G.W.F. Hegel

Filozofija mora predvsem zabavati – ali vsaj vznemirjati. To ne bi smelo biti tako presenetljivo stališče, saj enako pravzaprav velja za vso znanost. To morda ni očitno le zato, ker se resnost neke znanosti meri po tem, kako osrediščen in discipliniran je njen sistem vznemirjanja: določanja, katere izjave so dolgočasno trivialne, katere usodnega pomena in katere tako škandalozne, da nujno zahtevajo odziv.
Filozofija kot akademska disciplina v tem oziru ni posebej osrediščena. Zoprna posledica je, da v notranji ekonomiji sodobne znanosti (igra objav, točk in zasedanja stolov) obstajajo realni ekonomski pritiski k varnim strategijam gojenja specialistično zamejenih vrtičkov, ograjenih z ogradami nezanimivosti navzven; ljubosumna privatizacija vznemirljivosti, tako rekoč.
Razpotja so kot vselej tu, da načenjajo te ograde in vpeljujejo v interne šale; tokrat ob 250-letnici njegovega rojstva odpirajo vrata k neskončni zabavi filozofije G. W. F. Hegla.
Po zaslugi Slavoja Žižka se nam seveda ne zdi več tako nenavadno, če Hegla povezujemo z zabavnostjo in smehom. Toda morda se še vedno vzbuja napačen vtis, da gre tu za humorno predelavo Heglovih resnobnih misli. V resnici pa sta lahko Žižkova misel in nastop takšna, kot sta, ker je komičen že izvirni material. Žižkov uspeh izhaja iz tega, sumim, da je uspel najti hack za razpršeno pozornost sodobnega občinstva in se naučil filozofske poante zapakirati v minimalistične pakete, pogosto v značilni obliki obrnjenih stavkov (»But what if it’s the other way around? …«) z zamenjanima subjektom in predikatom, ki spominjajo na šale tipa Russian reversal (»In Soviet Russia, Party finds you!«). Toda ta tip šale si je pod imenom »spekulativni stavek« dejansko izmislil Hegel sam.
Kaj je torej treba vedeti, da smo vpeljani v to izvirno šalo Heglove filozofije? Po sproščenih metafizičnih poletih novoveške filozofije je bil Kant tisti, ki je v filozofski kanon vpeljal naporno strogost in področje veljavnosti filozofije v grobem zamejil na mišljenje mišljenja samega. Hegel je pač moral slediti temu obratu misli samo vase, toda s ključno pripombo: ni se mu zdelo več smiselno verjeti v karkoli zunanjega tej misli. Filozofija lahko torej vseeno spet govori o vsem, še bolj vsem kot prej: namesto da bi v dolgih razpravah preverjala resničnostne pogoje dolgočasnih stavkov kot je »Cinober je rdeč«, sedaj postane enako filozofsko relevantno vse, kar se zgodi duhu, torej, celotna zgodovina.
In zabava se nikoli ne konča. Resnica nima forme neposrednosti, torej, nikjer se ne zaustavi. (To je, mimogrede, heglovska komičnost »42« Douglasa Adamsa: da je to seveda komičen odgovor na véliko Vprašanje, toda nič bolj komičen kot katerikoli drug možen odgovor, od katerega bi pričakovali ves smisel). Zato se veliki finalni momenti Heglove filozofije iztečejo v nekoliko antiklimaktični vzvratni referenci na vse že do zdaj prebrano: ni drugega končnega odgovora, kot da se še enkrat pustimo vzgibati gibanju duha preko celotne krvave »mesoreznice zgodovine«. In to mesoreznico šele osmišlja naše motrenje, torej, gre prej za gladiatorski spektakel, v katerem se vsi – sužnji in gospodarji z začetkov civilizacije, grški tragični in komični liki, rimski pravniki, katoliški papeži in protestantski reformatorji, plemiči, meščani, kmetje, pruski vojaki, francoski revolucionarji in romantični junaki, ter seveda celotna serija filozofov – vsi se za trenutek ustavijo v svojih bojih do smrti (ali drugačnih spodletelih projektih) in se razprtih rok obrnejo k bralstvu: »Ali se ne zabavate?«