Nacionalna država

Predvsem gre za vprašanje drže. Recimo: strumna drža, resen pogled naravnost predse s fokusom na horizontu, orošeno oko, roke so sklenjene na hrbtu, pripravljene na salutiranje. Ali pa: ravno tako strumno, morda še malo bolj izbočenih prsi, le da z jeznim obrazom in pogledom, roka (ali obe) je dvignjena v pest, nemara še z iztegnjenim sredincem.

To sta dve ekstremni, toda kar tipični drži ljudi, ko se je treba opredeliti do nacionalne države.

Ta dvoznačnost države je v resnici notranja, izhaja že iz samega pojma. Namreč, nacionalna država si je svoj status samoumevnosti pridobila na podlagi tega, da je naravna. Tega ne mislim cinično; njena »naravnost« ne pomeni, da je zrasla iz zemlje. Nacionalna država je naravna v smislu, kot je naraven tok reke ali gibanje kontinentov, je torej usedlina razmeroma kaotičnih zgodovinskih gibanj, selitev in razmejitev, ki so jih pogosto začrtali tretji ljudje (Slovence sta od zahodnih Slovanov razločili madžarska invazija in srednjeveška nemška ekspanzija, od južnih pa avstrijsko-ogrska meja), dokler se nismo v nekem momentu zgodovine tu znašli »mi, ki smo mi«. Tisto, kar nas z oko rosečo trdnostjo povezuje s himno, zastavo in med seboj, je (drugače kot pri poklicu, društvu ali politični stranki, a podobno kot pri družini) navsezadnje ravno odsotnost razloga.

Toda kritična sodobnost ni naklonjena sprejemanju takih naravnih, neizprašanih in zgolj faktičnih avtoritet, vezi in meja. Zato tudi ta končna postaja zgodovine političnih ureditev neizogibno naleti na vprašanje: »Zakaj, konec koncev?; Zakaj bi čutili pripadnost, lojalnost in poslušnost prav do teh ljudi in teh institucij?« Od tod potem nacionalna država dobi status enostavne kritiške tarče ali pa kar boksarske vreče zgodovine; zadnja iracionalnost, ki jo moramo sprejeti, da se lahko organiziramo racionalno. Zato je celo v najbolj uradni ideološki zgodbi nacionalna država legitimna kvečjemu kot najmanj vsiljiv okvir političnega življenja, sicer pa naj bi svoje pristojnosti zlagoma preložila navzdol in navzgor: na nepolitične tržne in civilnodružbene institucije ter na institucije mednarodnih povezav.

Toda preden se v zvezi z nacionalno državo sprijaznimo s to alternativo drž tople vznesenosti in gneva polne kritičnosti, je vredno pomisliti še, kako čudna zadeva v zgodovini je v resnici nacionalna država: večino zgodovine so bili odnosi moči povsem lokalni, posamezniku ni pogled nikdar segel dlje od tistega neposredno nad njim: glave družine, plemenskega poglavarja, lokalnega fevdalca. Nacionalne države so izšle iz dolgotrajnih prerivanj centralne oblasti s takimi lokalnimi mikrostrukturami moči, v katerih so bile slednje naposled podvržene in razorožene. Šele ko je začel narod vladati sam sebi, je obenem zares postal tudi tisto, čemur se vlada; oblast je šele sedaj postala splošna, abstraktna in vseprisotna. Predlagamo lahko torej tudi drugačno razporeditev drž: nasprotovanje državi, ki bi obenem priznavalo razsežnost patološke navezanosti, kakršna denimo sladko-otožno-sintetično odzvanja v skladbi Venija (SBO ft. Miha-Mih) – »Venija / žal ne bom / Venija / odšel nikol«.

In na drugi strani občudovanje, ki bi obenem izkazovalo dolžno strahospoštovanje do abstraktnega leviatana; kult gigantske mutirane človeške ribice.