Smeti

»Teme vsakdana, ki ostanejo premalo premišljene,« se glasi vodilo, ki usmerja izbiro razpotniških tem. Malokaj ustreza temu opisu tako kot smeti. Niso le vsakdanja, so uporno vsakdanja. Človek je ponosen na svoje stvariteljske sposobnosti, toda edino smeti zna ustvariti dobesedno z zamahom roke. Očitno smo torej, ko govorimo o smeteh, hitro na terenu hudih metafizičnih čarovnij in ni presenetljivo, da se članki pred vami vedno znova zaustavljajo pri temeljnem vprašanju: »Kaj je smet?«
Čudnosti v zvezi s smetmi lahko kar naštevamo, že če ostanemo v vsakdanu. So predmeti, ki nam ne služijo, so nam grdi, če ne kar odvratni, smrdijo nam – toda obenem so nekaj kar se da intimnega, glede njih čutimo sram; nočemo, da nam nekdo brska po smeteh. Prostorska ekonomija ravnanja s smetmi je podobno zagonetna, tipično se nahajajo na najbolj priročnem odmaknjenem mestu: najprej so skrita pod koritom ali pod mizo; potem na najbližjem mestu, ki ga ne vidimo, ko stopimo skozi vrata domovanja. Kak izjemno ljudomrzen ali agorafobičen človek si danes že lahko uredi življenje tako, da mu praktično ni več treba prestopiti praga domačih vrat – razen da bo moral še vedno od časa do časa odnesti smeti. Smeti so poteza minimalnega poobčenja, minimalen fizičen stik posameznika s civilizacijo.
Seveda je bolj pereča tema neka druga stičnost – smeti kot neposrečen stik civilizacije in narave, nazorno viden v podobah plavajočih otokov plastike in pohabljenih želv. Ni sicer čisto samoumevno ali se smeti res pojavijo šele s človekom. Pred dvema milijardama let se je cianobakterijam posrečila fotosinteza: s pomočjo sončne svetlobe so ogljikov dioksid in vodo spojile v energetsko bogate ogljikovodike. Reakcija pa je imela odpadek, plin, ki je zasmetil atmosfero in povzročil prvo ekološko katastrofo: kisik. No, kot pravi star rek, narava je našla pot; prav strupena reaktivnost kisika je bila podlaga novega bistvenega krogotoka življenja.
Toda človekove smeti se zaenkrat obnašajo drugače. Morda ni vsak nenačrtovan stranski produkt življenja že kar smet. Tudi živali proizvajajo svinjarijo in človek je odpadke odlagal že od nekdaj, smeti pa se zdijo bistveno moderen fenomen. Dolgo so imeli človekovi napori, da iz narave iztrga svoj kos realnosti, zelo minljive uspehe. Čim je človek odvrnil pozornost od te ali one svoje stvaritve, je ta padla nazaj v naravo. Dolgo je trajalo, preden smo bili naravo zmožni secirati do te mere, da se naši produkti ne vračajo več enostavno vanjo. Smeti so morda dvomljiv dosežek, toda še vedno dosežek.
Nemara je v tem duhu treba razumeti trash estetiko, ki se je nalezljivo širila po kulturi zadnjega desetletja. Trash ne pomeni enostavno grdega in na pomemben, toda težko določljiv način se razlikuje tudi denimo od kiča. Kot boste lahko brali, ustvariti dober trash nikakor ni enostavno. Pravilnost in ubranost sta dolgočasni, ravno tako tudi nesmisel in kaos. Umetnost je narediti nekaj zares dobro zgrešenega.
S smetmi – primerno (ne)človeško temo – sklepamo prvo desetletje izdajanja humanistične revije Razpotja. Ne vrzite jih stran!