Fašizem

Jeseni 2015, ko je v Ljubljani potekal shod proti rasizmu, je komik Marko Žerjal objavil šaljiv eksperiment. Prevedel je ustanovni manifest fašizma, spremenil nekaj detajlov, ga preimenoval v »peticijo za politične spremembe v Siriji« in na antifašističnem shodu zbiral podpise zanj. Dobil jih je veliko. Šlo je za prvorazredno satiro: Žerjal je žrtve svoje ukane napeljal, da so med podpisovanjem fašističnega manifesta v kamero razlagale, da je nevednost glavni razlog za porast fašizma.
Uspeh trika je razumljiv. Šlo je za t. i. program iz San Sepolcra. Sprejet je bil pomladi 1919, dve leti in pol pred ustanovitvijo Nacionalne fašistične stranke. Mussolinijeva »bojevniška združenja« (to je pomen besedne zveze fasci di combattimento, ki je dala gibanju ime) so tedaj bila del političnega vrenja, ki se je izteklo v biennio rosso, »rdeči leti« 1919–21. Antifašistični intelektualec Angelo Tasca je ta povojni kairos imenoval »demokratična revolucija«. V diferenciaciji, ki je sledila, je fašizem izbrusil svojo identiteto in se profiliral kot radikalni antagonist marksizma.
Ob štiridesetletnici pohoda na Rim je režiser Dino Risi v komediji La Marcia su Roma (1962) iskrivo povzel evolucijo fašizma iz radikalno demokratskega domoljubnega gibanja v udarno silo nove skrajne desnice. Legendarna igralca Vittorio Gassman in Ugo Tognazzi v vlogi prostodušnih črnosrajčnikov od točke do točke odkrivata zlaganost manifesta iz San Sepolcra ter reakcionarno naravo gibanja, ki sta se mu naivno pridružila.
Poanta Žerjalove šale je, da je poulični radikalizem, ovit v meglen progresivni besednjak in ovenčan z lažnim občutkom večvrednosti, bliže fašizmu, kot se zavedamo; fašizem je prvenstveno radikalizem, zato je vsaka radikalnost, »desna ali leva«, preddverje fašizma. Dejstvo, da se je fašizem predstavljal kot sila, ki presega delitev na levico in desnico (odmev te predstave najdemo v nacistični himni Horst Wessel Lied: »Kameraden, die Rotfront und Reaktion erschossen, marschier’n im Geist in unser’n Reihen mit«), dodatno upravičuje takšno interpretacijo.
A Žerjalova satira nudi tudi drugačne implikacije. Vsakič, ko je neko gibanje obtoženo fašistoidnih teženj, skeptiki ali zagovorniki sprašujejo: »Kaj pa je specifično fašističnega v Trumpovem ali Bolsonarovem programu?« Žerjalov eksperiment nas spomni, da niti v Mussolinijevem programu ni bilo nič »specifično fašističnega«. Da fašizem ni program, temveč določena dinamika gibanja, so jasno povedali že fašisti sami. In če se zavedamo, da se je rodil kot reformistično gibanje meščanske mladine z močnimi progresivnimi elementi, nam tudi razvoj Orbánovega Fidesza ali španske stranke Ciudadanos, ki sta nastali kot platformi patriotske socialno-liberalne mladine in pristali na skrajni desnici, vzbuja nelagodne vzporednice z Mussolinijevo potjo od heterodoksnega socialista do nacionalističnega tirana. Primer evolucije od »nemarksistične, domoljubne socialdemokracije« do skrajne desnice imamo tudi v Sloveniji.
Ključ do razumevanja fašizma je podal Mussolini sam v govoru oktobra 1922: »Fašizem ne bo ponovil napake liberalne države, ki omogoča svobodo tudi svojim nasprotnikom.« Podobno je pred njim, prav v kritiki programa iz San Sepolcra, povedal sekretar fašistične stranke Michele Bianchi: »Vse, kar rojeva moderna družba, vsebuje ovire za njeno ohranjanje in te je treba odstraniti.« Ta skrajni, nasilni antipluralizem kot sredstvo boja za prerod »dekadentne moderne družbe« je bistvo fašizma. Da je v tem zelo podoben boljševizmu, proti kateremu se bori, je še ena nelagodna resnica, ki jo marsikdo težko sprejme.