Uvodnik
Ritual, ponavljanje, smrt
Antropolog Carlo Severi v knjigi The Chimera Principle raziskuje ritualizacijo komunikacije in ohranjanje spomina v neevropskih kulturah. Himera, starogrško mitološko bitje z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom, Severiju predstavlja mnemonično tehniko, podobo, ki zaradi svoje nenaravnosti ali nadnaravnosti deluje kot reprezentacija miselnega procesa samega. Princip himere aplicira na številne primere ritualnih predmetov iz obeh Amerik in Oceanije, ob tem pa iz (skorajšnje) pozabe privleče različne antropološke teorije, da bi postavil antropologijo spominjanja. Za uvod uporabi apologijo iz zakladnice pripovedi hasidov, vzhodnoevropskih Judov.
V pripovedi srečamo pripovedovalčevega pradeda, ki Boga časti tako, da se od družinske hiše vsak dan ob zori odpravi skozi gozd do jase, kjer pri potoku stoji mogočni hrast – ob njem spoštljivo zrecitira starodavno molitev v hebrejščini. Njegov sin, pripovedovalčev ded, dobro pozna očetovo pot in še vedno pomni molitev, ki se je je naučil v otroštvu. A njegovo zdravje je šibko in prezaposlen je z opravki, zato jutranji sprehod zaključi še pred jaso. Tam pri brezi, nedaleč od potoka, vsak dan ponovi molitev svojega očeta v čast Boga. Njegov sin, oče pripovedovalca, je še šibkejši na telesu in ima še manj časa, hrani manj spominov in ni tako veren kot prednika. Ve za pot do jase, a je ne pozna več. Na vrtu ob hiši zasadi drevo, ob katerem vsak dan postane in izgovori nekaj besed v polomljeni hebrejščini ter tako časti Boga. Njegov sin ne pozna več ne poti ne molitev. Zanje tudi nima časa. A zbuja se navsezgodaj zjutraj in vsakomur, ki je pripravljen poslušati, pripoveduje to zgodbo. To je njegov način čaščenja Boga.
Ta, za haside značilno ironična pripoved, nam naslika večplastno podobo rituala. Na prvi pogled govori o vzpostavitvi rituala in prenašanju izročila iz generacije v generacijo, četudi navidezno ne najbolj uspešnega. Zaradi krhkosti spomina in drugih (ne)predvidljivih okoliščin je pradedov ritual obsojen na pozabo, a se ne glede na to vedno znova vzpostavlja – nazadnje kot pripoved o ritualu, ki pa je tudi sama že ritual. S tem nad ponavljanje točno določenih besed, gest in simbolov postavi samo gesto ponavljanja. Ritual sam se sicer ne ohrani, a se ohrani spomin nanj, z njim pa tudi spomin na prednike. Z ritualizacijo pripovedi, ponavljanjem tega spomina, pa se ohrani tudi spomin na pripovedovalca. Severi pripoved, ki jo ponovi po zapisu Elieja Weisela, označi kot idealno, med drugim zato, ker se v njej prepletata pripoved in molitev, ki je vsebovana v sami pripovedi, čeprav od pripovedovalca izvemo, da se je ne spomni več.
Ta ritualni klobčič pa je tudi idealna snov za začetek razpredanja o ritualih. Ti so vselej povezani s ponavljanjem, a v sebi vedno že vsebujejo razliko – na pogrebnem obredu v onostranstvo vedno pospremimo drugo osebo, tudi skup žalujočih je vedno drugačen; enake besede o onostranstvu pred različnimi oltarji ponavljajo različni pridigarji, ki tudi sami ne mašujejo vedno pred istim občestvom; različne rituale prehoda v odraslost opravljajo vsakič novi otroci in starešine niso večni … saj razumete – kralj je mrtev, naj živi kralj! Če na različne oblike ponavljanja gest, besed in simbolov v različnih skupnostih pogledamo z distance, neizogibno pridemo do zaključka, da gre le za številne poskuse boja proti minljivosti. Iz te tesnobe, zavedanja lastne smrtnosti in njene neizogibnosti, smo ustvarili mnoštvo izrazov, ki niso vedno vključujoči, a venomer ponavljajo to, kar nam je vsem skupno.×
Kazalo vsebine
ritual
RItualizacija individualizacije
Smrt ritualnosti
Rituali kot praksa tvorjenja novih svetov
Veliki teden, središče izročila
Temeljni stebri islama
Rituali žalovanja – pogrebniški triptih
Čarovniški obredi v evropskem imaginariju
Rituali ob koncu zgodovine
komentar
Nutrije
O traktorjih
nihil humani
Preteklost, a brez zgodovine
ex libris
Pregled leposlovja
vizkultura
Rituali gledanja
kavarna evropa
Težišče se je premaknilo proti severu
vidna ukrajina
Teror, kolaboracija in odpor
Diána Vonnák
in memoriam
Rapsodija emancipacije. O javnih posegih Gáspárja Miklósa Tamása
refleksija
Cringe in ritual
razzven