
Uvodnik
Vznik podobe
Kakor o marsičem drugem, se zdi letošnjo pomlad govoriti o podobi razmeroma nehvaležno početje, saj bi se pričujoči uvod lahko nanašal tako na mesto, ki ga je pojem podobe zavzemal do nastopa epidemije, kot na mesto, ki ga zavzema po dobrem letu trajanja epidemioloških razmer.
Če smo bili v času pred tem vajeni reči, da sta postala naše okolje in bivanje prežeta s podobami, so sedaj v življenja, ki so ostala prikrajšana za obiskovanje predavanj, kulturnih prireditev, protestov in opijanjene izlete v javne prostore petkovih noči, skozi računalniška programska orodja prodrli digitalizirani informacijski tokovi, ki se pred nami na ekranih utrinjajo kot spletna predavanja, koncerti in bizarne rojstnodnevne zabave ter ki v živo prenašajo tudi bolj nevralgična družbena dogajanja, omenimo zgolj slikovit »veliki pohod« Trumpovih privržencev na kongresno palačo. Včasih tudi povsem nehote, če se spomnimo posnetka myanmarske učiteljice aerobike, kjer smo lahko v ozadju kadra spremljali državni vojaški udar, nato pa postali priče tudi podobam nasilja nad protestniki na ulicah Yangona, med katerimi jih je bilo ubitih že več sto.
V življenjih, ki so ostala prikrajšana za srečevanja v javnem prostoru, na hodnikih fakultet in dvoriščih srednjih šol, teh pomembnih prostorih odraščanja, se izgublja občutek pripadnosti, vmeščenosti in povezanosti, oblikovanja skupnih interesov novih generacij. Te izgube nadomeščajo upodobljenosti in vrednotenja na spletnih socialnih omrežjih, postavljene v že nameščene okvirje spletnih gigantov, medtem ko se dogovori, doseženi znotraj prejšnjih družbenih »okvirjev«, ki se tičejo spoštovanja človekovih pravic, vloge medijev, organov nadzora in omike v odnosih oziroma komunikaciji zabrisujejo.
Iz sveta, ki je v zadnjem desetletju in pol doživel ekstenziven razvoj digitalno reproduciranih spletnih vsebin onkraj vsakršnih okvirjev časa in prostora in v katerem je, vzeto po Davidu Harveyju, svetovna geografska kompleksnost vsako noč strnjena v vrsto podob na statičnem televizijskem ekranu, vstopamo v svet, kjer vsebine izza sploščenosti iščemo sami; iz lastne neumnosti, brez razprave tonemo v blaznost. Podoba je postala redukcija: konec oziroma ločitev, torej ekran, za katerim smo obsojeni na in prepuščeni tehnikam nadzora, mobilizacije, ogorčenja in konsenza. Da ne bi videli bojev, ki se odvijajo pred našimi očmi – pa čeprav so to boji za daljinec; Ljubljana je Berlin – Man kann es nicht sehen aber fühlen.
In še nečesa ne gre pozabiti. Anatole France v svojem romanu Tais (Thaïs, 1890) opiše prigode nesrečnega puščavnika Panfucija, potem ko se mu sredi spokoritvene meditacije v misli prikrade podoba aleksandrijske lepotice, ki ga je še v času njegovega grešnega življenja vodila v skušnjavo. Vznik vabljive prikazni na odru duševne izčrpanosti za dokončen propad nesrečnika. Risbe prazgodovinskih živali v jami Lascaux kot odsevi prividov zaradi lakote in strahu sredi zimske teme. Iz izčrpanosti zaradi obsojenosti na ekran – du noir naît la lumière – pa vznikajo podobe tega časa.
Kazalo vsebine
podoba
intervju
nihil humani
Zakaj smo prikovani pred zaslone?
slovenija 30
30 let slovenske arhitekture grajenega prostora
krhka evropa
omreženi um
razpadle države, razpadle skupnosti?
misliti skupnost prihodnosti?
sladoledarna evropa
Somrak Bogov
zadnja stran