Zvok

Zvok je povsod okoli nas, če si to želimo ali ne. V sodobnem, hitrem načinu življenja v naše slušno polje vsakodnevno zaidejo najrazličnejši zvoki – od hrupov prometa do glasbe na radiu, od brnenja naprav do človeškega govora. Živimo v dobi hiperprodukcije, v dobi s preveč (namesto dovolj) informacijami. Vsi nam hočejo kaj povedati. Ampak kaj sploh slišimo na koncu, po vsem tem poslušanju? Kako naj posameznik izbira med tem, kaj je vredno slišati – in ali sploh lahko izbira?
To prenasičenost z informacijami lepo ponazori eksperimentalni film režiserja Godfreya Reggia Koyaanisqatsi, za katerega je glasbo ustvaril Philip Glass. Film se začne z upočasnjenimi
posnetki čudovite narave, ki jih spremlja prijetna ambientalna muzika, po spremembi okolja, ko se že znajdemo v mestu nad obvoznico ob prometni špici, pa se tako posnetki kot glasba prelevijo v mnogo hitrejše, intenzivnejše, bolj nasičene oblike.
Okuženi smo s tem, da ves čas nekaj poslušamo, problem pa nastopi, ko bi morali kaj tudi slišati. Morda tudi zato raje bežimo v svoj idealizirani svet tišine, kjer nam ni treba več slišati nikogar – če, seveda, čista tišina sploh obstaja
Zvok nenehno reže v tišino in če nas arbitrarni zvoki vznemirjajo, je po drugi strani zvok lahko tudi sredstvo sproščanja. Doživljanje specifičnih zaporedij zvokov – glasbe – bi neredko lahko opisali tudi kot katarzično. Kot nam pove Slovar slovenskega knjižnega jezika, gre pri katarzi za moralno sprostitev zaradi obvladovanja negativnih, slabih nagnjenj, ču-stev, za to, kako preko trpljenja pridemo do odrešitve, očiščenja.
Tukaj ne moremo spregledati očitnega dualizma dobrega in zlega, še posebej, ko gre za razreševanje kakšnih naših notranjih bojev. Skladno z veličino in intenzivnostjo težav, s katerimi se vsakdo srečuje v življenju, morajo biti ustrezno intenzivna tudi umetniška dela. Pa ne zgolj primerno intenzivna – pogoj je, da se posameznik z delom lahko poistoveti, da mu lahko delo nudi kakršnokoli pomiritev. Gre torej za nekakšno komunikacijo med umetniškim delom, ki sporoča, in posameznikom, ki informacije sprejema, vendar ne tako, da zgolj posluša, pač pa da ob premisleku
tudi sliši.
Nemara potem le ni nenavadno, da je večina glasbe, ki se ukvarja z eksistencialnimi vprašanji in mentalnimi boleznimi, zapakirana v žanrske etikete eksperimentalne, hrupne in metal glasbe. Tudi agresivno in temačno glasbo si je mogoče zamisliti v polju čiste sreče. Od motečega hrupa vsakdana tako kdaj dospemo tudi do hrupa, ki odrešuje in nas sprejme v domačen objem. Meja med njima je, na
koncu, odvisna od vsakega posameznika.
Zdi se, da lažje govorimo o vidnem kot o slišnem – vsaka ubeseditev razmišljanja o zvoku se nam slej ali prej izmakne. Najbolj aktivne mišice so v očesu, toda jezik je, vsaj, če sledimo mantri Olge Tokarczuk v Begunih, naša najmočnejša mišica. Kladivce, nakovalce in stremence so najmanjše koščice v našem telesu … A brez usklajene komunikacije vseh treh zvok ne bi prišel do nas.