetno inteligenco lahko imeli za težko dostopno in strokovno temo, se je tokrat zgodilo prav to. Take tematske številke tako poleg obilice informacij priskrbijo tudi posnetek misli nekega časa.
V tokratni številki morda ne boste našli natančnega poročila o trenutnem stanju tehnološkega razvoja na področju umetne inteligence ali povsem natančnega odgovora na vprašanje, kako blizu smo že robotskim služabnikom, robotskim delavcem, robotskim upornikom ali robotskim vladarjem. Toda izkaže se, da fascinacija z umetno inteligenco v resnici ni odvisna od tega, kako blizu smo njenemu tehničnemu udejanjenju. Pravzaprav je presenetljivo, čemu vsemu smo pripravljeni reči »umetna inteligenca«.
Čim je človek abakuse nadgradil v kompleksnejšo elektronsko različico in jih zaprl v črno škatlo, s katero se je dalo na nek omejen način komunicirati, se je pojavilo vprašanje, ali ni nova naprava že na nek način inteligentna. Danes nam je jasno, da je bila ta prva, »simbolna« paradigma umetne inteligence, ki si je inteligenco predstavljala kot zelo kompleksen kalkulator, še neskončno daleč od cilja. Obnovljeno zanimanje za temo umetne inteligence v zadnjih letih je povezano z uspehi novejših pristopov nevronskih mrež in strojnega učenja, s čimer so računski procesi že modelirani bolj organsko in nepredvidljivo. Toda še vedno gre zgolj za programske strukture, ki so izjemno dobro natrenirane za opravljanje enega tipa naloge – do umetnega bitja, ki bi inteligentno obvladovalo svet okoli sebe, nam verjetno manjka še precej
Če sledimo prevadujočemu toku misli naših piscev, je največja fascinantnost umetne inteligence v igri podvojitve, ki jo sproža; v negotovosti, ali v njej človek zre podobo samega sebe ali ne. Zgodovina obstoječih tehnologij umetne inteligence je tako pravzaprav zgodovina produktivno zgrešenih poskusov človeka, da bi razumel samega sebe; razumel s tem, da se poustvari kot stroj.
Tokratna številka je torej, brez posebne zadrege, v znamenju intelektualne mode: njena tema bolj očitno kot sicer kar sama sili misliti. Naneslo pa je, da lahko v isti številki preberete tudi ekskluzivni pogovor s kanadskim psihologom Jordanom Petersonom, ki je v času od nastanka intervjuja postal že prava intelektualna pop zvezda, ki širom interneta vzbuja širok spekter odzivov: od navdušenja vse do prezira in sovraštva, vsekakor pa – podobno kot umetna inteligenca – sproža nepotešljivo potrebo po komentiranju (ni presenetljivo, da je prerasel kar v podtemo pričujoče številke).
Obenem je to prva številka s ceno na naslovnici. Tako bi kdo utegnil pripomniti, da so Razpotja v trenutku, ko so prevzela bolj komercialen model, obenem posegla po intelektualni različici tabloidnih prijemov. No, v takšni obliki, kot tokrat, si jih bomo kdaj pa kdaj le dopustili.