Zaupanje

V času, ko smo se odločili 47. številko revije posvetiti temi zaupanja, so bili covid-19 in z njim povezane krize še prevladujoča politična tema v svetu.

Trende razkrajanja kolektivnega strinjanja in zaupanja smo seveda zaznavali že nekaj časa: proticepilstvo, 5g zaskrbljenci, ploskozemeljeci ipd. In v ozadju rastoča (a neučinkovita) zaskrbljenost nad spremembami, ki jih v ekonomijo, družbo, in dušo vnašajo nove tehnologije, predvsem bliskovita komunikacija socialnih omrežij. Novi družbeni fenomeni skoraj nikoli ne učinkujejo na način, ki se ga najbolj bojimo – njihov dejanski glavni učinek je, nasprotno, ravno reakcija na ta strah. Tako čas globokih fejkov in fejk novic nemara ni toliko proizvedel splošne naivnosti in lažnih verjetij, temveč obratno: izpodbil je vero in zaupanje v avtentične novice in vednost z avtoriteto.

Covid je proizvedel še dodatno zgostitev teh trendov. Dvomljivci so v covid-krizi lahko našli razloge za potrditev vseh sumov: da vsemu razvoju navkljub (ali zaradi njega) na človeštvo še vedno prežijo potencialno uničujoče katastrofe in da niti politiki niti znanstveniki zares ne vedo kaj je treba storiti. Vse glasneje se oglašalo in jasneje se je kazalo bitje, ki utajeno utemeljuje našo politično družbeno ureditev: posameznik, ki sam zase najbolje ve, kako in kaj.

Vprašanje zaupanja – kot se bo izkazalo tudi v sosledju člankov v tej številki – tako naraste v splošen problem liberalizma. Krizi liberalizma se da navsezadnje slediti vse do dvoumnosti, ki jo danes nosi pridevnik »liberalno«: oznaka je danes bistveno večkrat rabljena kritično kot afirmativno, in kritika leti celo iz več nazorskih smeri, pri čemer pa je liberalnost lahko kritizirana kot premalo ali preveč disciplinarna pozicija, kot preveč razpuščena ali preveč dogmatična.

V času nastajanja te številke se je svet še nekoliko spremenil. Od 24. februarja dalje je vojna; dovolj daleč od nas da si lahko privoščimo mnenja o njej, in obenem dovolj blizu, da jih moramo imeti (in nekaj teh mnenj je seveda našlo pot v revijo).

Vojna do konca zaostri in razreši problem nezaupanja: vzpostavi ločnico, kjer si vsaj zaupamo, da si ne zaupamo. Od tod seveda izhaja drugostopenjska tragičnost vojne – poleg neposrednega uničenja, ki ga porodi, tudi spodreže pogoje, v katerih bi se lahko končala. Vsak nadaljnji moment nasilja je nova rana, nova žalitev, nova izguba, ki bi jo moral mir upravičiti. Torej je vojna z vsakim dnem dlje od miru, po svoji naravni dinamiki vse dotlej, dokler učinka ogorčenosti ne začne preplavljati učinek izčrpanosti. Navznoter, nasprotno, vojna z grožnjo uničenja posameznika homogenizira voljo ljudstva. Ali pa se to ne zgodi – in to je primer blagodejnega nezaupanja, saj je odločen upad splošne podpore nemara edini način, kako se vojne končajo prej.

No, našo lokalno dodobra zavrelo krizo zaupanja smo medtem pomirili s katarzico, ki jo omogoča institucija volitev. Precej raznolike upore proti prejšnji vladi smo srečno sklenili s strinjanjem okoli najabstraktnejšega ideala, ki nam ga ponuja modernost, svobode. Obstajajo dobri razlogi za skepso o dolgoživosti tega konsenza. Toda smiselna je tudi skepsa o tem, ali je danes res še smiselno računati na kaj več, na kakšno bolj popolno in celovito obnovo režima zaupanja? Ali pa je približno spreten management nezadovoljstev največ, kar si lahko obetamo v smeri političnega konsenza?