Levica in desnica?

Pred nekaj stoletji je filozof G. W. Hegel v kratkem sestavku »Kdo misli abstraktno?« kritiziral obče prepričanje, da naj bi bila filozofija preveč abstraktna in zato ne dovolj tehtna na področju realnega, konkretnega, vsakodnevnega sveta. Nasprotno pravi, je ravno filozofija tista, ki je konkretna, vsakodnevno mišljenje slehernikov pa abstraktno. Kot prikaz takšnega abstraktnega mišljenja je podal primer branjevke, ki ji stranka izrazi dvom o svežosti njenih jajc. Branjevka to razume kot osebni napad in se ne postavi v bran svojim jajcem, temveč stranko napade, češ da ne živi spodobnega življenja, da ne skrbi za svojo bolno mater itd. Nauk, ki ga poda Hegel, je jasen: premnogokrat nam je v vsakodnevnem življenju lažje in bolj naravno zatekati se v abstraktne in nedoločene formulacije, kot da bi trezno in razumno poskušali razmisliti o konkretnem problemu in uvideli konkretne rešitve.
Bolj kot kjerkoli bi lahko ta problem videli v razmerju do politike. Najlažje (in seveda s kar najmanj državljanske odgovornosti) je reči, da so vsi politiki »ena banda lopovska« in da je politika »cenena prostitutka«. S tem smo se komaj dotaknili problema, rešitve pa nismo ošvrknili niti z daljnogledom.
Vendar se podobno dogaja tudi z navidez konkretnejšimi opredelitvami, kot so levica, desnica, klerikalizem, liberalizem, kapitalizem, socializem ipd. Marsikateri od teh terminov je star tudi več kot dvesto let in vprašanje je, ali oziroma, na kakšen način v novi stvarnosti sploh še obstaja.
V dobi vsesplošne politične krize, ki smo ji priča danes, predvsem v Evropi in preostalem mediteranskem svetu, je potreba po miselni treznosti in intelektualnemu trudu po konkretizaciji toliko pomembnejša. Navijaško skandiranje parol bo to krizo zgolj poglobilo, hkrati pa bo pognojilo zemljo za rast populizmov.
Čeprav se lahko na videz zdi drugače, vsaka politična moč temelji na (tihem ali eksplicitnem) pripoznanju državljanov. To nam dokazuje tudi nenadni propad avtoritarnih sistemov v arabskem svetu, za katere se je zdelo, da so zaradi moči tajnih služb in preostalih represivnih organov, praktično neuničljivi.
Kaj šele pri nas v demokratičnem svetu! Mi smo v primerjavi z našimi arabskimi brati pol poti že naredili. Naša odgovornost pa ostaja enaka. Saj veste, kako gre tisti rek: narod si bo pisal sodbo sam.