Družine

Družina med institucijo in vrednoto

Pred nekaj časa me je nekdo vprašal, če sem podpornik tradicionalne družine, ali pa menim, da so do statusa družine upravičeni tudi homoseksualni pari. Meni pa se je ob vprašanju zastavilo nekaj pomislekov.
Ali ni svojevrsten fenomen, da v dobi, v kateri kraljuje globalno in virtualno povezovanje, kjer se s klikom povežem s svojim najboljšim prijateljem v Avstraliji: kjer se ljudje pogovarjajo in črpajo informacije preko nadnacionalnih korporacij; kjer je vsak prebivalec nosilec univerzalnih pravic in ima pravico do razpolaganja s samim seboj in s svojo prihodnostjo; in živi v popolnoma svojem svetu, ki si ga je sam sestavil, pri tem pa opaža, da je miselno bolj povezan z Miyagijem iz Tokia, kot z Aljošo, svojim bratom, kaj šele s svojimi starši, živečimi še v dobi rednih služb, penzij in možnosti kreditiranja – da ravno sedaj v tej dobi pride do žgoče politične in družbene debate o družini. Debate, ki se je rodila na margini, a jo je takorekoč posvojila celotna slovenska javnost, tako da se mora zdaj vsakdo o njej izjasniti. Med tistimi, ki menijo, da družina izginja, in tistimi, ki menijo, da jim krivično ni bila priznana. Vrednote nekako vedno obstajajo v ekscentrični obliki, zazrte so ali v preteklost ali prihodnost.
Vendar pa je po drugi strani mogoče ravno ta čas primeren za trezen premislek o družini. O konceptu družine, oziroma o njeni funkciji. Specifika družine je, da je na meji med javnim in privatnim, med osebno pravico in družbeno dolžnostjo. Je hkrati inštitucija, osnovna celica družbe, kateri je zaupana vzgoja novih državljanov. Hkrati pa je združenje svobodnih posameznikov, utemeljeno na čisto intimni želji in občutju, tako intimnem, da ne more nobeden imeti vpogleda vanje.
To seveda postavlja vprašanje družine v nekoliko kompleksnejši okvir. Na institucionalni ravni se bije boj med državo in družino, predvsem v točki, koliko (subsidiarne) moči mora ali sme imeti institucija družine. Na osebni ravni pa, katero čustvo (če sploh katero) oziroma katera vez med posameznikoma (ali posamezniki) lahko sploh izstopi iz osebne ravni in preide v zakon.
Revija Razpotja ni tu, da odgovori na zgornje vprašanje, temveč da vzpostavi prostor, kjer to vprašanje lahko sploh zazveni brez odvečne histerije. Histerije, ki se rada rodi, ko se ljudje ne znajo več med seboj pogovarjati.