Mediteran

Če bi naključno povprašali ljudi, na kaj jih asociira beseda Mediteran, bi večina verjetno odgovorila v smeri poletja, milega vremena in odlične kulinarike, spomnili bi se tudi na temperamentne prebivalce, prostrane plaže in lična obmorska mesta. Gotovo bi omenili Grčijo, Italijo in Španijo, manjkrat pa Bosno in Hercegovino, Albanijo ali Izrael. O Mediteranu radi razmišljamo v bukoličnih terminih, ob tem pa pozabljamo na zimsko vlago, burjo in morske nevihte na eni strani, davčne oaze, trgovino s sužnji ali križarske vojne na drugi. Pozabljamo, da je lična arhitektura mediteranskih mest z njihovimi slikovitimi obzidji služila obrambi pred zavojevalci. Mediteranske plaže, na katerih danes brezskrbno poležavajo turisti, nekoč niso bile tako gostoljubne – prebivalci obmorskih mest so se za obzidji skrivali pred pirati, ki so po obalah ugrabljali ljudi za sužnje.

Sredozemlje z razgibanimi obalami je že tisočletja prostor izmenjave kultur, religij, blaga in idej; prostor različnih civilizacij, mnogoterih trgovskih poti in migracij, ne vedno prostovoljnih. Še v 16. stoletju je bilo to morje odprto za trgovino s sužnji, ki pa ni bila nekaj ilegalnega, tako kot danes, temveč pomembna gospodarska panoga – tudi za italijanske mestne državice. Pirati so še globoko v novi vek harali po obalah Mediterana, z nekaterih otokov so ugrabili skorajda celotno prebivalstvo ter ga prodajali v suženjstvo v Osmanski imperij. In čeprav je suženjstvo danes ilegalno, še vedno poteka. Prav tako pa še vedno potekajo izmenjave, večinoma v smeri: turisti na jug, migranti na sever. Če se torej vrnemo k uvodni predpostavki: zakaj so turistične točke na Krfu, Ibizi ali Djerbi del naše predstave o mediteranskosti, vstopne točke za begunce v Bejrutu, na Lesbosu ali Lampedusi pa ne?

Danes migrantske poti večinoma vodijo iz Afrike v Evropo, a ob tem radi pozabljamo, da poti v boljšo prihodnost niso vedno šle v smeri od juga proti severu. V 19. stoletju so se v severno Afriko, zlasti v Alžirijo, Egipt in Tunizijo, množično preseljevali obubožani italijanski, španski in francoski kmetje. V prvih letih dvajsetega stoletja so tovrstne migracije doživele vrhunec: samo iz Italije je v severnoafriške dežele na leto prispelo več kot 12.000 migrantov. Med tistimi, ki so iskali boljše življenje na južnih obalah Mediterana, so bile tudi aleksandrinke. Iz Vipavske doline in Brd so se preseljevale v cvetoča egiptovska mesta, predvsem v Aleksandrijo, kjer so, kot v legendi o Lepi Vidi, delale kot dojilje pri bogatih družinah. Njihov manj poznani rojak, goriški arhitekt Anton Laščak, je bil prav tako ekonomski migrant, le da je za bogate meščane in plemstvo gradil stavbe, v katerih so delale aleksandrinke. Na Mediteranu pa so se ljudje od nekdaj preseljevali tudi iz drugih, neprostovoljnih razlogov – zaradi vojn ali preganjanja – kot na primer sefardski Judje, ki so množično zapuščali Iberski polotok po reconquisti konec 15. stoletja.

To so le nekatere izmed mnogoterih zgodb, ki se izrisujejo v valovih Mediterana. Tokratna Razpotja so si zadala nalogo, da predstavijo predvsem tiste, na katere navadno ne bi pomislili.