Hierarhije

O hierarhijah marsikdo razmišlja kot o dediščini krivičnejših dob. Po drugi strani se zdi, da je naš čas – z vseprisotnimi Top 10 seznami, nagradami in rangiranji – z njimi naravnost obseden. Redkokdo pa pomisli, kako globoko so vpisane v naš vsakdan. Vsakdo od nas živi na naslovu, ki ga določajo kraj, ulica, hišna številka, stopnišče. Samoumevno se nam zdi, da so državni zakoni nad občinskimi uredbami, in v pravdah vselej računamo na možnost pritožbe na višjo stopnjo – vse do Strasbourga, če je treba! Na oddelku, ki je del fakultete, ki je del univerze, so nas naučili poglavja diplomske naloge označiti z 1.1, 1.1.2 … z njo smo si pridobili izobrazbo na lestvici, ki ima skoraj toliko stopenj, kot je nebeških sfer.
Vse to se nam zdi samoumevno. Težko bi si zamislili drugačen svet. In vendar bi se še renesančnemu človeku takšna vseobsežna piramidalna ureditev v najboljšem primeru zdela kot satira, v najslabšem kot neznosen despotizem. Sto let kasneje bi razsvetljeni umi v njej videli nedosegljiv ideal racionalno urejene družbe. In dejansko je velik del našega vsakdana (hišne številke, državna birokracija) dediščina novoveških reform, ki so hotele družbo ukrojiti po potrebah moderne vojske, z njeno strogo verigo poveljevanja. Ni naključje, da vojaške čine še danes imenujemo z imeni francoskega izvora – uradnega jezika »dobe razuma«. A zaroko med racionalizmom in hierarhičnostjo so razdrle revolucije 18. in 19. stoletja. Odtlej je moderni čas v paradoksnem razmerju do ideje hierarhije. Zanos francoske revolucije je odpravil hierarhije starega režima, a državo v isti sapi preobrazil v vzorno piramido, ki so jo – z njenimi departmaji, prefekti in podprefekti – nato posnemali po vsem svetu. Z Napoleonom, ki se je ponašal, da se v torbi vsakega njegovega vojaka »skriva maršalska palica«, sta se navidez nespravljiva pojma enakosti in hierahičnosti spojila v meritokratskem idealu.
Ni težko videti, zakaj je med pojmi, ki označujejo oblike neenakosti – privilegij, elita, avtoriteta – prav »hierarhija« tista, na katero se najpogosteje sklicujejo sodobni kritiki egalitarizma. Od »drevesa življenja«, ki visi v učilnici biologije, prek direktorijev na osebnem računalniku, pa vse do revije Razpotja, z njenimi rubrikami, članki in podnaslovi – uvid racionalistov 17. stoletja, da je učinkovita organizacija povezana s hierarhizacijo, izkušnjo modernega človeka zaznamuje globlje, kot so hierarhije določale vsakdan Dantejevega sodobnika (če ni šlo ravno za klerika). Naše hierarhije so mobilnejše, a zato bolj razčlenjene in vseprežemajoče. Kljub temu – ali ravno zato – ideja hierarhije vzbuja nelagodje. Povsod vidimo napore po njeni problematizaciji, vse pogosteje pa tudi obratne poskuse, da bi ji povrnili ugled (pomislimo na jastoga).
Ti paradoksi so se zgostili v svetu, ki smo ga podedovali od baby-boomerjev. Generacija ’68, ki se je uprla modernim hierarhijam (denimo leninističnemu »demokratičnemu centralizmu« na Vzhodu in paternalistični državi blaginji na Zahodu), nam je s tehnološkimi preboji – osebni računalnik, internet, Jobsova iPhone revolucija – in idejami spontanega reda zapustila svet, ki ga je Friedman zmagoslavno označil za »ploščatega«. Ni čudno, da je naslednja generacija kritiko usmerila v trdoživost vertikalnih hierarhij (rasnih, spolnih, gmotnih) kot dokaza o zlaganosti »neoliberalnega« horizontalnega projekta. Hkrati pa se je v iskanju alternative vrnila k idealu moderne države – najbolj totalne oblike hierarhične organizacije v zgodovini človeštva. Naš namen, kot vedno, ni razrešiti paradoksov našega časa, temveč jih razumeti.