Številka 32 Poletje 2018

Identitetne politike

Naroči

Uvodnik

»Spomnite se, da ste bili sužnji v egiptovski deželi«

V zadnjih tridesetih letih se je Sloveniji nezaznavno zgodila globoka kulturna sprememba. Prvič v zgodovini smo vezani na anglosaško kulturno sfero. To je seveda posledica globalizacije, a Slovenija je za Skandinavijo in Beneluksom država EU z najvišim znanjem angleščine. Ker je znanje zgodovine pri nas porazno, velik del sodržavljanov črpa svoje intelektualne in politične reference iz sveta, ki ga v resnici slabo pozna, in jih stežka veže na procese, ki so zaznamovali našo zgodovinsko izkušnjo.
To se vidi pri sodobnih identitetnih politikah. Kriza liberalizma pod pritiski identitetnih zahtev manjšin bi nam morala biti znana: je najboljši povzetek politične zgodovine Avstro-Ogrske, kjer je prebujo identitet manjšinskih narodov spremljal zdrs nemškega, madžarskega in italijanskega liberalizma v šovinistični identitarni nacionalizem. Podobna dinamika – prebuja manjšin proti reakciji večine – se je ponovila z Miloševićevim vzponom.
Vsa moderna slovenska zgodovina pred osamosvojitvijo je zgodovina identitetnih politik – le da smo bili mi manjšina, ki je z »izmišljenim« in »nerazumnim« identitarizmom rušila »univerzalnost« vladajočih ideologij.
Iz tega spoznanja lahko potegnemo troje naukov. Prvič, reakcija proti manjšinskim identitetam se praviloma začne s sovraštvom proti eni skupini in se kmalu razširi na ostale – nemara tudi na one, ki so se sprva pridružile resentimentu večine. To je poanta slovitih verzov nemškega pastorja Martina Niemöllerja »najprej so prišli po komuniste in sem molčal«, ki smo jo leta 1989 Slovenci ponotranjili kot del lastne izkušnje. Ko je mladi govornik v Cankarjevem domu svaril: »Danes so Albanci izključeni iz družbe kot narod lenuhov, posiljevalcev in morilcev. Toda že jutri se lahko isto zgodi Slovencem,« so mu ploskali vsi, od Kučana do antikomunistov.
Drugič, manjšinske identitete niso brezmadežne. Še resnična žrtev ni imuna na oblastniške ekscese, kaj šele zaščitena manjšina v liberalni državi. Celinska Evropa je za razliko od anglosaškega sveta doživela dovolj prevratov, da ve, kako hitro se zatiranec spremeni v zatiralca. Po ta nauk ni treba v Palestino ali Južno Afriko: dovolj je pomisliti na fojbe in porušene kočevske cerkve; ali na izbrisane. Gledati skozi prste manjšinskemu ekstremizmu je etično zmotno in politično kratkovidno. Tudi ustaši in boljševiki so bili aktivisti za pravice zatiranih, preden so postali rablji vsakogar, ki jih je spominjal na nekdanje zatiralce.
Tretjič – vemo, kako se zgodba konča. S sintezo. Z novim ravnovesjem, ki bo zavrgel skrajnosti in vsaki strani dal, kar ji pritiče. A preden jo dosežemo, nas bržkone čaka nihanje iz ene skrajnosti v drugo. Ni treba brati Hegla, da to razumemo: dovolj se je ozreti na evropsko zgodovino. Obstoječi red – liberalna demokracija in Evropska unija – že je ta sinteza. Je nauk, destiliran iz preteklih zmot; zaveza k iskanju kompromisa med zoperstavljenimi težnjami. Vrednote, ki smo jih do nedavnega vsi imeli za nevprašljive, so že odgovor na izzive identitetnih politik, ki so navidezno novi, v resnici pa toliko stari kot zahodna modernost. Vprašanje je le, ali bomo obstoječo sintezo znali nadgraditi spričo novih permutacij znanih izzivov ali jo bomo v paniki zavrgli in se po dolgotrajni blodnji vrnili na izhodišče (če bomo imeli srečo). Toda tokrat se ne bo nihče mogel izgovarjati, da ni vedel, kakšne so posledice te zablode.

Luka Lisjak Gabrijelčič

Kazalo vsebine

Izdajatelj:

Društvo humanistov Goriške, XXX, divizije 13a, 5000 Nova Gorica

Odgovorni In glavni urednik:

Miha Kosovel

Uredniški odbor:

Martin Hergouth, Blaž Kosovel, Danijela Tamše, Aljoša Kravanja, Katja Pahor,

Likovna urednica:

Katja Pahor

Izvedbeno oblikovanje:

Katja Pahor

Lektura:

Bojan Albahari, Martin Hergouth, Aljoša Kravanja, Danijela Tamše

Leto izida in natisa:

Poletje 2018

ISSN

2232-2582