Mesto

Pred dobrimi desetimi leti je ameriški ekonomist in aktivist Jeremy Rifkin kot enega od pokazateljev, da smo prešli v dobo antropocena, navedel goli statistični podatek, da danes prvič v človeški zgodovini več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Nekako v istem času, leta 2007, je pri nas v knjižni zbirki Krt izšel zbornik O urbanizmu s podnaslovom »Kaj se dogaja s sodobnim mestom«. V njem nas, takrat že podžupan mesta Ljubljane, arhitekt in urbanist Janez Koželj v svojem prispevku Opredelitev sodobnega mesta povabi k branju z navedbo arhitekta F. L. Wrighta. Ravno njegova osebnost, Wrightova namreč, je ali naj bi služila Ayn Rand kot navdih pri pisanju romana Izvir (Fountainhead, 1943). Wright je leta 1935 razmišljal, da bo prihodnje mesto »kjerkoli in nikjer« in da bo tako drugačno od nekdanjega in sedanjega mesta, da se sploh ne bo dalo »prepoznati njegovega nastajanja«. Danes Juan Du, profesorica s fakultete za arhitekuro na Hongkonški univerzi (HKU), ki raziskuje sodobne pojave urbanosti na Kitajskem, pove, da v tem trenutku pravzaprav nihče ne ve, koliko ljudi živi v Šenzenu; da obstaja zgolj groba ocena, da gre za 10 milijonov, ter da mesto še zmeraj izjemno hitro raste. Mesto se spreminja hitreje, kot si sploh uspeva nadeti podobo. Če na prvi pogled tezi Rifkina in Wrighta dajeta vtis, da sta si nasprotni, bi jima bilo mogoče nadeti skupni imenovalec – v mesta današnjega sveta se valijo trume obubožanih, mladih, razseljenih, ambicioznih ali oropanih, da bi bili v zameno za svoje delo deležni drobtin pogače, ki se peče v vročici hektičnih, nikoli spečih in hrupnih sistemih fizičnih struktur. In čeprav gradnja skupnih bivališč ni nekaj, kar bi bilo lastno samo ljudem, saj si skupna bivališča gradijo tudi mravlje, čebele in bobri, je tisto, kar mesta razlikuje od živalskih bivališč, da se v mestih ne več samo biva, ampak se v njih predvsem proizvaja, trguje in bojuje. Tako hitro raste tudi mesto Kairo. Medtem ko se je njegovo prebivalstvo v zadnjih štiridesetih letih več kot podvojilo (7 milijonov leta 1975, 18 milijonov leta 2015), se pričakuje, da bo v Kairu leta 2050 živelo 40 milijonov ljudi. V zadnjih letih prebivalstvo Kaira raste za pol milijona letno, kar ustvarja enormen pritisk »človeških virov« na mesto. To stopnjuje socialne napetosti in načenja delovanje komunalne in prometne infrastrukture. Zato so se egiptovske oblasti odločile, da bodo okrog 40 kilometrov vzhodno od Kaira, v smeri proti Sueškemu prekopu, do leta 2022 zgradile novo prestolnico za 6 milijonov ljudi, satelitsko mesto, v katerem bodo združene vse najvišje egiptovske državne službe vključno s parlamentom, v poslovni četrti pa bo zrasel najvišji nebotičnik na afriškem kontinentu. Projekt naj bi stal 45 milijard dolarjev. Pravi drobiž v primerjavi s 500 milijard vrednim projektom mesta NEOM, ki ga na drugi strani Rdečega morja snuje savdijski princ Mohamed bin Salman. Sredi gole puščave. Če ima Wright prav, da mesta in nastajanja mest v današnjem času več ne moremo prepoznavati, se je treba vprašati, če je potem mesto sploh še mogoče misliti. To preverjamo v tematskem sklopu, ki je pred vami.