Promet

Ko se nekam odpravimo, ponavadi najprej določimo cilj. Temu sledi začrtanje poti, nato pa dejansko potovanje, kjer nas na poti do cilja usmerjajo prometni znaki oziroma drugi tipi usmerjevalcev: letališki kontrolni stolpi, gps-sateliti, policaji. Najverjetneje pa so ravno prometni znaki najstarejša prvina prometa. Uklesane označbe, oblikovani simboli ali kaj podobnega so zagotovo obstajale še pred urejenimi potmi in prevoznimi sredstvi. in so s tem mogoče tisto pravo bistvo prometa. In način označevanja poti pove veliko več o tistih, ki so označbe postavljali kot o samem cilju.
Od vedno me fascinira prometna oznaka v Ljubljani, v križišču med Gosposvetsko, Tivolsko in Celovško. Na njem namreč piše v eno smer »Kranj« in spodaj »Avstrija via Kranj«, v drugo smer pa »Maribor« in spodaj »Avstrija via Maribor«. Zakaj je potrebno ponoviti Kranj oziroma Maribor namesto da bi navedli vsaj eno avstrijsko mesto, do katerega pridemo v tisti smeri? Oznaka je še posebej nenavadna, ker se že mestni ulici v tiste smeri imenujeta Celovška oziroma Dunajska, hkrati pa nimamo nikjer ne table za Celovec ne za Dunaj. Imena ulic starejšega datuma nas spomnijo, da smo bili nekoč vpeti v imperij z bolj oddaljenimi centri moči.
Kot kaže, se je danes horizont zožil. Na slovenskih avtocestah je vedno označeno zgolj prvo večje mesto čez mejo: Beljak, Gradec, Trst, Zagreb, Pulj, na severu mariborske obvoznice (na začetku prekmurskega avtocestnega kraka) pa oznaka za Budimpešto. Čeprav se lahko Slovenija pohvali s svojo izjemno geografsko lego pa stičišču alpskega, dinarskega, panonskega in mediteranskega sveta, te svoje lege ne živi prav zares.
O tem priča tudi dejstvo, da ima trenutno ljubljansko letališče izmed prestolnic držav EU najmanj povezav, že več kot desetletje pa ne obstaja niti direkten vlak Benetke-Ljubljana, Benetke pa niso nikoli zapisane na nobenem znaku avtocestnega križa, prav tako ne Dunaj in niti München.
Še več, celo Gorica kot prvo mesto čez mejo sploh ni označena na nobeni avtocestni tabli. Je kar inkorporirana v Novo Gorico. Pri izvozu iz ceste Ljubljana-Koper se proti Novi Gorici (na začetku hitre ceste) celo pojavi tabla za Videm. Nasprotno se na hitri cesti Vileš-Gorica že pri izvozu iz avtoceste pojavi oznaka tako za Novo Gorico kot Ljubljano, ki se večkrat ponovi tudi na poti. Še več: oba izvoza v bližini Nove Gorice sta poimenovana zopet po prvi vasi oziroma kraju iz hitre ceste: torej Vogrsko in Šempeter pri Gorici, namesto da bi se – bolj logično – imenovala Nova Gorica-vzhod in Nova Gorica-jug. Ali lahko upamo, da se bodo te oznake spremenile vsaj z letom, ko bo mesto Evropska prestolnica kulture?
Revijo smo imenovali Razpotja v duhu, da to ni razpotje, na katerem je postavljen en sam prometni znak, ki kaže zgolj v eno samo pravo smer. Želeli smo oblikovati razpotje, na katerem je zelo veliko informativnih tabel, da mora popotnik postati in premisliti, kam sploh želi priti.
Naj vam nova številka Razpotij zopet prinese nova razpotja in posledično odpira širši premislek o naših poteh, ki naj segajo malce širše od prve vasi na poti.