Praznina

Krščanstvo prepoznava sedem smrtnih grehov, eden njih je požrešnost (lat. gula) in po nauku naj bi bila odraz pomanjkanja prave mere, zmernosti. Nenavadno, saj bi naj požrešnost vendar vodila do polnosti in izpolnjenosti.
V slikovitem prizoru iz filma Monty Phyton’s The Meaning of Life (1983) letos preminuli Terry Jones odigra gospoda Creosota. Stalni gost restavracije z izrazito prekomerno težo pride na večerjo in mimo nabora z jedilnega lista izbere nedoločen »the lot«. Strežaj (John Cleese) mu prinaša jedi in pijačo ter odnaša vedra tekočega izbljuvka, ki jih gospod brez zadrege polni med večerjo. Dokler mu strežaj ne prinese ene same tanke čokoladno-mentolove rezine, ki jo g. Creosot zavrne, češ da je »absolutely stuffed«, a na prigovarjanje diaboličnega skušnjavca popusti. Sledi prizor, v katerem se groteskno napihne in eksplodira. Skeč se zaključi z g. Creosotom, ki sedi za istim stolom, na mestu razbohotenega drobovja in tolšče zeva praznina in bije njegovo srce, strežaj pa mu prinese račun.
Nemški impresionist in eden od tvorcev münchenske secesije Hans Olde je med junijem in avgustom 1899 posnel in razvil niz fotografskih portretov z naslovom Bolani Nietzsche (Der kranke Nietzsche). Fotografija ujame obnemoglega filozofa, h kateremu se sklanja njegova sestra Elisabeth. Fotografiji se ni uspelo izogniti, da ne bi postala internetni mem, v katerem je sestrina gesta stripovsko pospremljena z vprašanjem: »Nietzsche, what’s the matter?«, na katero Nietzschejeva zazrtost in duševna izčrpanost odgovarjata z: »Nothing.« Mem sproži miselni pregib, v katerem se vsakdanja skrb oziroma sočutje in povsem navadna gesta zanikovanja oziroma nepripravljenost, da bi delili svoje težave z drugimi, prestavita v distopični uvid, ki zatrese kolena celi vrsti metafizikov, vse do davnega Parmenida – nič je stvar, pravimo ji praznina.
Je praznina problem? Če odmislimo frazeološki pomen vprašanja in ga iz »Kaj je narobe?« prevedemo v »Kaj je stvar?«, v branje mema pa vključimo, da vprašanja ne postavi kdorkoli, pač pa vdova Bernharda Försterja, ki je veljal za enega vidnejših predstavnikov nemškega antisemitizma 19. stoletja, se lahko vprašamo, če problem nemara ne tiči v vprašanju; v želji, da bi tam, kjer ne vidimo ničesar, od koder zeva praznina, le kaj našli; da bi se še zmeraj pretvarjali, kot da neka stvar obstaja, čeprav več ne in morda nikoli ni.
Zato premislimo o praznini. Da bi se v zarji dneva, ki se zarisuje kot nestabilen in poln tveganj, čokoladno-mentolovi rezini, ko nam jo bo postregel strežaj, lahko odrekli.