Intimnost

Težko se je odločiti že glede osnovne diagnoze, ali danes živimo v svetu intimnosti ali v svetu brez nje. Razumljivo, pravzaprav, ta protislovna dinamika je vpisana že v sam pojem. Ko intimnost postane vidna, ni več intimnost. Več intimnosti je naokoli, manj je je.
Čudi pa nas tole: intimnost razumemo kot območje ranljivosti in šibkosti. Toda zakaj se potem zdi, da je od spletne razširitve komunikacije dalje tega razkrivanja-in-razblinjanja intimnosti vse več in da se dogaja v veliki meri prostovoljno?
Nemara gre za nekaj takega: prijateljica mi je nekoč razložila, da je zmagala v igri moči s sosedi, s katerimi so si lahko medsebojno gledali v dnevno sobo: sosedje so bili tisti, ki so začeli zastirati okna. Igra vidnosti je bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Razkrivanje – prav zato, ker je razkrivanje šibkosti – je tudi svojevrsten agresiven power play; domačnost dnevne sobe se razširi na svet. Vsaka oblika javnega razgaljanja opazovalce potisne v nespodobno vlogo prihuljenih voajerjev, ki vdirajo na tuj teren.
Še več, z vznikom družbenih omrežij se je zgodilo nekaj povsem novega. Do te točke je bil človek obsojen na alternativo: Lahko je bil pozorno upoštevan kot celosten konkreten posameznik, toda le v relativno ozkem, intimnem krogu družine in prijateljev. Vstop v javnost pa je zahteval žrtev: podreditev konvencijam, pravilom spodobnosti in vljudnosti, uradnost in formalnost – skratka, discipliniran dolgčas. Univerzalni medij družbenih omrežij pa je vzpostavil kratek stik med posameznikovo intimnostjo in neko vrsto javne sfere. Sedaj se dajemo na ogled javnosti neposredno in v celoti, »taki, kot smo« (sicer v pazljivo kurirani obliki), v vsej globini in posebnosti (ta princip življenja je bil do sedaj, grobo rečeno, rezerviran za umetnike). Nočemo biti ta običajna vrsta ljudi, ki svoja življenja objavlja po konvencionalnih postajah diploma-služba-poroka-otrok. Seveda, izkaže se, da to zahteva vztrajne napore, vsako originalno izražanje ima potencial, da zapade v konvencijo oz. banalnost, prav s tem, ko hoče biti originalno, posebej, če obenem počne enako na stotine milijonov drugih ljudi. Če nekdo seznani svét s svojim najljubšim letnim časom, bo to verjetno jesen; če ima nekdo najljubše ločilo, bo to recimo podpičje; Tarantino sploh ne more več biti tvoj najljubši režiser, ipd. Igra bourdiejevskih distinkcij je postala brutalno gosta in hitra – prej ali slej je treba pri tem samorazkrivanju zaiti na področje transgresivega ali vsaj nekorektnega. To je igra, ki je vzpostavila industrijo, na kateri zdaj sloni svetovna ekonomija. To nas seveda navdaja s precejšnjim nelagodjem. Težko je pravzaprav reči, kaj od tega je bolj škandalozno: da ima ekonomsko vrednost tisto naše najbolj skrito, želje, ki se jih komajda zavedamo, naše strašljive zgodovine spletnega brskanja; ali to, da ima ekonomsko vrednost tudi naša želja po razkrivanju.
Spričo posrečenega jezikovnega naključja precej časa nisem bil prav gotov, kako razumeti slovenski prevod divide et impera; »deliti« pomeni ločevati, toda tudi distribuirati; oboje je zvenelo smiselno. Seveda obstaja še tretji pomen, narediti skupno ali seznaniti z, toda ta je zvenel preveč prijazen, da bi se uvrstil med kandidate – do danes. Le da ni povsem jasno, kdo je tisti, ki deli in vlada.