Meso

V zadnjih letih se z naraščajočo intenzivnostjo izpostavlja kontroverznost mesa kot hrane. Najpogosteje se to navezuje na skrb za pravice živali ali vprašanja okoljske vzdržnosti;, nas pa bo tokrat zanimal sam fenomen mesa, ki je, tako menimo, kontroverzen že sam po sebi. Ob vsej nabitosti prehranskih nasprotij se vegani/vegetarijanci in mesojedci vendarle okoli nečesa strinjajo: da meso ni navadna hrana. Kot mesojedec lahko slutiš vir odpora, ki odvrača vegana/vegetarijanca;, le da to skoraj-ogabnost pretvoriš v užitek.
Z mesom ni nikoli vse čisto prav. Očitno gre za substanco, do katere ne moremo zavzeti nevtralnega odnosa. Je predmet edinstvene sorte poželenja – naj gre za použitje ali dotik. Toda obenem je tudi vir specifične, morda največje odvratnosti, celo groze.
Zdi se torej, da meso zgošča vso konfliktnost našega odnosa do človeškosti oziroma kar živosti nasploh. Človekov obstoj opredeljuje distanciranje od samega sebe, samopreseganje: v nas je nekaj, kar nismo mi sami, kar dojemamo kot tuje: naše telo, oz. še natančneje njegovo brezformna podstat – meso. Meso je notranja drugost človeka; življenje minus vsa oblika, struktura ali artikulacija, čista rast, čisto postajanje, čista brezmiselnost.
Ampak ne tako hitro: kljub tej dozdevni popolni ne-umnosti mesa, pa, presenetljivo, »meso« lahko pomeni tudi polnost oziroma vsebino, vključno z miselno vsebino. Primer iz uredniško/pisalne prakse, denimo: če te neko besedilo ne navduši zares, pa ne znaš točno povedati, zakaj, ker v njem ni nič jasno napačnega ali neumnega, boš rekel, da potrebuje »več mesa«. Tudi misel dejansko ne zadovolji, če je preveč eterična in čista.
Zato je tako pomembno, da v enem od utemeljitvenih tekstov naše civilizacije beseda »postane meso«. Razvoj pa gre lahko tudi v drugo smer.
Na presečišču narave in njenega kulturnega prebavljanja, kamor se umešča meso, je prostor za absurd. Z razvojem industrijske družbe je postalo tehnično mogoče iztrgati meso iz naravnega krogotoka zemlja-rastlina-meso-zemlja in ga namesto tega denimo zmleti, ponovno zlepiti in zapakirati v pločevinko. Angleška različica takšnega izdelka je dobila nalepko z imenom SPAM, dovolj absurdno ime za absurden produkt, da je dobil eminentno vlogo v skeču Monty Python, v katerem se vsiljivo širi po dnevnem meniju restavracije (»spam, spam, eggs, spam, bacon, spam«).
Po zaslugi tega skeča je beseda začela pomeniti vsiljeno elektronsko pošto in sčasoma, bolj splošno, vsako vsiljivo in brezmejno množenje sporočil. Tu, kot vidimo, je meso postalo beseda, celo neobvladljivo in presežno mnoštvo besed.
Nemara potem ni tako presenetljivo, da je bil tokrat odziv na naš poziv k pisanju za številko nadpovprečen, po količini in po raznolikosti. Najizbornejši spam lahko prebirate na naslednjih straneh!